Slovenija, zapor ali prostor svobode

Mojca Škrinjar (foto: STA).

Travniške cvetice vseh barv, rumene, modre, oranžne, vijoličaste, me spominjajo na čas otroštva, ko so se tam, v Šiški, namesto Leka in plinarne razprostirali travniki. Mama mi je prepovedala nabirati zlatice, menda so bile strupene. Kaj vem, če je res. Nabrala sem vseh vrst cvetja in jih dala moji najljubši osebi, mami, za šopek na tvoji omarici, sem ji rekla. Vsi otroci imajo radi svoje mame in vsi ljubijo prostrane travnike. Otroci so po naravi svobodna bitja. Dokler …

Danes se v potu svojega obraza, kot pravijo, mučim čez drug, malo manj prostran travnik, s kosilnico, čez previsoko travo. Kosilnica je samohodna, ampak na breg ji je treba pomagati. Po bregu navzdol gre lažje, kosilnica je hitrejša od moje roke, ki spusti ročko za pogon, in zdrvi, da jo komaj ustavim pred zgostitvijo vseh barv travniških rož. Ne, te pustim. Na lepo pokošenem travniku ostaneta dva otočka visoke trave z rožami.

Vse šole bi morale imeti vrtove in vsi otroci bi morali delati na njih. Zato, da ohranijo stik z naravo, da ostanejo v realnosti. Morali bi imeti tudi več praktičnega dela in več tehnike. Pa ne le zato, ker so to dobre veščine in ker moramo spodbujati tehniko in inženirstvo, da bomo zagotovili perspektivne poklice in službe za mlade. Ne, spodbujati moramo to zato, da otroci razumejo, kako stvari delujejo, kako jih tudi sami delati in narediti, da delujejo. Da spoznajo, da je potrebno zemljo obdelati, zasaditi krompir in zelenjavo, zalivati in opleti gredo. Da se veselijo, ko napravijo leseno ptičjo hišico, in vedo, koliko ur dela so vložili vanjo, da je uporabna in lepa in služi svojemu namenu. Da spoznajo, da je za vsak rezultat potreben napor in znanje. Da ni vse samo po sebi samoumevno. Da ostanejo prizemljeni, ko odraščajo in čutijo odgovornost za svoja dejanja, in trdni, ko jih življenje postavi pred hude preizkušnje.

V filmu Stanfordski zaporniški eksperiment, posnetem po resničnih dogodkih, profesor poprosi svoje študente, da se udeležijo poskusa, v katerem žreb odloči, kdo bo sodeloval v skupini zapornikov in kdo v skupini paznikov. Odločitev za sodelovanje je prostovoljna, nagrada za sodelovanje pa lepa vsota denarja, rečejo ji kar plača. Prostori hodnika in pisarne profesorjev postanejo zapor z  jetniškimi celicami in s prostori za paznike ter sobo za obiske. V vsakem prostoru je kamera, profesor pa opazuje dogajanje v svoji nadzorni sobi. Zanima ga, kako dodeljene vloge in igra vplivajo na vedenje ljudi. Najpomembneje je to, da lahko udeleženci igrajo svoje vloge brez omejitev, edina prepoved je fizično nasilje. Pazniki mimo tega lahko ukažejo karkoli in zaporniki morajo upoštevati njihove zapovedi, sicer lahko sledi kazen.

Rezultat je neverjeten. V manj kot štirinajstih dnevih je zaprepadeni profesor predčasno končal eksperiment. Pazniki so se tako vživeli v vloge, zlasti eden, ki je prevzel vlogo vodje, da so postali malodane sadistični norci, ki so z neverjetno domišljijo v nekaj dneh ubili osebnosti svojim zapornikom, jih spravili v solze, obup in popolno negotovost, jim kratili spanje, pobrali obleke in jih oblekli v raševino, nataknili smešne kape čez lase, tako da so bili tudi fizično zelo drugačni kot sicer, uničevali samozavest. Ljudje, ki so bili še pred tednom dni samozavestni, pametni, ustvarjalni, so se ob primernem maltretiranju spremenili v lahko vodljive, ubogljive, prestrašene in skrušene kreature, ki so svoje vloge ponotranjili in pozabili, da sploh niso v zaporu. Toda najboljši del zgodbe je seveda to, da so iz poskusa lahko kadarkoli izstopili in odšli iz “zapora”, vendar so pri tem izgubili plačo. Le dva udeleženca sta odšla, ker sta se preprosto zlomila. Le eden se je plašno in neuspešno uprl.

Včeraj sem stala ob stojnici, kjer smo  ljudem ponujali obrazce za razpis za referendum proti zlatemu tiru, kot smo ga v šali poimenovali. Prišli so samozavestni ljudje, ki so zahtevali obrazce in jih izpolnjene odnesli  k uradniškemu okencu ter se resni ali nasmejani vrnili, mimo pa so prišli tudi ljudje, ki se niso dali prepričati o nujnosti referenduma. Tiste, prvorazredne, ki bodo imeli take ali drugačne koristi od najmanj še enkrat preplačanega železniškega tira, še razumem. Pokvarjeni in zlobni so in po načelu Gaussove krivulje jih ima vsak narod nekaj. Kot profesorja v Stanfordskem zaporniškem eksperimentu pa so me v grozo spravili ljudje, ki so rekli, da bi podpisali, ko bi lahko verjeli, da bo v Sloveniji kdaj kaj drugače. Saj lahko podpišem, ampak tako ali tako ne bodo upoštevali moje volje. Navsezadnje jih lahko razumem. Razuzdana politika levičarjev jih je že tolikokrat prinesla okoli. Referendum o večinskem sistemu. Ga imamo? Ne, zato ker se je skupina pokvarjenih poslancev odločila, da spremeni ustavo in obide voljo ljudstva. Ker je v tem balkansko-levičarskem podvigu sodelovalo tudi nekaj desnih izdajalcev. Plača pač. Kot v Stanfordskem eksperimentu. Pa referendum o nedeljskem času trgovin. So zaprte, kot so ljudje odločili na referendumu? Ne, ker so levičarji napisali zakon, ki seveda ne povzema volje ljudi. Nelegalno, toda legitimno. In hinavsko. Se je še čuditi, zakaj so mnogi obupali? Ker jih levi politiki tako ali drugače “nadmudrijo”? Ker je vse videz in v resnici ne vemo, kako deluje?

Ko bi poskusili ostati prizemljeni, bi vedeli, da lahko kadarkoli izstopimo iz eksperimenta, ki nam ga z malo redkih odmorov privoščijo levičarji v borbi za svoje neizmerne privilegije. Ki jih prav nič ne briga za blagostanje državljanov, katerim privoščijo ušive plače in mizerne, ponižujoče pokojnine, ki jih obsojajo na smrt, ker ne pridejo dovolj hitro na vrsto pri zdravniku specialistu, ker jim trosijo drobtinice in ponižujejo z enim evrom povišice pokojnine, ker jih ponižujejo in jim natikajo smešne kape z rdečo zvezdo kot stanfordskim zapornikom, ker jim lažejo o zgodovini in postavljajo spomenike morilcem, na  javni televiziji pa točijo tone medu in mleka.

Nekaj rož sem odtrgala z mojega otočka na travniku in jih postavila v vazo. Za spomin na mojo mamo, ki me je naučila delati in razlikovati med lažjo in resnico, na očeta, ki me je naučil verjeti vase in mi postavljal ovire, da sem se jim lahko upirala, ter me peljal v širni svet, da sem lahko dojela, da je bila Slovenija pred osamosvojitvijo zapor. Vendar danes ni nič kaj dosti drugače za mnogo ljudi, ki še vedno voljno igrajo vlogo zapornikov. Zbudite se, ljudje, prizemljite se in izstopite iz zapora, v katerega so spremenili Slovenijo, lahko jo spremenimo v prostor svobode in blagostanja. Prvi korak je, da jim pokažemo, da nismo neumni in da nam ne bodo več prodajali bučk, in gremo podpisat za referendum proti dvojni ceni za enojni tir.

Mojca Škrinjar