Rešujejo ilegalnega migranta Ahmada, Joška Jorasa in zaselke ob Dragonji pa prepuščajo na milost in nemilost Hrvaški

(Foto: STA/Facebook)

Od nekdaj je pri nas veljalo, da kmet, ki zaradi kartanja, pijače ali kako drugače po nemarnem proda ali zapravi svoj grunt, izgubi tudi dobršen del ugleda in veljave ter pravico odločanja o pomembnih vprašanjih domače vasi. Kako ne bi, saj ni več gospodar na svoji zemlji, njegov dom so naselili drugi ljudje in ne more več odločati o tem, kako se bo v njem živelo. Moral bo s trebuhom za kruhom, postal bo berač, v najboljšem primeru pa mu bodo novi gospodarji dovolili, da ostane kot hlapec tam, kjer je bil nekoč gospodar, in poslušno izpolnjuje njihove ukaze.

Cerarjevi poteptali zavezo Državnega zbora. Še en razlog za ustavno obtožbo
Cerar, Židan in Erjavec kljub sklepu Državnega zbora, ki določa, kdaj je arbitražna razsodba za Slovenijo zavezujoča, po najhitrejšem postopku pripravljajo zakon za izvedbo arbitražne odločbe o določitvi kopenske in morske meje med Slovenijo in Hrvaško.

Povsem brezumno ga želijo sprejeti in uveljaviti še pred koncem leta 2017, saj še vedno trdijo, da je treba spoštovati arbitražno razsodbo kot pravno zavezujočo odločitev mednarodnega sodišča, s tem pa rešujejo zavoženo Pahorjevo in Erjavčevo zunanjo politiko.

Cerar, Židan in Erjavec arbitražno polomijo še vedno prikazujejo kot velik uspeh, zato bi radi na vsak način ujeli rok, ki ga obema strankama v postopku nalaga arbitražna razsodba, kljub temu, da je že dolgo jasno, da Hrvaška tega roka ne bo spoštovala, saj se o arbitraži sploh ne pogovarja in jo tudi na mednarodnih političnih dogodkih javno zavrača.

Arbitraža Sloveniji ni zagotovila pričakovanega teritorialnega stika z odprtim morjem, dobila je le služnostno območje čez hrvaške teritorialne vode.

Strogo pravno gledano bi morala Cerar-Židan-Erjavčeva koalicija – v skladu s sklepom Državnega zbora, da je naloga arbitražnega sodišča zagotoviti Sloveniji ozemeljski stik z odprtim morjem – ugotoviti, da arbitražna razsodba ni v korist Slovenije in odstopiti.

Izdajajo ozemeljski interes Slovenije in se igrajo z usodami ljudi
Sloveniji sovražna levičarska politika nam je s Pahorjevim soliranjem zaigrala asa, ki bi ga morali izkoristiti pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo, ki ga je ta v obliki odličnega izhodišča “ureditev meje, nato vstop v EU” prejel od Janševe vlade.

Arbitražno odločitev, še bolj pa nerazumljivo vztrajanje Cerarjeve vlade pri njeni uresničitvi, še posebej boleče in živo občutijo slovenski državljani na spornem območju v Pomurju in v vaseh ob Dragonji. Mlini, Škodelin, Bužini, Škrile so bili doslej slovenski, po arbitražni odločbi pa pripadajo hrvaški Istri, med njimi tudi posestvo slovenskega domoljuba Joška Jorasa.

Tudi po arbitraži ti prebivalci vztrajajo, da so njihova zemljišča in vasi sestavni del slovenske države, kar je skladno tudi z zgodovinskimi dejstvi.

Je mogoče ravnanje Cerarjeve vlade razumeti drugače kot izdajo teh ljudi, ki kljub pritisku hrvaških oblasti, ki jim z zemljiško knjigo in krajevnimi označbami vsiljuje svojo oblast, odklanjajo hrvaško infrastrukturno in politično odvisnost in vztrajajo v zvestobi Sloveniji?

Na izdajalsko ozadje kaže tudi izjava Cerarjeve vlade, da jim “slovenska država ne bo nudila nobene pomoči brez izrecnega soglasja pristojnih organov Republike Hrvaške”. Si lahko predstavljate hujšo bolečino za Joška Jorasa in te ljudi ter sramoto, ki jo zaradi sprevržene proti domovinske Cerar-Židan-Erjavčeve vlade občutimo ostali Slovenci?

Čas je za novi dogovor o meji s Hrvaško, ki bi vključeval tudi Italijo in bolj odprte metode odločanja po pravičnosti, predvsem pa kompetentne pogajalce
Po predlogu ddr. Klemna Jakliča bi bilo najprej treba odločiti o ključnem predhodnem vprašanju, ki je očitno jedro spora. “… Ko bi se to razčistilo, bi šele lahko sledil naslednji korak oziroma sporazum … Hrvatje trdijo, da je pravičneje odločati po mednarodnem pravu, in po taki pravičnosti, ki zagotavlja teritorialni pristop: kdo lahko torej z mirno vestjo reče, da bi bilo napak najprej razrešiti to osnovno nesoglasje? … V okviru pravičnosti bi nato bilo seveda na voljo več poti, ki bi Sloveniji z večjo verjetnostjo zagotovili teritorialni dostop. Kot zanimivost naj omenim tisto, da bi se za izhodišče lahko vzelo Tržaški in ne Piranski zaliv.” In tukaj bi zaradi zgodovinskega dolga do Slovenije morala sodelovati tudi Italija in skupaj s Hrvaško Sloveniji omogočiti stik slovenskega teritorialnega morja z mednarodnimi vodami.

Franci Donko

Epilog in novi začetek
Zgolj retorično vprašanje: “Se vam zdi, da so post-komunisti, ki nam vladajo, sposobni pravično urediti mejo s Hrvaško?” Ne, niso. Obstajajo pa ljudje, ki lahko s podporo demokratične politične opcije to uresničijo.

Ddr. Klemen Jaklič je zagotovo sposoben voditi skupino, ki bi se tega lotila. Kljub velikim zamudam se bo ob vstopu Hrvaške v Schengen ponovno pokazala priložnost, da Slovenija od Hrvaške zahteva spoštovanje meja na dan 25. 6. 1991. A to se bo zgodilo, če se Slovenci prebudimo in poskrbimo za red v domači hiši. Šele potem lahko pričakujemo, da nas bo Hrvaška spoštovala in se začela do nas obnašati v skladu z načelom pravičnosti.

Franci Donko