Očitno Nova Slovenija ve nekaj, česar jaz ne. Priznam, njihov program leta 2014 je bil všečen skoraj na meji libertarnosti z zelo majhno (a za Slovenijo obvezno) primesjo socialističnega bulšita. Ljudmila Novak je naredila prav, ko je z njim mahala na vsakem soočenju kot s krucifiksom na seansi izganjanja hudiča. Socialna kapica, nižji DDV, zaveza k privatizaciji, nižja obdavčitev dela, poudarek na pomenu zasebne lastnine in delovanju konkurenčnega trga. Oh, kako dobro se je slišalo. Reforme prihajamo, Evropa evo nas, Slovenia is back! No, potem jih je leta 2014 presenetil naslednji projekt novih obrazov – pravnik z očitno doživljenjsko ad hoc svetovalno pogodbo z državno upravo, ki je kot Kim Džong-il prijahal na belem konju iz svete gore, da z najbolj moralno, najbolj etično, najbolj meritokratorno, najmanj klientelistično vlado dokončno spremeni politično kulturo v Sloveniji. Seveda je ni in v Novi Sloveniji so tedaj še vedeli, da je koalicija s trdimi socialisti politični samomor. A nato so se kmalu po začetku begunske krize samo-ogradili od preostanka slovenske desnice, morda malce tudi zato, ker je njihova predsednica doumela, da je, vsaj kar se tiče varnostnih vprašanj, njihov domet na desni zapečaten, potem ko jo je ljudstvo izžvižgalo na zboru proti migrantom. Zdaj pa bi bojda, če verjamemo Delu, radi delali novo desnico – novi DEMOS, tak brez SDS – se pravi brez parlamentarnega preostanka slovenske desnice. Z nikomer drugim kot Marjanom Šarcem. Sem prav slišal? Na prvi pogled zveni kot #fakenews. S tistim Šarcem, ki so ga odprtih rok sprejeli najbolj radikalni levičarji v državi, ker so ga očitno videli kot bolj levega od Pahorja? Tistim, ki je bil med predsedniško kampanjo na podoben način kot Cerar štiri leta prej zvezda Mladine, Dnevnika, Večera, Dela in v drugih glasilih socialistične zveze delovnega ljudstva?
Ne vem, morda pa sem kaj zgrešil? Morda so anarholevičarji Šarca prehitro vzeli za svojega, medtem ko se za zaveso nerodnega nakladača s socialističnimi pogledi na svet skriva slovenski Reagan, ki bo našo deželo popeljal nazaj na prostemu trgu prijaznejši višjegrajski vlak?
Morda pa res? Sam se samovšečno primerja z Macronom – torej uradnim sredinskim levičarjem, ki je sicer brez prave politične usmerjenosti, a z afiniteto do manj radikalne oblike sredinske levice, podobne kot jo je v Veliki Britaniji izumil Tony Blair in neuspešno hotel nadaljevati Ed Miliband (ki je svetlobna leta oddaljena od chavističnega Corbyna). Macron bi rad znižal davke na premoženje, omejil državno porabo na 50 odstotkov, za premierja imenoval desnega centrista Édouarda Philippa, pri migrantskem vprašanju se ni strinjal z migrantom prijazno teto Merkel. Vsekakor velik razkorak od slovenske politike revolucionarnega razrednega boja. Je torej možno med njima celo potegniti vzporednice, razen tega, da sta oba belca srednjih let in nenavadne postave?
Skozi predsedniško kampanjo je bil Šarec dovolj vsebinsko prazen, da bi ga kak površen analitik celo postavil na sredino. Med resničnostnim šovom s Pahorjem je nastopal. Igral je neopredeljenega politika, ki – kot vsak krepostni slovenski pravičnik – koketira s socializmom. Saj je bojda bil tudi Jezus socialist, kot je navihano pripomnil. In upal da bodo zastrigli z ušesi kristjani, ki imajo radi bolivarskega papeža.
Zagovarja škodljivo levičarsko politiko na vseh koncih
Marjan Šarec si želi javnega šolstva in zdravstva. Pozor, ni specifično omenjal brezplačnega, pomembno je, da sta obe kategoriji JAVNI, s tem pa misli državni. Brezplačnost je sekundarna kategorija. Ko je bil še kandidat za predsednika, je njegova Zares dobra ekipa v program napisala, da “se želi odločno upreti vsakemu poskusu spodkopavanja javnega šolstva in zdravstva”. Do zasebnih pobud ima tipično slovensko levičarsko mnenje. Vse se da urediti znotraj javnega sistema. Treba je le menjati. Slabe ljudi za dobre. Povzdignimo glas, pravi. Udarimo po mizi. Menjajmo ministrico. Menjajmo direktorje bolnišnic. Menjajmo direktorje zavodov. Za vsako slabo izkušnjo z neučinkovitim, s korupcijo prepredenim državnim aparatom se rešitev skriva v zamenjavi. Slej ko prej bomo prišli do pravih ljudi in do Dobre Države.
Problematiziral je imenovanje predsednika KPK, pri tem pa sploh ni povedal, kaj ga pri imenovanju sploh moti – bojda nima nič proti Borisu Štefanecu samem, niti ne dvomi v njegove kompetence, ampak ga moti način, po katerem ga je imenoval predsednik Pahor. Kako skrivnostno. Kaj točno ga moti? Itak ne sme povedati, da recimo to, da je bil Štefanec še nekaj ur pred imenovanjem član skrajne ultralevičarske Pozitivne Slovenije. Saj je tudi Šarec bil njen član, ko je kandidiral za župana, torej je neposredno podpiral anarholevičarsko politiko balkanskega šerifa in njegov na list A4 papirja na hitrico napisan politični program.
Šarec se gre diplomacijo po meri Karla Erjavca in predvsem Janeza Škrabca – v Rusiji ne vidi neposredne nevarnosti, zato ne bi poslal vojakov v Latvijo v okviru misije NATO. Kljub temu, da Rusi že glasno razmišljajo o potencialu za aneksiranje Baltskih držav po krimskem receptu.
Ohranil bi bankomat za udbomafijo
Šarec ne bi prodal NLB. Prepričan je, da potrebujemo vsaj eno državno banko. Zakaj? Ni povedal. Mogoče so njemu strici povedali. Ne želi si privatizacije za vsako ceno. Prav tako bi razmislil o ponovnem odkupu Mercatorja, če bi bila cena prava, ker je bil prodan “lahkomiselno”. Sploh je prepričan, da smo prodali preveč domačih znamk – V skladu z židanizmom: “Slovensko je pač slovensko, pa če prinaša profit ali ne.” Ljudje, pa saj te neumnosti poslušamo že od Drnovška naprej! S tem je povsem usklajen z najbolj ekstremno strujo levičarstva v Sloveniji – Levico. Še najmlajši član CK ZKS Borut Pahor je proti njemu na soočenjih deloval kot pravi neoliberalec in borec za prostotržne reforme.
Najbolj pomenljivo je bilo, ko je rekel, da moramo imeti dovolj aktivnega prebivalstva, ki bo ustvarilo toliko, da bo dovolj za vse sfere. Vam prevedem to iz sociališčine v jezik, ki ga razumete? Zasebni sektor, čeprav birokratsko in davčno stisnjen, mora pridelati dovolj dodane vrednosti, da bo lahko presežek razdelil še med razbohoteni aparat javne uprave (z vsemi sindikalno izsiljenimi povišicami vred), koruptivne rentnike, 105 let stare borce, ki so nam omogočili, da tukaj ne govorimo nemško, ter da bo na koncu še nekaj ostalo za Mira Cerarja in njegovo večno svetovalno pogodbo z Državnim zborom, ko bo dokončno pogorel na volitvah.
Z Novo Slovenijo v venezuelske sanje
Kaj za hudiča torej v njem vidi Nova Slovenija? Programsko desna stranka, ki kategorično zavrača sodelovanje z največjo stranko na desnici, bi koalicijo sklepala s človekom, ki z doslej prikazano držo sodi na trdo levico, z zasedbo, sestavljeno iz operativcev levičarskega državnega udara 2013, kadrov LDS in Zares. A se niso nič naučili iz debakla Državljanske liste, kjer so libertarni volivci konkludentno pokazali, kaj si mislijo o pečanju uradno desno-sredinske reformistične stranke s podtaknjenci levičarskih ekonomskih botrov?
V tem trenutku je v Sloveniji skoraj 30 odstotkov ljudi, ki ne vedo, koga naj bi volili. A pogled na spekter strank da misliti, da je zelo malo od teh neodločenih socialistov. Socialisti imajo večjo izbiro kot kadarkoli prej. Toliko socializma in teženj po prisilni egalitarnosti v Sloveniji ni bilo že od petdesetih let naprej. V osemdesetih je bila Komunistična partija prava neoliberalna tvorba proti trenutnem stanju. Socialisti se lahko odločajo med SD, SMC, SMŠ, Dobro Državo, Levico, Desus, kmalu še gverilci Veberistas … Pa saj bodo lahko počasi že sestavili ustavno večino, ukinili zasebno lastnino, nacionalizirali družbe, pozaprli bogate in zaživeli svoje venezuelske sanje, ki so končna igra vsakega levičarskega eksperimenta. A Nova Slovenija v takšni klimi ZARES verjame, da je v tem trenutku najboljša ideja povezava s socialisti, ki so v slovenskem prostoru že zajeli velik del volilnega telesa? A se jim ne zdi, da je velika večina tistih 30 odstotkov neodločenih naveličana dveh desetletij preslikavanja jugoslovanskega socializma, z dvema kratkima premoroma? A mislijo, da bodo s takšnim manevrom pridobili zaupanje ljudi, ki verjamejo v tržno ekonomijo in vitko državo? Če res tako mislijo, potem imajo izredno slabe svetovalce ali pa so se pač odločili, da je pogled na Državni zbor veliko lepši z druge strani ceste, iz slaščičarne, ob dobri čokoladni tortici s kakšnim osivelim gospodom.
Mitja Iršič