Pravica do stavke je ustavna pravica, pravijo sindikati javnega sektorja. Res je. O tem ni dvoma. Tega jim nihče ne oporeka. Lahko bi jim, ker je v ustavo stlačeno veliko stvari, ki tja ne sodijo. Ustava je namreč družbeni dogovor v dobro ljudi. Ljudstvo nima časa, da bi nekatere stvari opravilo samo (varnost, razsojanje o sporih, ohranjanje reda in miru), zato določeno skupino pooblasti, da upravlja z državo. Ustava pa je tista, ki preprečuje zlorabe, zato so v njej zapisani univerzalni standardi oziroma človekove pravice za zaščito osebne svobode posameznika. Pravica do stavke pa ni univerzalni standard, ni človekova pravica. Kajti stavka ene skupine ljudi povzroči škodo drugi skupini ljudi.
Ampak, recimo, da je. Torej, če je pravica do stavke izobraževalnega sektorja univerzalna pravica, potem imajo pravico do stavke (do bojkota pouka) tudi starši in učenci. Kar velja za ene, velja tudi za druge. Tudi to namreč piše v ustavi: “Izobraževanje je svobodno.” Če je izobraževanje svobodno, se lahko vsak svobodno odloči, ali se bo izobraževal ali se ne bo. Da pa ne bi ljudje te pravice jemali preveč “resno”, je v ustavi varovalka, kjer je zapisano: “Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno.” In kar je obvezno, je tudi prisilno. V ustavi je torej zapisana prisila, ki s svobodo nima prav nikakršne veze, zato tam sploh ne bi smela biti. A kaj ta prisila pomeni?
To pomeni, da se osnovnošolski izobraževalni sistem v Sloveniji, ki v primerjavi z drugimi državami ni nobena izjema, izvaja z grožnjo fizične sile, kar je grob poseg v svobodo posameznika. Država namreč staršem jasno in nedvoumno sporoča in jim grozi; vašega otroka morate pošiljati v šolo, kajti če ga ne boste, vas bomo v to prisilili. Kaj se zgodi? Če otroka ne vpišeš v osnovno šolo ali če pozneje ne zagotoviš, da redno obiskuje pouk, ti pošljejo opomin.
Izobraževalni sistem otrokom ne da potrebnega znanja za življenje
To, da šoli (državi) sporočiš, da bojkotiraš njen indoktrinirani izobraževalni sistem, ne pomaga. In če tak opomin ne zaleže, dobiš na grbo najprej center za socialno delo, ki ti lahko otroka vzame, če se ne odzoveš tako, kot pričakuje država – da otroka pošlješ v šolo. Hkrati ti zaradi zanemarjanja naložijo kazen, običajno denarno. Če se vsemu temu upiraš ali se celo fizično postaviš po robu prisili države, ima policija pooblastilo, da te lahko tudi ustreli, se pravi ubije. Samo zato, ker otroka nisi poslal v šolo in ker si pač menil, da otrok ne potrebuje Štrukljevega izobraževanja. Tvoje ravnanje država razume kot ravnanje slabega starša, človeka in državljana, čeprav davkov, s katerimi se financira šolstvo, ne prenehaš plačevati. In čeprav ti ni povsem jasno, zakaj je pomembno, da veš, kdaj se je rodil Ivan Tavčar, kje ima Norveška nafto, koliko kave pridelajo v Braziliji, od kod do kod je segal rimski imperij ali kaj je bila Cankarjeva mati. Mislim, koga to briga? Kaj človeku pomaga, če pozna količino kave, ki jo pridela Brazilija, ko pa nima za kavo? Kaj bo s poznavanjem norveških naftnih nahajališč, če nima za bencin? In kaj naj naredi s poznavanjem rimskega imperija, če si ne more privoščiti stanovanja? Ampak vse te podatke mora otrok, ki se prisilno šola, poznati. Če jih ne, dobi slabšo oceno, s tem pa se zmanjšajo njegove možnosti, da šolanje nadaljuje (če seveda hoče) tam, kjer si želi. A država res misli, da so njeni državljani taki debili, da otroka ne bodo poslali v šolo, če ne bo obvezna? Nekateri ga res ne bi, večina bi ga. Ker je tako navajena in ker je tako opranih možganov, da nekateri v resnici mislijo, da mora otrok za svoje preživetje poznati kemično sestavo Rdečega morja.
Zamislite si bizarno situacijo. Z otrokom se sprehajate po tržnici. Bližnji prodajalec sadja in zelenjave te s pištolo napade in reče, da te bo ubil, če pri njem ne kupiš sadja. Ker ti je mar za življenje, kupiš kilogram banan. Plačaš, prodajalec pa ne odneha: “Ok, denar si dal, toda banane ti bom izročil, ko bo otrok povedal, od kod so banane in kakšna je njihova kemična sestava.” Seveda o tem nimata pojma ne vi ne vaš otrok. Dobro, od kod so banane, bi še uganili, ampak kemična sestava – tega pa najbrž ne. Natanko to počne država, natanko tak je prisilni izobraževalni sistem. Nanj so se ljudje zaradi apatičnosti in indoktriniranosti navadili, nasilje države nad ljudmi je postalo del vsakdana, nekaj povsem naravnega in normalnega, brez tega ne bi več znali živeti. Ali res? Sviz je včeraj staršem sporočil: “Otrok ne pošiljajte v vrtce in šole, razen če ni druge možnosti.” Zakaj bi jih ne pošiljali samo za en dan? Zakaj se ne bi odločili, da jih eno šolsko leto ne pošljejo v šole? Ali dve? Ali tri? Ali pa nikoli več? Okoli 40.000 šolnikov bi čez noč ostalo brez dela. Ups, to pa bi bilo nerodno, mar ne Štrukelj?
Jože Biščak