Skok v prazno – slovenska smer, ki se je zaplezala

Datum:

Pred dvajsetimi leti je skupina slovenskih intelektualcev izdala zbornik z naslovom “Slovenska smer”. Glede na avtorje prispevkov (Crnkovič, Rupel, Hribar, Žižek, Ude, Vodopivec, Mencinger, Svetlik, Keber in Rus Veljko) lahko ugotovimo, da je šlo za sintezo liberalno levega in sredinskega ter iz marksizma v postmoderno levičarstvo usmerjenega duha.

Duh tega zbornika je v veliki meri določal slovenski politični prostor v času politične prevlade Liberalnodemokratske stranke pod Drnovškom in po njem. Po razkroju te politične platforme se je tudi ta skupina razumnikov močno razšla in danes nima nobenega skupnega središča. Vezava na politično moč, ki je propadla in ki je po definiciji minljiva, je ustvarila prazen prostor tako za duhovno-družbeno eksperimentiranje kakor za vračanje k preživelim ideologijam dvajsetega stoletja.

Zanimivo je tudi dejstvo, da k temu zborniku ni bil povabljen noben razumnik s krščanskega duhovnega obzorja. Po svoje razumljivo, ker se je politična platforma levo-liberalnega porekla čutila dovolj močno v sedlu in za to ni potrebovala sodelovanja s krščansko-demokratsko in slovensko-ljudsko družbeno komponento. Ti dve sta bile po osamosvojitvi postopoma in sistematično izločeni in potisnjeni na družbeni rob kot v času komunizma. Tudi ko se je govorilo o vrednotah slovenske osamosvojitve, je bil delež krščansko-demokratskega in slovensko-ljudskega izvora zamolčan in prezrt. Tako je v slovenski javnosti prišlo do ukinitve resnega in za nacijo pomembnega javnega diskurza med vsemi subjekti.

Vsi so isti
Sledilo je obdobje štiriletne vladavine političnih strank Demosove provenience, prestreljenih z udbovskimi elementi, ki so poskrbeli za nestabilnost in preprečili reforme, za kar je predestinirana desusovska politika. Vsaka integracija in normalizacija krščansko-demokratskega družbenega pola v slovensko politično stvarnost je bila pospremljena s huronskim vpitjem levice, ki nosi breme komunistične preteklosti in z nizanjem izmišljenih ter za dnevno politično rabo dobro pripravljenih afer s ciljem, da se ljudstvo prepriča, kako so vsi isti: stari komunistični in ZSMS-jevski politiki in novi, ki so prišli iz Demosovih vrst.

Kriminalizacija slovenske osamosvojitvene vojne in njenih protagonistov je postala nacionalna folklora do današnjih dni. Medtem ko haaško sodišče oprosti enega najbolj razvpitih srbskih nacionalistov Šešlja, slovenski pravosodni sistem na zaslišanje kliče prvega junaka slovenske osamosvojitve Toneta Krkoviča. Prvi uradni zgodovinar kontinuitete Repe pa napiše Kučanovo biografijo, v kateri ga po branjevsko prodaja kot očeta naroda. Kot da nismo bili žive priče kameleonstva slovenskih komunistov ob razpadanju Juge.

Nacija pred izzivi identitete
Menjava levo-liberalnih političnih garnitur na oblasti od leta 2008 do danes je uspela na vsa ključna mesta v državi ustoličiti ljudi, ki odkrito zagovarjajo kontinuiteto s starim komunističnim družbenim redom, ki omalovažujejo slovensko osamosvojitev, ki so vedno bolj nosilci vrednostnega nihilizma, o katerem je govoril akademik Kos na sobotnem shodu za obrambo Slovenije, ki propagirajo multikulturalizem pod krinko humanitarnosti in solidarnosti, ki medijski prostor na široko odpirajo anarho-liberalnim idejam Kurnikovega tipa in drugih novodobnih slovenskih ideologov, katerim kritika liberalnega kapitalizma, od katerega krasno živijo, služi za slepilni manever javnosti, ki je v množici informacij in dezinformacij predvsem zbegana in prestrašena. Pa če je slednje premieru Cerarju po volji ali ne.

Nacija kot živ organizem, ki se po sociologu Anthonyju Smithu konstituira tudi na simbolični ravni, se je tako znašla pred novimi izzivi, ki jih prebuja migrantska kriza v Evropi. Obe tezi – tako tista, ki odreka pravico do kritične presoje migrantske problematike, kot druga, ki vidi strahove tudi tam, kjer jih ni, sta za prihodnost pogubni in nevzdržni.

Kritični družbeni dialog je eden od postulatov demokratične evropske družbe po drugi svetovni vojni. To je tista vrednota, ki sta jo zgradili Evropa in Amerika. Brez odprtega in kritičnega javnega diskurza bo demokracija prej ali slej pristala v slepi ulici diktature ali anarhije – beri: revolucije. S slednjo imamo na Slovenskem krvave izkušnje, zato bi jo morali v kali zatreti. S prvo imamo zgolj in samo izkušnjo, ko so diktatorji bili tujci.

Poskusi fašizacije določenih politikov s strani levice, ki se javno manifestira s simboli komunistične diktature, je za slovensko nacijo največja notranja nevarnost, ki lahko to državo uniči v naslednjih letih migrantske in z njo identitetne krize Evrope. Če nas pred tem ne zaščitijo osrednje nacionalne institucije, kot je tudi RTV Slovenija, nas mora ne samo resno skrbeti, ampak biti upravičeno strah.

Simboli, vzori in identiteta
Športni uspehi Tine in Petra so bili in so pospremljeni s simboloma slovenske zastave in himne. Ob tem se je vedno znova govorilo o enotnosti naroda, ki ga šport edini združuje. Narod je s slovenskimi zastavami jasno povedal, s čim se identificira. To je bilo eno od sporočil Planice.

Drugo pa je bilo, da si je stara nomenklatura s Kocijančičem na čelu prisvojila protokolarni del slavja. Šli so tako daleč, da so na rob odrinili predsednika države, vlade in resorno ministrico. Kaj šele, da bi povabili politične začetnike projekta Planica v času Zverovega ministrovanja. Ker si ne morejo pripeti zaslug Petra Prevca in Tine Maze, so ukradli protokol tako, kot so ukradli državo.

Mediji, ki so ponavljali tezo o enotnosti naroda, so to protokolarno nesramnost gladko spregledali. In če res mislijo, da je mogoče identiteto nacije graditi samo na dosežkih športnikov, se globoko motijo. Skandinavci ob podelitvah pokažejo svoje narodne noše, mi pa stevardese oblečemo v boljše trenirke.

Prav migrantska kriza je tista, ki nam postavlja ogledalo o tem, kdo smo in kaj hočemo ostati. Potrebujemo novo slovensko smer, ki pa bi morala biti veliko bolj široka in vključujoča, kot je bila tista iz leta 1996. Tista je skočila v prazno, v nič in votlost. Nova pa bi morala s Prevcem pristati na daljavi, ki prinaša zmage za celo nacijo. A upanje v to postaja skoraj utopija. Ne za Petra, pač pa za nacijo.

Dr. Ivan Štuhec

Sorodno

Zadnji prispevki

Prohamasovski levičarji se bodo srečali na vseslovenskem shodu sredi Ljubljane

Inštitut Danes je nov dan, eden njegovih najbolj znanih...

Mladi zdravnik: Podcenjevali smo, kako zelo je tej vladi vseeno

Včeraj je potekel stoti dan zdravniške stavke. Vlada Roberta...

Ali ima Boštjančič pred koncem javnega razpisa že svojega izbranca ?!

Pojavljajo se namigi, da naj bi finančni minister Klemen...

Bo Tusk prekinil sodelovanje z ZDA in Južno Korejo pri gradnji jedrskih elektrarn?

Vlada Donalda Tuska naj bi razmišljala o sodelovanju s...