Petindvajset let po plebiscitarni odločitvi Slovenk in Slovencev za svojo državo je pogled večine na prehojeno pot zaznamovan z mešanimi občutki.
Če smo realisti, smemo glede na našo velikost in na geostrateški položaj v globalnem svetu reči, da smo lahko zadovoljni s stisnjenimi zobmi. Če bi v teh minulih letih ne imeli opravka predvsem s problemom restavracije starih političnih sil, če bi se sprostila privatna pobuda in prerezalo hranjenje socialističnih nosilcev moči na državnih jaslih, bi Slovenija res lahko bila zgodba o uspehu, tako pa žal ni.
Rešitev pravne države
V minulem letu smo bili priče pomembnemu koraku pri utrjevanju pravne države, ko je aprila Ustavno sodišče razveljavilo obsodilne sodbe v zadevi Patria. Zgodba, ki je skoraj deset let odločilno vplivala na razvoj slovenske politike od leta 2006 naprej, je dobila svoj delni epilog. Ustavno sodišče je pravosodno sramoto slovenskih sodišč ustavilo pred zadnjo možnostjo, ki so jo imeli krivo obsojeni, da gredo pred evropsko sodišče. Hkrati je Ustavno sodišče dalo možnost Okrajnemu sodišču v Ljubljani, da zadevo tudi ustrezno vsebinsko zaključi in naredi svoj popravni izpit.
Po pričakovanju tega nismo dočakali, saj so zadevo Patria pustili zastarati. Sramota slovenskega sodstva je sicer ostala za domačimi vrati in nedolžno obsojeni so bili zahvaljujoč Ustavnemu sodišču oproščeni, vendar nihče od odgovornih za ta sramotni proces do danes ni odgovarjal in utrpel kakršnihkoli posledic. To pomeni, da pravna država ne deluje po celotni vertikali in da je Ustavno sodišče to pravno državo po eni strani zaščitilo, po drugi pa ji pustilo možnost, da naprej ribari v kalnem. Prav ta dvoumen položaj omogoča tudi odgovornim politikom na oblasti, da se v primeru Patria obnašajo, kot da je vse prav in pravično. A ni!
Vsi, ki so danes na oblasti, so tam tudi in predvsem zaradi afere Patria. Od leta 2008 naprej volitve v Sloveniji niso bile pravične, četudi so bile legalne. Najmanj, kar bi politika na oblasti morala storiti, bi bilo javno opravičilo vsem, ki so bili v zadevi Patria oškodovani, a ni o tem ne duha ne sluha, ker pač nimajo te kulture in etike. Janši, Krkoviču in Črnkoviču ostaja eno samo zadoščenje – po tolikih letih javnega sramotenja so s pravnimi sredstvi dokazali, da so bili žrtve političnega procesa. To lahko štejemo kot korak k bolj pravni državi. A to je tudi vse.
Utišanje ljudstva
Drug ključen primer mukotrpnega utrjevanja pravne države pa je povezan z referendumom o družinskem zakoniku. Poizkus leve parlamentarne večine, da prepreči referendum o predlagani redefinicije družine, je ponovno ustavilo Ustavno sodišče. S tem je še enkrat pokazalo na pravno šibkost in poljubnost samega vrha izvršilne in zakonodajne veje oblasti, ki sta želeli obiti voljo ljudstva. Tudi ta poizkus je oblastni garnituri padel v vodo in na referendumu jim je ljudstvo reklo – ne.
Ne dovolimo, da redefinirate pojem družine s pozicije moči in oblasti, brez resne razprave in tehtnih argumentov. Cmok, ki so ga morali požreti, je bil velik in trd. Provladni mediji in leva politična scena pa še vedno jokajo nad izgubljeno priložnostjo volivcev, da Slovenije nismo potisnili v sam vrh “naprednih” držav.
Tako kot v primeru Patria tudi v tem primeru ni videti in slišati nobene samokritike in obžalovanja, pač pa napadanje Ustavnega sodišča in odkrito grožnjo, da bodo pri naslednjih imenovanjih ustavnih sodnikov že poskrbeli za prave. Bitko so izgubili, vojne baje ne.
Socialistična lastnina
Tretji pomemben dogodek v minulem letu pa zadeva privatizacijo državnih podjetij in usodo slabe banke. Deseta vlada pod vodstvom Janeza Janše je padla zaradi privatizacije. Njena naslednica pod vodstvom Bratuškove je padla po letu in pol, potem ko je morala zaradi mednarodnega pritiska uresničevati projekt privatizacije in slabe banke. Sedanja vlada pod vodstvom Mira Cerarja pa je izvedla slepilni manever velikih plač tujih strokovnjakov v slabi banki, zaustavila privatizacijo Telekoma in drugih podjetij, še posebej tistih, nad katerimi bdijo Kučanovi direktorji iz Foruma 21 (Sava!!!). In če prištejemo še Pahorjevo vlado in takratne predčasne volitve, lahko zaključimo, da so vse vlade prišle v krizo ali padle na projektu privatizacije.
To nam pove vse o ključnem problemu te države. V Sloveniji obstaja izjemen interes nad družbeno lastnino, saj je od upravljanja le-te odvisna politika, mediji in vsi ostali družbeni podsistemi. Dokler se ne stre ta oreh, tako dolgo Slovenija ne bo izšla iz primeža socialističnega upravljanja z gospodarstvom. To je ena od naših največjih in najhujših cokel razvoja in napredka. Cepljenje nacionalnega interesa na to dejstvo je seveda odlično sredstvo za emotivno manipuliranje z državljani.
Šved, ki je moral oditi iz slabe banke, bi po slovenskih javnomnenjskih kriterijih moral dobiti tako plačo, da bi na Švedskem z njo pristal med migranti in brezposelnimi. Naj za primer povem lastno izkušnjo z zadnjega obiska na Švedskem, ko smo na večerji v neki povprečni podeželski gostilni za deci rdečega vina plačali 15 evrov, da si vsaj približno lahko predstavljamo razmerje cen in plač med obema državama. Tako kot je mene minilo piti tisto vino, je verjetno tudi Švedom do grla dovolj manipulacij z državnim premoženjem v Sloveniji.
Slovenija po petindvajsetih letih samostojnosti ostaja polpravna država, ujetnica družbenega premoženja, s katerim upravljajo sivi strici iz ozadja, in javnomnenjsko zmanipulirana po Roterjevih in Toševih receptih, ki pa so na zadnjem referendumu propadli. Tako ostaja upanje, da gre na bolje, četudi počasi in prepočasi ter z nepotrebnimi žrtvami. A kaj, ko Slovenci že od nekdaj ne znamo ceniti tistih, ki so resnično in konkretno ukrepali v prid nacije. Tako kot se je s poezijo tolažil Maister, se z glasbo in poezijo tolaži tudi Tone Krkovič. Ko bo na tej ravni prišlo do preobrata, bomo iz naroda hlapcev postali narod junakov. Verjetno pa se to ne bo zgodilo v letu 2016, ker bo to leto usodno zaznamovano z migracijsko krizo in vprašanji evropske identitete. Politične osebnosti brez izdelane identitete nam pri tem ne bodo veliko pomagale.
Dr. Ivan Štuhec