Odmev besed Marjana Šarca, da globalni dogovor o migracijah za Slovenijo ne bo obvezujoč, se še ni dobro polegel, ko ga je premier že začel izvajati. Predvsem 17. cilj dogovora, ki govori o nehanju financiranja medijev (ki kritično pišejo o množičnih migracijah in opozarjajo na njihove nevarnosti) ter standardih oglaševanja. Šarec je, potem ko je radikalni levičarski aktivist Domen Savič zagnal kampanjo proti medijem, ki niso naklonjeni ideji, da bi Slovenijo in Evropo preplavile horde Arabcev in Afričanov, katerih kultura in tradicija sta v diametralnem nasprotju z vrednotami stare celine, pozval državna podjetja, naj ne oglašujejo v teh medijih. Bil je to primer zlorabe oblasti par excellence, njegove besede, ki niso postregle niti s pojasnilom, kaj naj bi bile “sovražne vsebine”, pa neposreden ukaz vodstvom podjetij. Čeprav ni omenil konkretnega imena, je bilo jasno, da gre za zasebna opozicijska medija – Demokracijo in Novo24TV.
To je bil najhujši napad na svobodo izražanja po osamosvojitvi, predsednik vlade je z dvignjenim prstom prestopil meje dopustnega. Bil je to pritisk izvršne oblasti na vodstva podjetij, ki jih opominja, naj premislijo, kje bodo oglaševala. Namesto da bi podprl idejo, da bi ljudje na referendumu odločili, ali naj Slovenija pristopi h globalnemu dogovoru, in bi spoštoval voljo ljudstva, je v maniri najtrših komunističnih časov napovedal obračun z mediji, ki imajo drugačno mnenje kot vlada in levičarski aktivisti.
Tudi zato ga leva elita že zagovarja, da ima kot predsednik vlade, ki upravlja s premoženjem države, vso pravico, da se vmešava v odločitve državnih podjetij. Toda naj razčistimo, kaj je v resnici storil in zakaj je zadeva zrela za ustavno obtožbo. A najprej moramo pravilno razumeti vlogo države in ustave.
Šarec ne sme zlorabiti javnega podjetja za zatiranje svobode izražanja
Država je nastala, če zadeve zaradi lažjega razumevanja poenostavim, v trenutku, ko je skupina ljudi na geografsko zaokroženem območju (z istim jezikom, kulturo in tradicijo) spoznala, da ne more hkrati delati (poslovati) in skrbeti za varnost. Pooblastila je del ljudi (in ga tudi plačevala), da v njihovem imenu skrbi za javni red in mir, spoštovanje pogodb in varnost. Izvorna naloga države je torej skrb za notranjo varnost in varnost mej. Da bi preprečili prekoračitev teh pooblastil, so napisali ustavo. Ta preprečuje zlorabo oblasti, sprejemanja pravil (zakonov) in dejanj oziroma vsega, kar bi bilo na škodo ljudstva, kar bi ljudi omejevalo. Ustava torej zagotavlja ljudem pravico delovati, govoriti in misliti, ne da bi ti drugi, predvsem tisti na oblasti, vsiljevali omejitve. Povedano drugače: ustava zagotavlja ljudem, da bo oblast spoštovala temeljne človekove pravice.
Šarec ima sicer vso pravico, da kot pooblaščeni (izvoljeni) predstavnik ljudstva vpliva na poslovanje državnih podjetij. Če vodstvo podjetja slabo ravna s premoženjem, ki je skupna last ljudstva, in slabo posluje, lahko zamenja vodstvo. Če si direktor prisvaja del skupnega premoženja, prav tako. Nikakor pa nima prav nikakršnih pooblastil, da državno podjetje uporabi za zatiranje osnovne in najpomembnejše človekove pravice, kar svoboda izražanja je. Opravičevanje, da želja po dobičku in dobrem poslovanju državnega podjetja ne more odtehtati “strpnosti do nestrpnosti”, kaže na popolno nerazumevanje osnovnih pojmov in svoje vloge, ki jo ima kot premier. In od diktata pooblaščenim upravljavcem skupnega premoženja, kje lahko oglašujejo in kje ne smejo, do policijskega nasilja nad drugače mislečimi ni daleč. Celo več. S svojim izvajanjem kaže, da bi bil med prvimi, ki bi ukinil volitve in prepovedal opozicijo. S tem Šarec tvega državljansko vojno. Prestopil je rubikon, ki ga nikoli ne bi smel. “O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati,” bi rekel Ludwig Wittgenstein.
Jože Biščak