Slike laži: Novi praznik “Dan razsvetljenja velike zmede”

Dež neusmiljeno moči okenska stekla, še dobro, da jih nisem pomila – neka gospodinjska obsedenost je to pred praznikom ali pa zgolj relaksacija, kot pospravljanje in likanje. Vrt v letu nikoli ne bo več tako zelen in skuštran kot zdaj, konec aprila. Na moji hiši visi zastava leto in dan, razmišljala sem, da jo danes snamem, ker je 27. april, dan Velike zmote, premislila sem si – danes je praznik, 27. april bomo v prihodnje praznovali kot dan razsvetljenja velike zmede, v kateri smo živele vse povojne generacije.

Še zoprna smrklja, kot sem bila, z večnimi vprašanji, ko nečesa nisem razumela, vsi ostali pa so bili videti vsevedni, na koncu v zadregi obstanem, odložim dilemo, toliko je drugih … Pa kako vendar naj gimnazijka kljubuje brezizraznemu pogledu učiteljice, ko jo vpraša, kaj je zdaj s tem 27. aprilom in kako je lahko protiimperialistična fronta hkrati še osvobodilna fronta, če pa nastopajo povsem različne združbe? Ampak šolski zvonec zazvoni, naslednjič je druga zgodovinska lekcija, ura se začne drugače, ni vprašanj, gremo na drugo snov. Pa smo opravili z dilemami, smrklje naj se raje naučijo vse potrebne datume, brez njih ni mogoče živeti, kaj šele dobiti dobro oceno iz zgodovine.

Jezik me je tepel, na maturi sem dobila kombinirano vprašanje iz sociologije in zgodovine – dva odlična odgovora iz sociologije nista mogla odtehtati ocene dobro iz zgodovine, skupna ocena je bila zgolj prav dobra. Ker sem za en dan zgrešila tisti strel v Tacnu med NOB. Moji trojki se je uprl občudovani profesor fizike, član komisije, pa je dobil po nosu od zgodovinske avtoritete, Bog ji daj mirno starost ali mir in pokoj, kaj vem – Vi pa tiho bodite, ne veste, kako je to pomemben datum! Sovražim datume. Sovražim zgodovino. Pa ne zaradi nje same, ampak zato, ker vem, kdaj me ljudje plahtajo. Briga me, da nimam petice za tako zgodovino!

Mojca Škrinjar (foto: STA).

Včasih so v šolah učili po zgledu današnjih “fake news”
Obtožujem! Vse učitelje zgodovine, ki so zamolčali resnična dejstva. Denimo dejstvo, da je 27.  april pravzaprav obeležitev kolaboracije med komunisti in nacisti, ko so naklepali sovraštvo proti zaveznikom, Angležem in Američanom. Če smo povsem pošteni, niso zamolčali tega, preprosto so zadevo predstavili kot današnji “fake news” mediji. Malo na pol, malo zamegljeno, malo sitno – saj o tem smo govorili … A je še treba kaj, saj se razume …

Obtožujem! Vse nas, ki smo popustili in nismo še naprej težili učiteljem, naj nam povedo za božjo voljo, kakšna je razlika med protiimperialistično in osvobodilno fronto! Vse nas, ki smo kadarkoli sprejeli karkoli, česar nismo razumeli, zgolj zaradi videza, da ne bi bili tako drugačni črni rački. Saj sprejmem, da so bili eni tako brezbrižni, tem lahko celo odpustim ali pa ne – za nagrado za svojo indolenco so danes lahko nekateri na vplivnih in dobro plačanih mestih.

Čas je za popravni izpit. Popravni izpit iz zgodovine.
Zbrati bo treba te zdrobljene koščke hrbtenice in narediti popravni izpit. Povedati zgodovino, kot je v resnici bila in to tolikokrat, da bo segla do vseh Slovencev! V zgodovinskih učbenikih to tolikokrat ponoviti na veliko straneh in ne v eni “fusnoti”! Postaviti to v številnih vprašanjih na maturi in predvsem preveriti, kako to učitelji v šolah poučujejo. Niso dovolj le prenovljeni učni načrti, če jih učitelji izvedejo tako, da  učencem in dijakom ni nič jasno.

Naša šola potrebuje prenovo. Pa ne že spet organizacijsko, čeprav tudi to ne bi škodilo, ampak predvsem vsebinsko. Ko bodi učenci in dijaki lahko dovolj samozavestni, da bodo do konca, dokler ne razumejo, spraševali in dobili odgovore na svoja vprašanja, ne da bi bili zaradi tega stigmatizirani.

Starši šolajočih potrebujejo razmislek o tem, kaj je res bistveno. Koliko staršev pride v šole in vpraša, kakšne ocene ima njihov otrok in zakaj nima boljših? In koliko staršev pride v šolo in vpraša učitelje, ali mislijo, da njihov otrok vse razume v šoli? Kaj, če bi starši izbirali med tem, kaj je bolj pomembno, ali ima otrok dobro oceno in ali je dobil vse odgovore na svoja vprašanja? In zakaj se ure namesto s klasično uvodno motivacijo in razlago, vajo in utrjevanjem, raje ne spremenijo v ure, kjer učenci in dijaki nekaj preberejo in nato postavijo vprašanja, učitelj pa jih oceni glede na izvirnost, pronicljivost in poglobljenost njihovih vprašanj namesto glede na to, kako dobro so ponovili tisto, kar jim je on poprej povedal, izpredaval.

Nekoč mi je nek uradnik rekel – veste, vse je stvar interpretacije zakona. Ja, sem se prepričala. Za prvorazredne velja takšna interpretacija, za drugorazredne pa drugačna. Eni so za isto stvar nagrajeni, drugi pa so lahko za to eksistencialno ogroženi  in tretji gredo v arest “kar tako”. Vaje Akademije Džerdžinski.

Danes je sijalo sonce. Pa sem vas! Res je – kakšnih 30 sekund, ostali čas je deževalo. Fake news, fake zgodovina, fake direktorji, fake napredek. Čas je, da 27. april postane dan resnicoljubne zgodovine.

Pa je vseeno bolje kot lani, ko je snežilo tega dne. In bolje od takrat, ko so konec osemdesetih končno izbrisali z zvonika prelepe Plečnikove cerkve v Šiški ogromen napis OF (grafiti in vandali so obstajali že takrat, samo da so se slednji imenovali družbeno politični aktivisti). Še najbolj prav je imela moja babica, ko sem jo šestletnica vprašala, kaj ta napis pomeni, in je odvrnila – eh, nič in je še naprej v pomladanski čistilni vnemi drgnila okenska stekla pred Veliko nočjo. April izvira iz rimske besede aperire – odpreti. Res je čas, da odpremo okna in spravimo to zatohlost ven iz Slovenije.

Mojca Škrinjar

[Kolumna je bila napisana dne 27. 4. 2017.]