SAZU v primežu ideologije

Roman Vodeb (foto: STA).

Getoizirano Društvo za teoretsko psihoanalizo Analecta – v lasti ga imajo levi filozofski oligarhi – mi redno pošilja vabila na raznorazna predavanja; nekatere so celo zanimiva. Včasih se kakšnega od takih – vselej tudi levo-enoumnih “izobraževanj” – celo udeležim. Nad večino obupam …

Že na svetovni dan filozofije (17. novembra) – v Sloveniji je bil počaščen v četrtek v SNG Maribor – sem obupoval. Brezopozicijisko in enoumno je bi v Mariboru tematiziran »strah« – zato se dogodka nisem udeležil. Vedel sem, da bi se samo jezil, ko bi poslušal trobljenje v isti rog in brezkompromisno poudarjanje, kako v teh časih, ko nas begunci na nek način dejansko plašijo, strah ni upravičen. Sam sem o beguncih in upravičenosti strahu kar nekaj pisal. Poudarjal sem, da je strah upravičen, legitimen in pričakovan. (Če ljudi v tej begunski situaciji ne bi bilo strah, ne bi bili normalni) V tem kontekstu sem opozarjal tudi na možnost posilstev oziroma seksualnih izgredov, in to par mesecev preden so se “kölnski dogodki” res zgodili. Skozi psihoanalizo se namreč da marsikaj ugotoviti in marsikaj napovedati, npr. to, da so moški, ki se iz turbulentnih dežel (in bojišč) skozi naše kraje selijo v Evropo, simbolno kastrirani. Da je to družbeno nevarno, se da argumentirati ravno skozi psihoanalitični koncept simbolne kastracije oziroma kastracijske bojazni. Seveda v svojih publicističnih in intervjujskih svarilih nisem bil posebej uslišan – razen, da so mi očitali, da (po nepotrebnem) “plašim narod”. Zato tudi v SNG Maribor – kot drugače misleč (v povezavi s strahom) – nisem bil povabljen. (Seksualni izgredi so bili v resnici načrtovani in napovedani)

Te sodobne teorije niso nič drugega kot derivat leve ideologije
Sem se pa teden dni kasneje – v četrtek, 24. novembra, kot pasivni poslušalec – vendarle udeležil prvega dne dvodnevnega kolokvija, ki je – zopet nepluralno – tematiziral filozofijo, estetiko, politiko, družbo, novo-medijske tehnologije, ekonomijo, feminizem, skratka t. i. sodobne teorije, ki niso nič drugega kot derivat (enoumne, leve, anarho-liberalne) ideologije … Balkansko oziroma jugoslovansko obarvani kolokvij z naslovom Suverenost, migranti in kultura je (v angleščini) potekal na elitni lokaciji, v Atriju Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, torej Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Kolokvij so soorganizirali Filozofski inštitut ZRC SAZU, Podiplomska šola ZRC SAZU (modul Transformacija moderne misli – filozofija, psihoanaliza kultura), Inštitut AVA, Akademija za vizualne umetnosti, Oddelek za humanistične vede in teorijo umetnosti in medijev, Fakulteta za medije in komunikacije, Singidunum univerza v Beogradu …

Ko sem poslušal četrtkov uvodnik Marine Gržinić in prvi dve predavanji – in ko sem videl japonskega predavatelja (do tilnika je bil plešast, imel pa je tudi rep(pek)), ki naj bi na četrtek zadnji predaval – sem obupal. Nisem se mogel načuditi, kako se lahko v nedrjih znanstvene inštitucije, kar naj bi ZRC SAZU bila, predavajo takšne ideološko kontaminirane teme. Nobene konsistentne znanosti ni bilo čutiti na kolokviju – ena sama ideologija. Gostja iz Srbije Aleksa Milanović – sprva sem mislil, da gre za lezbično pevko, bivšo evrovizijsko zmagovalko Marijo Šerifović – je “bluzila” o feminizmu in teoriji spola. Svoj referat (v angleščini) je preprosto brala. Dobil sem občutek, da Slovenci plačujemo tuje LeGeBiTrovske aktiviste zato, da hodijo k nam (na naše stroške) jokat oziroma objokovat, kako se jim na Balkanu, v tem primeru v Srbiji/Beogradu, dogajajo krivice.

Bili bi nadvse ponosni in kipeli bi od sreče …
Drugo četrtkovo predavanje je imela režimsko forsirana Katja Čičigoj, ki sodi v bataljon feminističnega podmladka (z opranimi možgani) v katerega sodijo še kakšna Manca G. Renko, Anja Radaljac, Nina Cvar … – slednja je bila na kolokviju predavateljica v petek. (Evald Flisar, Anja Radaljac in seksizem) Leta 2012 je Čičigojeva postala raziskovalna štipendistka Ustanove Tarasa Kermaunerja … Njeno patetično glorificiranje Simone de Beauvoir – za Beauvoirjevo se ve, da je bila militantna lezbijka (s pedofilskimi nagnjenji), ki je leta 1949 spisala feministično biblijo Drugi spol, s katero je hotela sesuti Freudovo psihoanalizo (Ojdipov kompleks in zavidanje penisa) – me je zelo prizadelo in razjezilo. Na Čičigojevo, ki je referat v angleščini prav tako preprosto (pre)brala, bi bila prva feministična “teta (torej “stricinja”) iz ozadja” Eva (D.) Bahovec verjetno zalo ponosna. Tudi feministična aktivistka/ideologinja Milica Antić Gaber bi kipela od sreče, če bi jo poslušala … (Pranje možganov na Filozofski fakulteti)

Če pa se vendarle dotaknem Hiroshija Yoshioka in njegovega “divje-nedeljskega” psihoanalitičnega izleta do 60 let starega japonskega filma Godzilla (1954) – ki vendarle ni bil ideološko kontaminiran kot zdrs obeh njegovih predhodnic (in poznejših petkovih govornic) –, bi vendarle rad pripomnil, da se je “repati” Japonec dokaj spodletelo lotil psihoanalize omenjenega filma. Megalomanske falične Godzille presenetljivo ni povezal s kastracijskim kompleksom dvakratno/dvojno simbolno kastriranih Japoncev – Japonci so namreč simbolno (kronično) kastrirani, ker so “klitorično” (telesno) majhni, poleg tega pa tudi poraženi v II. svetovni vojni (predvsem preko dveh faličnih ameriških jedrskih bomb). Japonska kronična obremenjenost z ameriškima atomskima bombama (na Hirošimo in Nagasaki), ga je zavedla. Tisto, kar je manifestno sporočilo filma Godzilla, je nesrečni Japonec ponesrečeno razglasil za latentno, torej simbolno sporočilo filma … Ampak vsaj ni bil ideološki na tak način kot njegove kolokvijske kolegice. O prvem klokvijskem dnevu je RTV SLO v svojih TV Odmevih – v kulturni rubriki – veselo in seveda pristransko poročala …

Ko imajo pravico do besede le enako misleči
O petkovih ekspozejih ne bom izgubljal besed. Še posebno ne zato, ker so bili govorci in govornice spet (pretežno) mladi – teme pa globoke, da ne rečem filozofske. Nedavno umrli filozof Ivan Urbančič pa je dejal, da moder filozof sploh ne bi smel javno spregovoriti pred svojim 50-im letom starosti. Glede na to, da sem jaz abrahama že srečal, sem lahko kritični mislec, ki javno govori (in piše); ampak do takšnega kolokvija kot aktivni predavatelj pač nimam dostopa, ker sem drugače, torej konservativno, misleč. Ne pozabite – nedavno je bila na Filozofski fakulteti odpovedana celotna konferenca(!), zgolj zato, ker sem bi predviden kot predavatelj … (Kako na Filozofski fakulteti “levičarske odpadnike” sadistično “zažigajo na grmadi”) Na takšnih kolokvijih ali pa na svetovni dan filozofije lahko javno (spre)govorijo samo enako misleči, brez pluralizma mnenj (in interesov), torej brez kritične opozicije.

“Drugače mislečih – npr. tebe – se bojijo!”
Ko sem kolega, ki ima dober vpogled v ZRC SAZU vprašal, od kje v tej “znanstveni” inštituciji toliko brezopozicijskega enoumja, ki je v zadnjem času prežet s (smrtonosnim) feminizmom, mi je dejal: “Drugače mislečih – npr. tebe – se bojijo!” Fraza “Bojijo se te” mi je dobro znana. Ampak, da ZRC SAZU podleže takšnim pritiskom, da poklekne pred neko ideologijo – npr. feminizmom – in se odreče znan(stven)osti, s katero se ukvarja, pa je vendarle višek institucionalne predrznosti.

To je intelektualno nevzdržno in moralno pokvarjeno
Če bi se tak kolokvij organiziral v okviru Mirovnega inštituta ali Amnesty International ali Rdečih zor – za katere se ve, da so leve in (pro)feministične ideološke inštituciji, bi še nekako razumel. Tudi, če bi se take ideološke indoktrinacije širile v (“roza”) Klubu K4, “na Metelkovi”, bi bilo tudi še sprejemljivo. Toda uporabiti elitno-intelektualni Atrij ZRC SAZU pa je skrajno nehigienično, perverzno, intelektualno nevzdržno in moralno pokvarjeno.

Roman Vodeb