Resnica Istanbulske konvencije o preprečevanju nasilja je boj proti tradicionalnim vrednotam

Franci Donko (Foto: STA)

Te dni se v hrvaških družinskih organizacijah trudijo z zbiranjem podpisov proti ratifikaciji t. i. Istanbulske konvencije. Gre za Konvencijo Sveta Evrope o preprečevanju in boju proti nasilju nad ženskami in nasilju v družini. Do sem je na prvi pogled vse lepo in prav. Zagovorniki otrok in družin se še posebej zavzemamo za manj nasilja v naših družinah in spoštljivo mesto žensk v družbi, v medsebojnih odnosih pa kot družba uveljavljamo ničelno toleranco do nasilja. Žal pa je Istanbulska konvencija tudi prikrito orodje za dosego ciljev homoseksualnega lobija.

Za Slovenijo je Istanbulska konvencija že zavezujoča, saj je bila leta 2012 ratificirana. Na podlagi podpisa, tj. brez ratifikacije, pa konvencija za državo podpisnico ni zavezujoča. Do danes je Istanbulsko konvencijo podpisalo 37 držav članic Sveta Evrope, vključno s Hrvaško 22. januarja 2013. Ratificiralo jo je 18 držav – Švedska, Španija, Portugalska, Črna gora, Srbija, Francija, Poljska, Finska, Slovenija, Italija, Danska, Bosna in Hercegovina, Avstrija, Andora, Monako in Malta. Te dni o ratifikaciji Istanbulske konvencije razpravlja tudi hrvaški parlament.

Konvencijo je sestavila skupina ideologov teorije spola
Istanbulska konvencija je prva mednarodna pogodba v zgodovini Sveta Evrope, kjer pri pripravi niso sodelovale države članice, ampak so jo pripravljale strokovne skupine, v katerih so imeli končno besedo ideologi teorije spola, Svet Evrope pa je na koncu lahko samo sprejel končno besedilo. Skoraj ni bilo več prostora za javno razpravo držav o vsebini konvencije. Konvencija je do opredelitve posamezne države diskriminatorna, saj pušča le malo prostora za pridržke držav, ki so ratificirale konvencijo – kar pomeni, da lahko država ob ratifikaciji odloči, ali bo uporabila nekatere določbe konvencije in v kolikšni meri oz. pomenu – države so s sprejetjem konvencije postavili pred izbiro: sprejmi ali pusti.

Zaradi tega je še posebej skrb zbujajoče, da konvencija vsebuje precej zavajajočih in škodljivih formulacij, o katerih se države članice Sveta Evrope niso mogle izreči. Istanbulska konvencija prvič v kakšno mednarodno pogodbo uvaja in opredeljuje pojem spola, kot družbene, in ne več biološke danosti. “Spol pomeni družbeno ustvarjene vloge, vedenja, dejavnosti in lastnosti, ki v določeni družbi veljajo, da so primerne za ženske in moške” (čl. 3. c.) Prav tako konvencija zahteva, “da se zagotovi izvajanje določb te konvencije, in zlasti ukrepov za zaščito pravic žrtev, brez diskriminacije na podlagi spola, rase, barve kože, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodne ali socialne pripadnosti, manjšin, premoženja, rojstva, spolne usmerjenosti, spolne identitete, starosti … ” (čl. 4. 3., prim. čl. 43 in 53 poročila)

Konvencija tudi v nadaljevanju vsebuje dvoumno besedilo in določbe, na podlagi katerih so lahko države, ki so ratificirale konvencijo, izpostavljene pritiskom homoseksualnega lobija.
Mednarodni nadzorni mehanizem GREVIO, ki spremlja izvajanje konvencije, zlasti na področju vladne politike (izobraževanje, mediji, protidiskriminacijske politike …), pravi takole: “Pogodbenice sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujanje sprememb v družbenih in kulturnih vzorcev vedenja moških in žensk z namenom izkoreninjenja predsodkov, običajev, tradicij in vseh drugih ukrepov v praksi, ki temeljijo na ideji o manjvrednosti žensk ali na stereotipnih vlogah moških in žensk.” (čl. 12)

Bogato financiranje homoseksualne ideologije spola
Prvi odstavek 14. člena Istanbulske konvencije se nanaša na izobraževanje: “Pogodbenice sprejmejo, kadar je to primerno, potrebne ukrepe za vključitev učnega gradiva o vprašanjih, kot so enakost med ženskami in moškimi, nestereotipne vloge spolov, medsebojno spoštovanje, nenasilno reševanje konfliktov v medosebnih odnosih, nasilje na podlagi spola nad ženskami in pravica do osebne integritete, prilagojenega razvojnim sposobnostim študentov, ki so vključeni v redni učni načrt na vseh ravneh izobraževanja. Pogodbenice sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujanje načela iz 1. odstavka, tako v neformalnih učnih okoljih, (kar pomeni tudi verske izobraževalne ustanove- tudi verouk op.p.) kot tudi športnih in kulturnih okolij in okolij za prosti čas in v medijih.” (Čl. 14, 1-2, glej čl. 94- 97.).

V skladu z vestnim uresničevanjem Istanbulske konvencije, ki jo je ratificirala tudi Slovenija, bi lahko homoseksualni aktivisti najprej od staršev, nato pa še od duhovnikov in katehistov, kmalu zahtevali, da vaše otroke poučujejo o teoriji spola. Toliko o dobronamernosti Istanbulske konvencije. Deveti člen Istanbulske konvencije – nevladne organizacije in “civilna družba” – določa: “Pogodbenice na vseh ravneh priznavajo, spodbujajo in podpirajo delo ustreznih nevladnih organizacij in civilne družbe, dejavnih na področju boja proti nasilju nad ženskami in vzpostavijo učinkovito sodelovanje s temi organizacijami.” No, pa smo spet pri tistih, ki so se dodobra razkrili na decembrskem družinskem referendumu. Na račun boja proti tradiciji in različnosti med moškimi in ženskami bogatijo iz državnega proračuna. Kot je pred kratkim v kolumni zapisala odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, je treba “nevladne” aktiviste pri nanasitnem izčrpavanju proračunskega denarja nujno ustaviti. Čim prej se je treba dogovoriti, da se, podobno kot v Ameriki, po volitvah odvzame sredstva takšnim osjim gnezdom, ki praznijo proračun in jemljejo denar tistim, ki bi ga najbolj potrebovali.

Franci Donko