Reforma centrov za socialno delo je “2. tir” Anje Kopač Mrak in Socialnih demokratov 

 Ko sem pred kakšnim letom slišal, da se več let napovedane reforme centrov za socialno delo le približujejo, sem z zanimanjem, hkrati pa z nezaupanjem spremljal dogajanje. Bil sem namreč priča popolni blamaži Ivana Svetlika in Anje Kopač Mrak ob uvedbi Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, ki sta ga imenovana predstavljala kot čarobno paličico, s katero bosta uvedla socialno pravičnost.

Pravzaprav sem predlogom Cerarjeve vlade in Anje Kopač Mrak za reorganizacijo centrov sledil s strahom, da bo ob njihovem dosedanjem načinu razmišljanja in delovanja napovedana reforma le še en zgrešen projekt, v katerega bomo davkoplačevalci vrgli ogromno denarja, uporabniki in socialne delavke ter delavci pa bomo spet potegnili kratko.

Predlog reforme CSD le na ravni kozmetičnih olepšav
Kot vse kaže, se obeta reforma, na podlagi katere bodo razni levičarski “nevladniki” spet lepo pripojeni na državni proračun. Reforme, ki se v zadnjih letih izvajajo, so bolj ali manj kvazireforme in pesek v oči, in to na vseh področjih, tudi na področju sociale, za kar znata Anja Kopač Mrak in Židanova SD odlično poskrbeti. Strokovni delavci na CSD-jih ob takih reformah nimamo niti časa niti potrebe razmišljati o svoji stroki, ampak se ves čas trudimo izpolnjevati zahteve, ki se spreminjajo iz meseca v mesec, tako kot se nenehno spreminja zakonodaja.

Problem je v “glavi” stroke socialnega dela
Sedanje vodstvo ministrstva, ki je odgovorno za socialno delo, ne spoštuje te stroke. To lahko sklepamo iz cele množice vsiljenih sprememb, ki jih ljudje potem na referendumih zavračamo ali pa plačujemo iz lastnih žepov. Ob tem se ni mogoče izogniti vprašanju Fakultete za socialno delo, ki je zadnje čase vse bolj ideološka organizacija, naklonjena idejam skrajne levice in homoseksualnega lobija, po potrebi pa tudi politično zlorabljena.

Spomnimo le na žalostno zgodbo koroških fantkov, kamor je ministrstvo vpletlo sam vrh Fakultete za socialno delo, da je za ministrico opravil umazano delo “strokovnega” pokrivanja v nebo vpijočih kršitev človekovih pravic in ustave. Zaskrbljujoče je, da se zaradi političnih ukazov Cerarjeve vlade v samem vodstvu Fakultete za socialno delo kršijo temeljna načela socialnega dela, še posebej načelo zaupnosti. Konkreten primer je Gabi Čačinovič Vogrinčič, ki je s političnim vtikanjem v primer koroških fantkov stroki naredila veliko škode. Šlo je za dokazano nepooblaščeno obiskovanje vnučkov v rejništvu, seznanitev s spisovno dokumentacijo in vpogledom v občutljive osebne podatke ter komentiranje primera na javni televiziji.

Prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič se za svoja nestrokovna ravnanja do danes še ni opravičila in preiskava o tem še vedno ni dobila epiloga. Tudi iz tega razloga se vedno bolj izrazito kaže potreba ne zgolj po tem, da se CSD-ji reformirajo, ampak da dobimo alternativno fakulteto za socialno delo. Slednje bi bilo potrebno  storiti pred reorganizacijo CSD-jev. Trenutna Fakulteta za socialno delo se od družinskega referenduma iz decembra 2015 vedno bolj kaže kot jedro protisocialnega dela in grobih socialnih eksperimentov.

Študenti Fakultete za socialno delo, ki so se obračali name, poročajo o šikaniranju v primeru, ko se tudi na izpitih ne strinjajo z vsemi ideološkimi stališči profesoric in profesorjev. Je mogoče prof. Gabi Čačinovič Vogrinčič tista, ki bo odločala, katere vzgojne pristope in modele ji bomo dopuščali, ali je ona tista stroka, ki bo odločala, kaj je in kaj ni po trenutnih standardih? Tukaj bi mimogrede navrgel še vprašanje, zakaj v romskih naseljih dopuščate drugačne standarde in zakaj stroka socialnega dela v Sloveniji dopušča šeriatske poroke?

Stroka mora slediti potrebam ljudi. SD in Anja Kopač Mrak pa pričakujeta, da bodo ljudje sledili njihovim izrojenim idejam
Vedno bolj se kaže, da je reforma CSD, ki jo vsiljuje Anja Kopač Mrak, samo blažilo za njene dosedanje poraze in še ena vsiljena reforma, ki že zato ni poštena, ker jo vsiljujejo pred koncem mandata, ko projekta sploh ni mogoče resno preveriti. Dokler bomo dovolili, da nam od ljudi in stroke odtujena politika zapoveduje, kaj je stroka, tako dolgo ne bo vrnitve na pot normalnosti. Tiste normalnosti, ki jo prepoznavam v tradiciji, zdravi pameti in preizkušenih načinih življenja in urejanja skupnih vprašanj s pomočjo demokracije.

Trenutno vidimo, da naša vladajoča politika skupna vprašanja, tudi socialno politiko, ureja samo s pomočjo preglasovanja, in to se mi zdi zaskrbljujoče, saj se v parlamentarni demokraciji in državi s 25-letno demokratično tradicijo to ne bi smelo dogajati. Pozitivno sporočilo decembrskega referenduma iz leta 2015 prinaša v naš prostor spoznanje, da je še upanje za Slovenijo in da bo vladajoča garnitura, ki na tak način obvladuje Slovenijo, če ne prej, pa na naslednjih volitvah dokončno pogorela.

Premalo je samo govoriti o stroki in o tem, kako bomo spreminjali podrobnosti, napačni ljudje in zgrešena socialna politika pa bodo ljudi še naprej finančno in moralno ogrožali. Centri za socialno delo morajo postati ljudem prijazne ustanove.

Franci Donko