Kadar se zgodi kakšen incident, se vselej izpostavim – navadno na novinarsko pobudo. Svoj čas sem povedal par pomembnih psiholoških lastnosti o norveškem neonacistu/nacionalistu in ksenofobu Andreasu Breiviku. Še pred tem sem se teoretsko razgovoril o avstrijskem seksualnem manijaku Josefu Fritzlu, ki si je za 24 let seksualno prisvojil svojo hčerko, ki (mu) je rodila sedem otrok. Tudi o našem serijskem morilcu (žensk) Silvu Plutu (in Metodu Trobcu) sem se razpisal. Pa umor s strani Andreja Alibabića (svoje žene, kuharice v vrtcu v Rodici pri Domžalah) sem skozi profiliranje teoretsko obelodanil in pojasnil nezavedno/potlačeno ozadje takšnih agresivno-sadističnih ekscesov. V teh dneh mineva deset let, odkar je Natasha Kampush ušla pedofilu Wolfgangu Priklopilu – in tudi njega sem profiliral.
Torej ne bo narobe, če kaj povem še o Darku Gregoriču, ki je nedavno ustrelil svojega zdravnika urologa in policista (drugega policista je ranil). V svojem kritičnem pisanju načeloma nisem pridigarski, niti nisem politično kontaminiran. Tudi s tem, kje je dotični dobil pištolo, se ne bom ukvarjal – to so banalne obrobnosti. To, da preiskovalni sodnik ni dovolil preiskave njegovega stanovanja, pa je bil hud zdrs, ki ima – zaradi preteklosti morilca (nekoč je bil član Udbe) – celo političen pridih. Načeloma, samo po sebi, niti ni ključno, da je bil Gregorič nekoč član Udbe – čeprav: če je nekdo član Udbe, je to pogosto lahko simptom (kot vrnitev potlačenih frustracij z agresivno-sadističnim pridihom). Če pa preiskovalni sodnik ne dovoli preiskave njegovega stanovanja, se med nekaterimi ljudmi takoj lahko pojavijo prebliski na temo t. i. teorije zarote – v smislu: “Gregorič je bil še vedno član Udbe (ker le-ta še vedno obstaja)!”
Policista sta bila le kolateralna škoda neobvladljivega besa na zdravnika
Človek, ki je bil kot otrok frustriran (na specifičen način), ima navadno veliko “voljo do moči”, ki je po definiciji prežeta z agresivnostjo in sadizmom. Ravno neobvladljiva agresivnost s primesmi sadističnega uživanja je tista, ki jo moramo razumeti, da bi razumeli Darka Gregoriča in njegov napad na zdravnika/urologa – en ubit (in en ranjen) policist je bil le kolateralna škoda, ki je prišla v paketu neobvladljivega besa na zdravnika.
Ne bom rekel, da je stanje v slovenskem zdravstvenem sistemu dobro, da ni (predolgih) čakalnih vrst in, da se pacienti nimajo kaj pretirano pritoževati. Daleč od tega. Rekel pa bi, da izolski dogodki niso posledica slabega zdravstvenega sistema, pač pa psihopatije dotičnega napadalca. Osebno se zavzemam, da bi ljudje imeli v primarnih družinah takšno otroštvo, da njihov patos nikoli ne bi dosegel točke, ko bi lahko govorili o psihopatsko strukturiranem kriminalu. Zato, da v družbi ni psihopatije in ekscesnih kriminalnih dejanj, je odločilna vest (ki že preventivno peče, če bi človek planiral kakšen moralno sporni prekršek).
Človek je sposoben kršiti zakone, če ni ponotranjil moralnih načel v ojdipalnem obdobju
Darko Gregorič pa je bil v resnici star znanec policije, saj je pogosto kršil zakone – bil tudi že obsojen in zaprt. Vedeti moramo, da je človek sposoben kršiti zakone, če ni ponotranjil moralnih načel v svojem ojdipalnem obdobju, ko se formira človekov Nadjaz, torej vest, ki peče – tudi preventivno – če človek krši zakone in moralna načela. Etiologija in način moralnega razsojanja sta – teoretsko oziroma psihoanalitično gledano – znana. Ojdipski oče je tisti, ki v dečka/moškega naseli moralno razsojanje. Ampak ta ojdipski oče mora biti avtoritativen in ljubeč hkrati – vsekakor pa vzgojno prisoten in simbolno nekastriran.
To, da bi morali v zdravstvene domove, ambulante in bolnice (in osebje v njem) varovati varnostniki in celo policisti, seveda ni ustrezna sistemska rešitev. Psihoanalitično (in dolgoročno) gledano je bistveno bolj primerno, da država starše sistemsko pouči, kako morajo vzgajati – beri: “gor spravljati” – svoje otroke, da bi bili le-ti kot odrasli državljani (mišljeni so predvsem moški) moralno odgovorni, z močnim Nadjazom, ki bi krotil njihovo onojevsko, torej testosteronsko, agresivno-sadistično komponento osebnosti.
Patološka agresivnost Gregoriča je nastala v otroštvu
Če bi (psiho)analizirali otroštvo dotičnega Darka Gregoriča bi videli, da je njegova patološka agresivnost s primesi neobvladljivega sadizma, nastala v otroštvu. Tudi vsi serijski morilci in podobni psihopati nastanejo v otroštvu – vključno z že omenjenimi Breivkom, Fritzlom, Trobcem, Plutom, Alibabičem in še kom. Njegov ojdipski oče zagotovo ni opravil svojega vzgojnega poslanstva. Če bi ga, Gregoriča že v Udbo ne bi vleklo, afinitete do orožja ne bi imel in tudi neozdravljivost svojega raka na prostati ne bi pripisal zdravstvenemu sistemu in svojemu urologu. Načeloma nikoli ne bi prišel v navskriž z zakoni (razen morda s slabimi), niti ne bi pristal v zaporu in tudi svoj življenjski slog bi ubral popolnoma drugače.
V svoji predavateljski karieri sem predaval v mnogih bolnicah in zdravstvenih domovih po Sloveniji in tudi sindikatom medicinskih sester, ki so pogosto bolj ogrožene kot sami zdravniki. Tema, ki si jo je zdravstveno osebje najpogosteje zaželelo slišati, je bila ravno “agresivni pacienti (in njihovi svojci)”. Pred kratkim me je ravnatelj ene od slovenskih šol, ki dobro pozna moje psihoanalitično znanje/vidike, povabil v zbornico. Svojemu učiteljskemu zboru je želel že takoj v septembru (na prvi učiteljski konferenci) obelodaniti nezavedno/potlačeno ozadje agresivnih učencev (in njihovih staršev), ki jih je menda vse več.
V prihodnje bo razno-raznih psihopatov še veliko več
In res je, v prihodnje bo agresivnih izpadov otrok/mladine in razno-raznih psihopatov še veliko več. Otroci so že sedaj agresivni – tudi tisti v vrtcu in nižji stopnji osnovne šole – da o mladostnikih ne govorimo. Pravi naval agresivne ekscesnosti torej lahko šele pričakujemo (čez nekaj let). To, da so slovenski očetje simbolno kastrirani in da v družini nimajo več vzgojne moči, da bi v red spravili svoje sinove, se nam bo vrnilo z negativnimi obrestmi vred šele čez nekaj let.
Jeseni se nameravata sprejeti oziroma novelirati dva pomembna zakona: Družinski zakonik in Zakon o preprečevanju nasilja v družini. V obeh primerih gre zopet za konceptualno zablodo, ki bo škodila slovenski državi, ljudem in družbi. Zato, da bi bilo v Sloveniji lepo živeti – da bi bil nivo prijetnosti življenja višji, da bi agresivnost zamenjala strpnost – morata biti omenjena zakona bolje pripravljena. Konceptualne zdrse bo treba odpraviti. In brez kritičnega mišljenja in družbenega angažiranja to ne bo mogoče.
Roman Vodeb