Dve leti in pol mineva od imenovanja nove Evropske komisije. Dve leti in pol težkih ekonomskih razmer, varnostnih groženj in pritiskov globalizacije, od katerih si niti Evropska unija kot politična in ekonomska unija niti njene članice kot države še niso povsem opomogle. Vendar nam gre na bolje. Gospodarstvo v večini evropskih držav okreva, zaposlenost raste, potrošnja tudi in vse kaže, da smo krizo pustili za sabo.
Ob nastopu mandata nove Evropske komisije in Evropskega parlamenta je bilo danih veliko obljub. Če bi se uresničile vse, bi lahko že danes živeli v miru in blagostanju. Brez skrbi, kje bo razneslo naslednjo bombo, kako bo z našo zaposlitvijo in s socialno varnostjo. Kljub nekaterim upravičenim kritikam, ki padajo na račun odtujene evropske birokracije, so bile nekatere obljube vendarle uresničene. In ni jih bilo malo. Med drugim se je kot eden izmed najbolj učinkovitih projektov izkazal Evropski sklad za strateške naložbe, krajše imenovan EFSI (European Fund for Strategic Investment). Ideja o 315 milijard evrov težkem skladu, ki je na začetku sprožila mnogo negativnih reakcij, celo zasmehovanja in dvomov, je postala uspešnica.
Poizkus, ki je presegel pričakovanja
Malo jih je verjelo, da lahko namišljen kup denarja požene gospodarsko rast. Finančna zgradba sklada je namreč temeljila na ideji, da nekaj denarja (16 milijard evrov) prispeva evropski proračun, nekaj (5 milijard evrov) primakne Evropska investicijska banka, vse ostalo pa prispevajo zasebni investitorji. Ključ do uspeha je bil, in je še vedno, v rokah zasebnih investitorjev. S čim torej pritegniti tiste, ki se za investiranje odločajo zgolj na podlagi pričakovanih dobičkov, da sodelujejo pri tem podvigu? Jasno – z dobrimi projekti.
Vse države članice črpajo iz sklada. Bolj iznajdljivi, hitrejši, prodornejši, predvsem pa tisti, ki so pripravili boljše projekte, so si seveda odrezali največji kos pogače. Irska se, recimo, lahko pohvali, da bo na ta račun prišla do novih bolnišnic, Estonija do večjega in varnejšega letališča, Finska bo vlagala v projekte energetsko varčnih zgradb, Španija ima odobrenih veliko projektov v podporo krožni ekonomiji. To je seveda samo nekaj izbranih primerov. Na spletnih straneh, kjer so objavljeni vsi projekti, lahko vidimo, da jih je res veliko.
Kaj pa Slovenija?
Tako kot že mnogokrat doslej, se je tudi tokrat izkazalo, da nismo med tistimi, ki bi znali izkoristili ponujeno priložnost. Adut, na katerega stavi del slovenske politike, to je “drugi tir”, za uspeh ni imel nobenih možnosti. Vloga je nepopolna, projekt pa predrag, je sporočila Komisija. Kako tipično za slovenske projekte! Zakaj drugih projektov nismo niti prijavili, je vprašanje, zaradi katerega bi morali na odgovrnost poklicati vlado. Kar si lahko obetamo, je, da bo mogoče na račun EFSI-ja prek Podjetniškega sklada izdati garancije za zavarovanje bančnih posojil, ki jih mala in srednja podjetja najemajo pri komercialnih bankah. Ampak podobne projekte so dobile skoraj vse druge države. Razlika je v tem, da je to za Slovenijo edini projekt, za druge pa je to le eden izmed mnogih.
Milijoni izgubljenih priložnosti
Podobno nespretnost in neučinkovitost kaže Slovenija tudi pri izkoriščanju drugih skladov. Izgubljena priložnost koriščenja sredstev iz Evropskega globalizacijskega sklada, kjer smo izkoristili zgolj eno možnost, postaja že legendarna. Odmeven je bil primer Agencije za raziskave in razvoj RS, ki ni niti poskušala kandidirati na razpisu COFUND MSCA, ker niso bili (po besedah njihovega direktorja) sposobni pripraviti niti projektne vloge. Tako je Slovenija edina (!) evropska država, ki ne bo pridobila sredstev iz tega sklada.
Še več, tiste, ki opozarjajo na to, zlahka označijo kot cenene populiste, katerih edini namen je škodovati “uspešni“ vladi. No, gospod Pertinač je član stranke, ki je v vladi. Torej je lastno vlado, pa tudi novinarje, ki nekritično pišejo o vladnih uspehih in kritično o vseh, ki se ne strinjajo z vladno samohvalo, postavil v veliko zadrego.
Majhnost je samo v naših glavah
Tudi pri koriščenju evropskih sredstev se pogosto izgovarjamo na majhnost. Res je to lahko tudi slabost, ampak samo, če se sam počutiš majhnega in negotovega. Na drugi strani je majhnost lahko tudi velika prednost. Biti majhen pomeni, da si lahko bolj prilagodljiv. Lažje je priti skozi sito in iztržiti nekaj milijonov kot prepričati partnerje, da investirajo stotine milijonov. Verjemite, denarja za investicije je v Evropi veliko, samo znati ga je treba pobrati. Majhnost je samo v naših glavah. Če bi s kompleksom majhnosti nastopali naši podjetniki, ki prodirajo na svetovne trge, in športniki, ki pobirajo medalje, najbrž nikoli ne bi prišli do svojih uspehov.
Tudi na ministrstvih, agencijah, skladih potrebujemo podjetne in sposobne ljudi, ki bodo znali prepoznati priložnosti in pripraviti projekte, ki jim po strokovni plati ne bo mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti. Otresti se moramo vseh prisklednikov. Znebiti se moramo vseh ponudnikov, ki na javnih razpisih ponujajo najboljše proizvode in storitve po najnižji ceni, čeprav niso niti najboljši niti najcenejši. Odpustiti moramo uradnike in njihove šefe, pa tudi šefe šefov, ki dovoljujejo, da je prej navedeno sploh mogoče. Odstraniti moramo vse, ki pripravljajo in glasujejo za takšne predpise, ki jih nihče ne razume, ali pa so napisani samo za to, da lahko na njihov račun nekdo dodatno kuje dobičke. In na njihovo mesto je treba postaviti sposobne, poštene in odgovorne ljudi. Veliko jih je, pa ne dobijo priložnosti.
Odpeljimo Slovenijo med zmagovalce
In tako počasi pridemo do tega, da na vrhu piramide potrebujemo odgovorne politike, ki skrbijo za dobro države in ne zase. Ti bodo lahko izbrali dobre šefe, ki bodo kos svojemu položaju. To niso politiki na “začasnem delu v parlamentu”, ki se bodo po končanem mandatu vrnili v varen pristan javne uprave. To niso politiki, ki zganjajo populizem in skrbijo le za lastno slavo. To so politiki z veliko začetnico, ki so sposobni doseči politično soglasje o tem, kam sploh želimo usmeriti Slovenijo v prihodnosti. Ko bomo imeli na oblasti politike, ki bodo sposobni preseči svoje ozke in egoistične interese ter delovati v dobro vseh, bo tudi Slovenija med zmagovalci. Pa ne samo med zmagovalci EFSI-ja, strukturnih skladov, EGF ali kateregakoli drugega sklada, ampak med zmagovalci v kategoriji držav z največjo gospodarsko razvitostjo in najboljšim socialnim okoljem, kjer se bodo ljudje počutili varno.
Romana Tomc
*Čeprav je tekst napisan v prvi osebi množine, odgovornost za slabo pripravljene projekte in slabo izkoriščanje evropskih sredstev ni kolektivna. Ni potrebno veliko truda, da bi natančno in poimensko ugotovili, kdo je v resnici odgovoren. A Slovenija še ni zrela, da bi koga poklicala na odgovornost. Ne v tem primeru ne v primeru sanacije bank, sodnih polomij, socialnih katastrof, ne v primeru slabega upravljanja državnega premoženja.