Slovenija na listi podpornikov terorizma, novi slogan: Slovenija, moja pralnica

Datum:

Pranje iranskega denarja v NLB v višini milijarde dolarjev bo počasi postala ena največjih afer v zgodovini samostojne Slovenije, zaenkrat jo osrednji mediji še potiskajo na margino, vendar to dolgo ne bo več mogoče, saj je za pralnico denarja v NLB tudi veliko zanimanje tuje javnosti. Zanimanje kažejo države in njihovi varnostni organi v Evropski uniji in drugod, kajti to je tudi prvovrstno varnostno vprašanje. Posamezne obveščevalne službe in uradi za preprečevanje pranja denarja so vedeli in se zanimali za posamezne primere, nihče pa ni vedel za razsežnosti v višini milijarde dolarjev, kar se razkriva danes.

Danilo Türk mirno opazoval kršenje resolucij OZN
Za mednarodno skupnost, ki se bori proti terorizmu, bo osrednje vprašanje, kaj vse se je financiralo iz banke Export Development Bank of Iran (EDBI), ki je prek NLB nakazovala denar na več kot 9000 različnih računov. Katere organizacije in kateri posamezniki so prejemali denar, koliko je med njimi takšnih, ki so osumljeni terorizma ali sodelovanja s teroristi, tistih, ki so morebiti kar neposredno povezani s terorističnimi akcijami po Evropi in drugod, kdo in za koga je s tem denarjem kupoval orožje, sestavne dele za iranski vojaški jedrski program, ko je bila ta država pod embargom mednarodne skupnosti? Slovenija je s svojo banko, ki je bila v večinski državni lasti, takšno početje tudi omogočila. In za to dogajanje je vedel slovenski politični vrh. Danilo Türk je 13 let preživel v OZN, kot predsednik države pa je opazoval, kako slovenska banka krši resolucije OZN, nato pa brez sramu ob pomoči Cerarja in Erjavca kandidiral še za mesto generalnega sekretarja OZN. Imel je srečo, da ni bil izvoljen, Sloveniji pa je prihranil vsaj eno novo blamažo.

Iran v Sloveniji našel nišo za pranje denarja
Zaenkrat je okrog pranja denarja v NLB še vedno več vprašanj kot odgovorov, toda, ko se bo vsak od teh 9000 računov in njihovih lastnikov dobro pretresel, bo dovolj tudi odgovorov. Seveda bomo v prihodnje lahko slišali tudi razlage, da ne gre za klasično pranje denarja, da je za pranje denarja potreben umazan denar, ki izvira iz različnih kaznivih dejanj, utaj davkov in podobno,  ki ga prek bančnih in drugih institucij nekdo opere, tu pa je bil denar iz državne banke. To drži, vendar je vprašanje namena teh transakcij, Iran je bil pod embargom, ta banka je bila na črni listi, in resne banke na svetu z njo niso poslovale. Iračani so tržno nišo našli v Sloveniji. Če se bo izkazalo, da so bili s teh računov plačani tudi teroristi, potem je šlo za državni terorizem, z državnim denarjem, velikih razsežnosti, pri čemer so imeli veliko vlogo tudi Slovenija in njeni takratni politiki, ki so za to dogajanje vedeli in ga dopuščali. Da ne bo šlo prehitro v pozabo: Sova je 24. 11. 2010 o sumu kršenja embarga, financiranja terorizma, prolifareciji (to je nedovoljeni trgovini z orožjem) in pranju denarja velikih količin obvestila takratni slovenski državni vrh, to je predsednika države dr. Danila Türka, predsednika vlade Boruta Pahorja, zunanjega ministra Samuela Žbogarja, finančnega ministra Francija Križaniča, notranjo ministrico Katarino Kresal, direktorja policije Janka Gorška ter svetovalca pri predsedniku RS Darka Lubija.

Plačilo za molk, smetano je pobralo omrežje
Vložek v to dogajanje tako s strani iranskih akterjev kot s strani slovenske politike in njenega omrežja je velikanski in seveda se bo poskušalo narediti vse, da se ne bi naredilo nič. To pa bo precej težko, ker je zadeva ušla v javnost. Dokler je bila v razmeroma ozkih krogih, ki so od tega pranja imeli velike koristi, je še šlo, zdaj pa bo vprašanj vedno več. Tudi mediji bodo slej ko prej uvideli, da ni mogoče ignorirati milijarde dolarjev opranega denarja in da z medijskim molkom ne bo mogoče v nedogled ščititi njihovih političnih mentorjev in finančnih botrov.

Da je vložek velik in da so bile nagrade za to početje velike, kaže tudi to, da je pranje denarja tako dolgo ostalo prikrito – skorajda desetletje je minilo od začetka pranja denarja – in da informacije niso curljale v javnost, kar je pri nas res redko. Z velikim kupom denarja je bilo mogoče plačati tako zavezo k molku in hkrati bogato nagraditi vse tiste, ki so prižgali zeleno luč. Smetano tega posla je seveda pobralo omrežje, ki vlada v tej državi. Poznavalci tega področja pravijo, da v takšnih primerih nelegalnega in nelegitimnega početja provizija znaša tudi 30 odstotkov in več. Potemtakem je pri milijardi dolarjev opranega denarja lahko bilo razdeljenih tudi do 300 milijonov dolarjev. Seveda pa ne vemo, ali je bila ta razkrita pralnica denarja edina in največja. Glede na vse roparske pohode in ves kriminal, ki se je dogajal v tej in drugih slovenskih bankah, je seveda velika verjetnost, da to ni edini in osamljeni primer.

Slovenija, moja pralnica!
Pred več kot poldrugim desetletjem sem pisal o pranju denarja v dravograjski podružnici NKBM, kmalu za tem je koroško gospodarsko-kriminalno podzemlje naročilo mojo likvidacijo. Sodnega epiloga pranja denarja na tej banki ni bilo, saj se postopek niti ni začel, na parlamentarni preiskovalni komisiji je takratni direktor banke Jože Glogovšek bleknil, da novinarje naj ne briga pranje denarja v bankah. In tako se je tudi končalo. Bačniki in gospodarska mafija so ostali nedotaknjeni. V javnost pa je bilo poslano sporočilo, da se ne bo nikomur nič zgodilo in da se pranje denarja in ropanje gospodarske in politične elite lahko nekaznovano nadaljuje. In to ropanje bank je terjalo ponovne milijarde evrov za sanacijo bank, ki jih plačujemo vsi davkoplačevalci. Namesto drugega tira in tretje razvoje osi plačujemo za krajo slovenske tajkunsko-politične elite.

Kot poslanec sem spraševal Drnovškovo vlado o pranju denarja v LHB Frankfurt, kjer je Janko Zakeršnik za svoje podjetje brez evra na računu in brez enega zaposlenega v nekaj dneh dobil 30 milijonov evrov kredita. Na Banki Slovenije so iz mene brili norce, češ, kako ta model ne ve, da je za to institucijo pristojna nemška narodna banka, ne pa Banka Slovenije. Toda ena od revizij, ko jo je opravila tuja revizijska hiša in je pod oznako zaupno pod ključem v trezorju Banke Slovenije, kaže na to, da je šlo v LHB Frankfurt za pranje denarja, seveda z vedenjem Banke Slovenije, matične banke, nadzornikov in še koga iz slovenske politike, ki se redi ob kriminalu in plenjenju te države.

In samo še retorično vprašanje: Smo v Sloveniji sposobni temu narediti konec?

Miro Petek

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

[Video] Golob postregel z novim “golobizmom”

"V tunelu je noč najtemnejša ..." Ne, to ni...

Sodišče obravnava zakonitost odpovedi RTVS Grahu Whatmoughu

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je včeraj na...

V Lendavi s subvencijami nad stanovanjski problem

Občina Lendava je objavila Javni razpis za subvencioniranje reševanja...