Slovenijo lahko rešimo le katoličani. Pod pogojem, da …

(Foto: iStock)

“Slovenskim demokratom in katoličanom še posebno se pod Cerarjevo vlado in parlamentom s predsednikom, ki prekaša vse svoje predhodnike po sovraštvu do drugače mislečih, ne piše nič dobrega. Šibka opozicija razen internacionalizacije problema nima možnosti. Upajmo, da se bo Evropa zganila, kajti v primerjavi s tem, kar počenja slovenski parlament ob izjemnem angažmanom svojega predsednika, je dogajanje na Poljskem in na Madžarskem otroški vrtec,” je te dni v enem svojih komentarjev zapisal zgodovinar dr. Stane Granda.

Ali nam je sodobna, ideološko razklana multi-kulti Evropa sposobna pomagati?
Na enem izmed predvolilnih shodov v času kandidiranja dr. Barbare Brezigar za predsednico države je o razmerah v Sloveniji spregovoril tudi predsednik SDS Janez Janša. Ko je vprašanje iz občinstva odprlo temo povojnih pokolov, je Janša menil, da demokratična Evropa ne bo dopustila, da bi zločin(c)i proti človečnosti na naših tleh ostali nekaznovani. Vsi, ki smo bili v dvorani, smo bili ob teh besedah vsaj malo potolaženi, kajti takrat smo svoje upe stavili v demokratično Evropo. Danes pa so stvari prišle tako daleč, da Evropa v duhovnem smislu bolj potrebuje nas, kot pa mi njo, saj je evropska politika odprtih vrat v navezi s homoseksualnim lobijem in skrajno levico s proti katolištvom, arabizacijo in šeriatizacijo Evrope sama sebi porezala korenine. Stavimo lahko torej samo še nase in ob tem pomagamo reševati tudi Evropo.

Katoličani smo edina sila, ki je sposobna rešiti Evropo in Slovenijo pred propadom
Levičarsko odvračanje katoličanov od politike uspešno pluje na parolah, da je politika vlačugarska, umazana, da so vsi politiki isti, da se itak ne da nič spremeniti, zato naj vse ostane tako, kot je.

Katoličani se moramo zavedati, da temu ni tako. Naša odgovornost je, da politiko ponovno spremenimo v služenje ljudem in ji vrnemo pomen najvišje ljubezni, ki stopi v službo skupnega dobra.

Politik, duhovnik in učitelj so bili nekdaj najbolj cenjeni poklici. Danes se po njih najbolj pljuva, vse to zato, da se črni vzvišeni pomen politike, ki so jo v ne tako davni preteklosti odloč(il)no sooblikovali ravno buditelji slovenstva iz naštetih poklicev. Koliko so za javno podobo svojega poklica soodgovorni vsi, ki te vzvišene poklice opravljajo danes, pa je predmet njihovega vsakodnevnega spraševanja vesti. Če spraševanje vesti sploh poznajo in prakticirajo.

Franci Donko

Anton Martin Slomšek, učitelj za današnji čas
Pogosto se v današnjem času med katoličani čuti neko utrujenost, nelagodnost in zadržano previdnost, ko govorimo o katoliški veri. Kot da je še vedno obsojena na “prižnico in zakristijo”.

Ali smo katoličani še vedno pod vplivom boljševiškega zastraševanja pred javnim izražanjem vere, izgubo službe? Ali sta strah in potrošniška miselnost prebila obrambo vere slovenskega človeka in so nas izzivi sodobnega sveta tako prevzeli in preplavili, da se enostavno v vsem, kar doživljamo, ne znajdemo več in ne najdemo prave orientacije?

V novih, drugačnih razmerah je treba najti nove in drugačne poti za ohranitev slovenstva in posredovanje vere. In kaj nam iz nebes sporoča blaženi škof A. M. Slomšek?

  1. Družinska večerna molitev pred bogkovim kotom bo vrnila blagoslov družinam in narodu. Tudi ukvarjanje s politiko mora postati vsakdanje opravilo slovenskih družin. Slomšek nam lepo pravi, da smo sami krivi, če lenuhe volimo, ali pa nove obraze. Po njihovih sadovih jim moramo prepoznavati in voliti, nam iz nebes daje politična navodila blaženi Anton Martin Slomšek, ki naj postane vrhovna avtoriteta za odločanje slovenskih katoličanov.
  2. Katoliške družine naj s hvaležnostjo dajo desetino za Cerkev in dober namen, kamor spada tudi moralna in finančna podpora civilni družbi in politikom, ki namesto njih mislijo in delajo za boljšo prihodnost njihovih otrok in ustvarjajo družini prijazno družbo.
  3. Kot kristjani lahko veliko naredimo za politike, ki zagovarjajo družino mame, očeta in otrok. Zanje lahko molimo, jim damo desetino, se jim zahvalimo s pismom podpore, jih podpiramo s svojo javno besedo in  …  Najbolje pa, da z vsem naštetim.
  4. Mnoge dobronamerne katoliške družine so, ujete v svoje skrbi, pozabile na odpiranje župniji in skupnosti. Ta greh lahko odpravijo z vključevanjem v življenje Cerkve v kraju, kjer živijo. Tako bodo tudi stalno informirane, kaj se dogaja v družbi in politiki. Ob druženju je vedno čas, da se vsaj dva- ali trikrat na teden osvežijo informacije iz življenja Cerkve in družbe, za kar imamo dovolj kvalitetnih medijev.
  5. Minule predsedniške volitve so pokazale na mnoge slabosti katoliškega občestva. S Slomškom se sprašujem, ali smo tudi katoličani politični potrošniki “novih obrazov”, saj nismo podprli kandidatk, ki so zagovarjale spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti. K varovanju življenja smo v prvi vrsti poklicani prav katoličani. Družinski očetje in možje naj v tem duhu s svojimi družinami redno spregovorijo o dogodkih iz življenja župnije, škofije, Cerkve, vrtcev, šol in politike. Sicer bo marsikaj ostalo zamolčano ali pa bodo informacije dobili iz napačnih virov.

Slovenijo (še) lahko rešimo, a le z živo vero in upoštevanjem omike, v kakršni nas poučuje blaženi Anton Martin Slomšek. Le tako bo v naslednjih desetletjih in stoletjih po Sloveniji še odmeval Slomškov: “Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.”

Franci Donko