Slovenija je unikum v svetu. Ima čudovite naravne lepote. Ima vrhunsko lego za prometne povezave. Ima gore, ravnice, jezera, morje, gozdove. Ima ene izmed najboljših prehrambenih produktov, od sokov in vin do jedi. Ima zgodovino delavnih ljudi, garačev, ki nikoli niso razmetavali z denarjem. Ima zgodovino vrhunskih glasbenikov, arhitektov, zdravnikov.
Po vseh teh letih se lahko vprašamo, kaj je šlo narobe. Kje se je zalomilo, da je zlata država, ki v svoji majhnosti skriva toliko draguljev, postala drugorazredna zaplata zemlje na severnem Balkanu? Kdo nas je spravil iz modernosti v kameno dobo? Kdo nas je porinil iz Srednje Evrope na Balkan?
Odgovor je preprost – nesposobni
Preprost odgovor je – nesposobni posamezniki, ki so hlepeli po tistem, kar so ustvarili sposobnejši od njih. In Slovenija je država prvakov nesposobnosti. Pa ne samo v politiki, tudi v podjetjih, uradih, šolah, bolnišnicah in celo v družinah. A vprašati se je treba, od kje je prišla mentaliteta, da je treba sosedu vzeti, ker ima več kot ti. Od kod je prišla mentaliteta, da je treba uspešnega ovajati samo zato, ker je bolj uspešen od tebe? Od kod je prišla mentaliteta, da so uspešni ljudje že v osnovi barabe – le zato, ker imajo več kot ti?
In tu ne gre le za nesposobne revolucionarje, ki so po vojni “osvobajali” hiše meščanov, industrialcev in izobražencev. Gre za preproste ljudi, ki so jim vtepli v glavo, da ima sosed več zato, ker je pokvarjen, ker je svet nepravičen, ker si zaslužijo vse, kar so sosedje pridelali. Komunizem je prežal predvsem na dve vrsti ljudi – na tiste, ki so izgubili vse, in na kronično nesposobne, ki so bili prepričani, da se jim godi krivica samo zato, ker nimajo toliko kot sosed. In taki so tudi predstavljali zametke “osvobodilne fronte”.
Kako to vemo?
Te stvari danes vemo, ker hvala Bogu živimo v demokraciji. Ker vseh socialističnih svinjarij ni treba več pometati pod preprogo in ker so tisti, ki so bili prave žrtve komunizma, spregovorili. Pred dnevi sem imel čast, da sem v studiu gostil Franca Turšiča. Preživel je genocid, preživel mučenje, trpinčenje, nečloveško izživljanje nad sočlovekom. Ko sem ga vprašal: “Gospod Turšič, bova rekla še kakšno o revoluciji?”, mi je odgovoril: “Kakšna revolucija neki, to so bili navadni banditi!”
In ko smo ravno pri izdajalcih. Turšič je tudi dejal, da so ravno komunistke v njegovi vasi Italijanom ovajale preproste ljudi, ki niso hoteli v OF. AFŽ-jevke so kolaborirale z okupatorjem, da so se znebile nedolžnih nasprotnikov OF v vasi. Torej ni dejstvo le, da so komunisti sodelovali z nacisti, dejstvo je tudi, da so sodelovali s fašisti. “Hrabri partizani”, pove Turšič, pa so ponoči prišli iz gozda, vstopali v hiše, pobijali lastnike in odšli nazaj v gozd z “osvobojenimi” stvarmi, ki niso bile njihove.
Nazaj v sedanjost
No, in ti “osvoboditelji” tuje lastnine so nam po vojni tudi zavladali in vladali nadaljnjih 70 let. Kdor je kaj imel, so mu vzeli. Inteligenco so pobili in sebe razglasili za novo inteligenco (veliko vam pove dejstvo, da je najuglednejši kazenski pravnik Ljubo Bavcon kariero začel kot paznik v Šentvidu, kjer je na tisoče ljudi poslal v smrt). Prepovedali so politične stranke in sebe razglasili za edine prave politike. Čez noč so se iz roparjev in klavcev spremenili v strokovnjake za vse: od prava do ekonomije (vrhunski dosežek te inteligence je na primer samoupravljanje s temelji marksizma).
Seveda pa so sovražniki številka ena ostali sposobni posamezniki, ki so brez zvez in korupcije uspeli ustvariti blaginjo. Uspešni podjetniki, uspešni privatniki, uspešni mednarodno priznani profesorji, uspešni mednarodno priznani pisci itd. Ti kvarijo slovensko povprečnost, ki ni nič drugega kot ostanek časa, v katerem se je uspešnim vzelo, njih pa ubilo. Zato Slovenci ne maramo uspešnih posameznikov, saj se nam ob množici bogatih pokvarjencev, ki so priklopljeni na državne jasli, zdi, da morajo biti kar vsi pokvarjeni.
Levica nas sili v povprečnost
Ker nas leva politika in izobraževalni sistem silita v povprečnost, se nam zdi vsak, ki je bolj uspešen od nas, pacek, ki ga je treba čimprej zatolči. Kolikokrat se zgodi, da se celoten kolektiv zaroti proti uspešnemu članu kolektiva? Kolikokrat se zgodi, da v drugi krog prideta dva nesposobna, ker se skupaj zarotita proti edinemu sposobnemu? Kolikokrat se zgodi, da uspešen človek nekaj ustvari, nato pa se iz senc poženejo “drobtinkarji”, ki so sicer nesposobni, a si želijo ustvarjeno. Sami niso prispevali ničesar, naredili pa bodo vse, da uspešnega umaknejo, pojejo ustvarjeno “marmelado” in uživajo – dokler bo trajalo.
Žal pa opažam, da se je mentaliteta nesposobnosti razširila tudi v konservativni tabor. Prej kot se znebimo “drobtinkarstva” in “drobtinkarjev”, prej kot začnemo podpirati uspešne, ki zaradi davkov bežijo v tujino, prej kot se znebimo socialistov na oblasti, prej bo Slovenija lahko postala to, kar mora: “Raj pod Triglavom, kjer živijo dobri ljudje!”
Aleksander Rant