Ravnanje španske policije v Kataloniji je lahko zakonito, ni pa legitimno – zato je obsojanja vredno

(Foto: epa)

Naj takoj na začetku jasno in glasno povem. To, kar počne španska policija nad Katalonci, je nekaj, za kar sem, tudi kot poznavalec ne le naše, ampak tudi tujih policij, mislil, da je preteklost. Pretepanje ljudi, ki želijo mirno oditi na referendum in oddati svoj glas ter seveda zapiranje zakonitih predstavnikov Kataloncev in onemogočanje referenduma, je nekaj, kar ne sodi v Evropo, kakršno sem si vsaj jaz predstavljal. Še v delu Iraka, kjer živijo Kurdi, ki so pred dnevi prav tako odšli na referendum zaradi enakih razlogov, policija in vojska nista počeli tega, kar vidimo v Kataloniji. Pa Bruselj? Popoln molk! Ne, hvala, takšne Evrope si nisem želel in je ne želim.

Policije različnih držav pa se v praksi srečujejo z vprašanjem tehtanja med zakonitostjo in legitimnostjo. Na tej točki je španska policija povsem odpovedala. Tudi slovenska policija se je v času pred osamosvojitvijo srečevala z vprašanjem, ali naj pri svojem delu upošteva načelo zakonitosti ali naj upošteva načelo legitimnosti. O čem govorim?

Tudi na predavanjih študentom sem o tem vprašanju govoril s posebno tankočutnostjo. Ko sem leta 1990 zasedel delovno mesto svetovalca notranjega ministra Igorja Bavčarja, sem kar precej potoval tudi po Evropi in preučeval organizacijo tamkajšnjih policij. Prvo in najpomembnejše vprašanje mojih takratnih policijskih sogovornikov je bilo: “Koliko policistov ste po osamosvojitvi odpustili, koliko ste jih postavili pred sodišče?” Moj odgovor je bil jasen. Nobenega! Za mnoge nejasen odgovor, ki je že takrat terjal moje dodatno pojasnilo. To smo storili zato, ker je naša policija v času pred osamosvojitvijo ravnala po načelu legitimnosti in ne po načelu zakonitosti. Tako je ravnala tudi policija nekdanje Češkoslovaške, nista pa tako ravnali policiji nekdanje Romunije in Vzhodne Nemčije.

Vse od leta 1983 (kongres mladine v Krškem, prek 57. številke Nove revije, do demonstracij ob procesu JBTZ) je naša policija imela nešteto zakonitih možnosti, da bi ukrepala proti tistim, ki so se zavzemali za osamosvojitev, a tega nikoli ni storila. Zakaj? Zato, ker je upoštevala načelo legitimnosti in ne načelo zakonitosti. Načelo zakonitosti ji je velelo, da mora spoštovati zakone in represivno ukrepati, načelo legitimnosti pa ji je velevalo, da mora spoštovati ljudsko voljo. Vesel sem, da sem bil del takratne policije (takrat milice), ki je spoštovala ljudsko voljo in ni slepo sledila zakonskim normam.

In prav na tem izpitu je padla španska policija. Verjamem, da je spoštovala zakon, verjamem, da je spoštovala zapovedi osrednjih španskih oblasti iz Madrida, toda dejstvo je, da ni spoštovala legitimne volje Kataloncev po tem, da gredo na referendum in da oddajo svoj glas. Ne nazadnje je to pravico nas Slovencev in državljanov spoštovala celo nekdanja jugovojska.

(Foto: epa)

Kaj pa odzivi naših politikov na to vprašanje? Janez Janša je že 23. septembra 2017 s svojim tvitom jasno sporočil, da podpira Katalonce in njihovo pravico do referenduma, Borut Pahor je v vlogi predsednika države precej jasno sporočil, da to, kar smo izkoristili mi leta 1990, pripada tudi Kataloncem. Še Milan Kučan je bil jasen – postavil se je na stran Kataloncev. Miro Cerar pa me je seveda povsem razočaral. Sporočil je, da bi to vprašanje morali reševati po pravni in mirni poti. Pravo pa je, kot kaže, na strani Madrida in ne na strani Kataloncev. Na strani Kataloncev je legitimnost, ki pa je po mojem stopnja ljudske volje, ki je nad pravom.

Za zaključek pa še odgovor tistim, ki ravnanje španske policije enačijo z ravnanjem naše policije ob demonstracijah 2012/2013. Takrat sem bil namreč notranji minister. Nobene primerjave seveda ni. Naša policija je takrat ukrepala izključno in samo proti nasilnim demonstrantom. Španska policija pa nasilno ukrepa proti mirnim posameznikom, ki želijo le izraziti ljudsko voljo na referendumu.

dr. Vinko Gorenak