Šesti rajh

Datum:

Ko bi Marsovci te dni po nekem čudnem naključju pristali v Sloveniji, bi se jim ob prebiranju vodilnih medijev najbrž zazdelo, da se vsa Evropa (če ne že ves svet) ukvarja z izjavo Antonia Tajanija in da je obstoj Evropske unije malodane odvisen od tega, ali bo zaradi domnevno neprimernih izjav v Bazovici odstopil ali ne. Nič ne bi moglo biti dlje od realnosti. V resnici nikogar ni brigalo, kaj je rekel predsednik Evropskega parlamenta, tistih nekaj izjav evropskih uradnikov o neprimernosti njegovih besed je bilo bolj zaradi umetniškega vtisa kot pa resnična podpora peticiji slovenskih in hrvaških levičarjev. Pričakovanja, da jih bo podprla nemška SPD, so bila samo mokre sanje, ki kažejo nepoznavanje razmerja sil v Evropi. Nihče si ne želi (diplomatskega) konflikta z Italijo, še posebej zdaj, tik pred evropskimi parlamentarnimi volitvami, ko se utegne sedežni red v Strasbourgu temeljito premešati in bo treba zaveznike iskati v patriotskih političnih skupinah, ki si želijo temeljite prevetritve bruseljskih soban.

Edina prava nevarnost, ki ta hip preži na Evropejce, je multikulturalistična os Berlin–Pariz. Tej navezi naj bi se evropski narodi predali, ne da bi izstrelili en sam strel. “Države se morajo odreči svoji nacionalni suverenosti za nov svetovni red,” je ideji o evropski vojski na rob dejala Angela Merkel. Z redkimi izjemami na Zahodu, kot je denimo nizozemski premier Mark Rutte, se ni nihče zgražal, nihče ni protestiral, nihče ni opozoril, da svojega naroda ne bo pahnil v odvisnost od novega, za zdaj še namišljenega šestega rajha, katerega značilnost bi bile popolnoma izbrisane nacionalnosti in vznik novih Evropejcev, mešanice staroselcev, goničev kamel in negroidov. Seveda z modreci bruseljske birokracije na samem vrhu, ki bi samo uresničevali in legitimirali multikulturno nadvlado. Z Elizejskih poljan že danes Merklovi kima Emmanuel Macron, ki ga imajo nacionalno zavedni Francozi vse bolj za nemškega vazala. Pravzaprav je Macron človek, ki je Nemčijo, ne da bi kogarkoli vprašal, postavil v položaj, da vodi Evropsko unijo. In bo tudi evropsko vojsko. To pomeni, da ji bo predal jedrsko orožje, ki ga imata od držav EU le Francija in Velika Britanija. Sam sebe vidi na vrhu evropskega “imperija”. Medtem ko bo Merklova skrbela za ekonomske uresničitve, Macron sanja o Parizu kot novem Rimu, ki bi postal središče kulturnega elitizma, osrčje evropske modrosti, novo stičišče starogrških filozofov.

Samo korenita sprememba o prioritetah in v razmisleku o prihodnosti lahko ohrani EU. To pa je lahko le tvorba svobodnih nacionalnih držav, ki ima en sam interes – ustvarjanje blaginje na podlagi gospodarskega sodelovanja.

Tovrstni načrti imajo “majhno” težavo, ki sliši na ime brexit. Otočani, ki so pravočasno spregledali, so se pač odločili, da zapustijo evropsko druščino. Menijo, da jim bo taka federalna ureditev, v katero drvi razviti del stare celine, prej škodila kot koristila. Predvsem so se zavedali, da nimajo prav nikakršnega vpliva na ravnanja v Bruslju. Pomislite, edini organ, ki je neposredno izvoljen, je Evropski parlament. A še ta ima, vsaj tako se zdi, protokolarni vpliv. Moč je skoncentrirana v Evropski komisiji, ki je, kot je čas tekel naprej, postala odtujena ljudem in evropskim narodom, tako da je danes sedež ekspanzionistične politike evropskih elit in neskončne avtokracije. Kaj drugega kot to je več tisoč obvezujočih direktiv brez enega samega javnega glasovanja? Ob tem, da politična skupina, ki v posamezni državi zmaga na evropskih volitvah, sploh nima nujno zastopnika v evropski “vladi”. Celo več. Donald Tusk, predsednik Evropskega sveta, sploh nima podpore poljske vlade. Kakšen smisel je imenovati na položaj človeka, ki nima soglasja matične države? To pomeni, da bruseljska birokracija pri ohranjanju svojega privilegiranega položaja in imenovanju pomembnežev ne upošteva posameznih nacionalnih držav. V primeru Poljske je bil izbran človek, ki se globalističnim elitam dokazuje z napadi na svoj narod. Primernejšega za uničevanje nacionalno zavedne in krščanske Poljske bi res težko izbrali.

Brexit je seveda resna nevarnost za Bruselj. Ruši načrte francosko-nemškega vlaka. Izkazalo se bo, da Otočani ne bodo doživeli prav nikakršne apokalipse, zanje ne bo nikakršna katastrofa, če bodo odšli iz EU na trd ali mehak način. Le k odhodu lahko spodbudijo države, ki se že danes upirajo nesmiselni evropski birokraciji. To pa so Italija, Madžarska in Poljska, ta čas tarče največjega poželenja po obvladovanju. Samo korenita sprememba o prioritetah in v razmisleku o prihodnosti lahko ohrani EU. To pa je lahko le tvorba svobodnih nacionalnih držav, ki ima en sam interes – ustvarjanje blaginje na podlagi gospodarskega sodelovanja.

Jože Biščak

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...