Securitate na sodišču v Ljubljani

Datum:

V Sloveniji ima oblast ljudstvo. To nam je poznano še iz časov bivše države. Bili smo Ljudska republika Slovenija, zdaj smo sicer samo Republika Slovenija, vendar imamo še vedno oblast mi, ljudstvo, sleherniki. To najraje in najbolj glasno zahtevamo takrat, ko oblast tudi na lastni koži čutimo. In nam ni prijetna! Slehernik v tej državi se bo le stežka poistovetil s predsednikom vlade in vsemi privilegiji, ki si jih je, pregovorno etičen, pridobil v treh letih mandata, težko se bo poistovetil tudi z raznimi tajkunskimi bogataši. Njim se bo čutil blizu le takrat, ko bodo tako kot on sam končali v osebnem stečaju. Ne bo ga čudilo, kako je človek, ki je tako ali drugače obrnil več sto milijonov, dejansko v osebnem stečaju, kako to, da imajo njegova nezaposlena žena in otroci številne vile, jahte, dobre avtomobile, zadovoljen bo, da je končno z njim enak, oba sta v osebnem stečaju, oba morata plačevati preživnino. In glej jo PRAVICO, kolega v osebnem stečaju plačuje več tisoč evrov preživnine, sleherniku pa je sodišče naložilo le 100 evrov. Zakaj bi se torej pritoževal? Pred zakonom smo enaki oziroma, če dobro razmisli, jo je oni, poprej še med 100 najbogatejšimi, odnesel bistveno slabše, saj mora vso pokojnino nameniti ženi za njeno lastno preživljanje in vzdrževanje nepremičnin, mogoče še kakšne jahte, kdo bi vedel.

Tako razmišlja naš človek, slehernik, ki bere Slovenske novice, spremlja RTV, kar ga stane 12,75 evra, in je zadovoljen. Vrhunec sreče je doživel, ko je izvedel, da so zaporniški pazniki podučili vrhovnega sodnika, da smo vsi enaki, da so na sodnem vhodu oni “bog in batina” in da ni protekcije. Ni se vprašal, kako to, da nekomu, ki mu je enak in ki ne uživa ugleda niti pri vratarjih, prepušča v roke svojo usodo, najsibo kje bo potekala pot, kdo bo vzgajal otroke v primeru razveze, kolikokrat jih bo videl, čigava je hiša, da se omejim samo na zadeve, ki jih slehernik najbolj razume. Vsi smo enaki, vendar bo nekdo odločal. In zato bo slehernik plačal sodno takso, odvetnika in prepustil svojo usodo v roke človeka, ki se mu privoščljivo posmiha, ker se ni uklonil enemu od nas, nekomu, ki ima možnost vsak dan osem ur izvajati absolutno oblast na vhodu v sodno palačo. Naj si zapomni sodnik, nič več ni od nas, ki smo se ravno tako borili, da imamo oblast v državi.

Je že kateri od novinarjev izpostavil, da si je Janković omislil svojo policijo?
Da ne bo pomote, oblast, ki jo daje uniforma, pa čeprav je to vratarska, ima v naši državi, verjetno pa ne samo pri nas, že kar tradicijo. Včasih je od vratarja odvisno, ali ti bo pet minut pred koncem uradnih ur uspelo vstopiti v kakšen državni urad ali pa boš moral čakati dva dni, saj ti zadnjih pet minut pred dvanajsto ne bo uspelo opraviti želenega. Da bi uradništvo zamudilo na kosilo za kakšno minuto ali dve, pa res ne gre. S tem lahko slabo vplivaš na njihovo prebavo, porušiš ritem in to ima lahko nepredvidljive posledice. Če boš vratarju všečen, te bo spustil dalje, morda celo brez dokumentov v parlament, sicer boš v nemočnem besu podvomil v oblast oz. v ljudstvo. Kakorkoli, red mora biti, brez tega ne gre, kar vedo vsi redarji, ki si jih je omislil župan Zoran Janković. Nisem slišala, da bi novinarke vpile, da si je Janković omislil svojo policijo, da redarji delajo red pred lokali, ki se ne uklonijo volji župana, da izbirajo predele, kjer z največjim veseljem puščajo obvestila o kaznih … Ne, ljudje so zadovoljni, saj ko zagledajo človeka v uniformi, začutijo, da je on predstavnik ljudstva, ki ima oblast. Oblast, da kaznuje, in oblast, da nagrajuje, in si zasluži, da moraš biti pred njim ponižen, spoštljiv, ker on opravlja službo, ki jo mimogrede plačuješ ti, s tem da tebi ni dano, da bi ga kaznoval, če te zadržuje, če te je oglobil, ker si za pet minut skočil in odnesel kakšno dokumentacijo v kakšen upravni organ, kjer si bil spet na milost in nemilost prepuščen volji vratarja.

Da so vratarji pomembni, je jasno že od nekdaj. Že iz grške mitologije nam je poznano, da so mrtvi, ki so potovali v podzemlje, morali prestati preizkušnjo s tehtanjem njihovega srca. Če je bilo lažje od peresa, so končali potovanje in z Ozirisom odšli v svet mrtvih. Podzemlje se je delilo na kraj slabih, kraj junakov in kraj za kaznovanje slabih. In kam bodo šli, niso odločali sami. Tudi sv. Peter je eden vratarjev, od katerega bo odvisno, ali bo odklenil nebeška vrata ali ne. Več kot jasno je, da slehernik iz tega lahko razume, da je delo vratarja zelo odgovorno, kajti pot bo človeka vodila le tja in do tam, kamor ga bo spustil vratar, ali tisti na občini, sodišču,  v muzeju ali oni pri nebeških vratih. Pri tem slehernik povsem pozabi, da so vratarji, redarji in podobni ljudje korak za korakom, ped za pedjo zmanjšali njegov prostor pod soncem, mu dnevno krčijo svobodo, mu pregledujejo torbice, pred njimi snema pasove, sezuva čevlje, se opravičuje, če karkoli na njem piska, se pusti snemati na vsakem koraku, mu jemljejo steklenice z vodo, čeprav je še malo pred tem iz nje pil ipd. Niti ne opazi, da se mu to dogaja zaradi raznih ahmadov, ki jih nihče ne pregleduje in za katere se zavzema, mimo zakonov, celo predsednik vlade republike, kjer ima oblast ljudstvo. Niti ne opazi, da ko se zgodi resnično kriminalno dejanje, kamere čudežno ne delajo, posnetki se pokvarijo, se izgubijo ipd. Ne, slehernik ne opazi, da kljub številnim paznikom na vsakem koraku iz bank izginevajo stotine milijonov, da teroristi podstavljajo bombe, da posiljujejo njegove sestre, hčere, žene, da redki posnetki zaokrožijo le po internetnih straneh, preden jih prepovedo. Kdo nadzira nadzornike, kdo pazi paznike, kdo si ogleduje posnetke kamer, ki ga spremljajo na vsakem koraku?

Red mora biti!
Slehernik je vendarle dobil brezplačno predstavo. Neznani brivec, rojen verjetno 1. januarja neznanega leta, je bil sprejet v parlamentu, čeprav ni pripadnik ljudstva, ki ima oblast v tej državi. Sodnika, ki je tako ali tako sumljiv, baje celo naklonjen Janezu Janši, pa je ponižal slehernik enakih ljudi. Da ne bo dvigoval glave, da ne bo mislil, da v Sloveniji nima oblasti ljudstvo, da se ne bo šopiril kot petelin na gnoju, da bo stal v vrsti kot slehernik, ki vstopa v stavbo in upa, da mu bo ponižani sodnik izdal ugodno sodbo, da bo namesto njega odločil pravično, odločil o nečem, o čemer se sam ne zna. Ne zmore ali noče dogovoriti. Zaupal mu bo odločanje o svojem življenju in zato je prav, da ga je ponižal vratarček na vratih, da bo delil usodo slehernika, vsaj tistih pet ali deset minut, ko se bosta prerivala pri vhodu. Uživa naš slehernik, poleg njega pa presenetljivo tudi tisti, ki bi vendarle morali vedeti, da če zaupaš nekomu odločanje o svojih perečih težavah, je logično, da mu boš zaupal tudi, da se ne bo s teboj vred razstrelil v sodni palači.

Ali morda ne? Red mora biti in nikoli ne veš, če ne bo zlobca prijela kakšna žlehtnob’ca in bo vse skupaj pognal v zrak.

Lucija Ušaj Šikovec

Sorodno

Zadnji prispevki

[V ŽIVO] Stojmenovo Duh danes čaka težka interpelacija

Državni zbor bo danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

[Video] Je Čeferinova dolga roka zavrnila akreditacijo dolgoletnemu športnemu novinarju?

V torek smo bili priča težko pričakovani pripravljalni nogometni...

Je sploh mogoče zagovarjati nekaj tako nerazumnega?

Nakup 13 tisoč računalnikov, ki v skladiščih čakajo na...

Tožilka razkrinkala vodstvo policije

Tožilka specializiranega državnega tožilstva Mateja Gončin, ki se je...