Leto 1990. V Kočevskem Rogu, pri breznu Pod Krenom poteka maša za žrtve komunistične revolucije. Nekateri ji zmotno rečejo “spravna maša”, ker je prišlo do stiska roke med takratnim predsednikom predsedstva Milanom Kučanom na eni strani, na drugi pa je bil takratni ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Najbrž so imeli ljudje, ki so se udeležili pogrebne svete maše, velika pričakovanja, ki pa se do danes niso uresničila. Kolikšna je bila želja po spravi na strani “zmagovalcev”, pove drobna, a zgovorna gesta Milana Kučana. Zadnji predsednik zveze komunistov je imel tistega julijskega dne med mašo roke namreč globoko v žepih.
Po 27. letih od simbolnega pokopa v Kočevskem Rogu, so spregovorile kosti žrtev. Z razkritjem Barbarinega rova, Teharij, Macesnove gorice, tankovskega jarka pri Teznem, Hrastniškega hriba in tisočev drugih krajev trpljenja je prišla na plano narava strašnega časa narodove zgodovine. Ob slikah nepredstavljivega trpljenja se je v narodu nekaj pomembnega premaknilo in med nami je nastalo stanje, v katerem smo začutili človeka, ki trpi Kristusove muke, človeka, ki je umiral in bil zabetoniran globoko v jami.
Dolgoletna pregrada molka, skoraj še hujša od onih betonskih, je končno padla. Prepoved govorjenja o dogodkih, ki so se dogajali med in po drugi svetovni vojni, je končno nehala veljati in vsak izmed nas, ki smo začutili povojno trpljenje slovenskega naroda, je poklican k temu, da se aktivno vključi v razpravo o teh vprašanjih. Naloga zgodovine, prava in civilizacije pa je, da nam pri tem pomaga.
Molk je poraz!
Priznani zgodovinar Stane Granda je na temo sprave leta 2012 povedal naslednje: “Le s tem, ko bomo te stvari povedali in pojasnili, da so bili oboji žrtve teh peklenskih načrtov, potem se bo slovenski narod očistil in pomladil. Šele takrat, ko bomo spoznali svojo tragedijo, bomo lahko zares začeli živeti v samostojni Sloveniji, do takrat pa bomo prikrajšani.”
A prikrajšanost, ki jo na različne načine občutimo, se zgodi, ko zavržemo etične standarde, med katerimi je najvišje prav spoštovanje življenja, od spočetja do naravne smrti. Ko narod ta etični standard zavrže, to po mnenju pokojnega akademika, Jožeta Trontlja, ne pomeni nič drugega kot postopen razpad človeške družbe. To je njegova dragocena duhovna oporoka Slovencem.
Čas po osamosvojitvi je prinesel ničelno toleranco do fizičnega nasilja, a je poln duhovnega in simbolnega nasilja
Breme neuresničene sprave se počasi prelaga na mlajše generacije, a jih na to lahko pripravimo z zgledom odgovornosti, ki jo imamo do države kot državljani in kristjani. Slovenija je po osamosvojitvi prevzela demokratičen model urejanja družbenih odnosov, kjer vladata spoštovanje in pravičnost, za razliko od fizičnega nasilja, s katerim je družbo ustrahoval komunistični režim.
Danes prevladujoča levičarska oblast še vedno izvaja nasilje nad pomembnimi družbenimi skupinami, kot smo kristjani in drugače misleči. O tem pričajo vsiljevanje protidružinskih zakonov, socialna zakonodaja, ki jemlje denar družinam in dela berače iz starejših ljudi, ter ustvarjanje drugorazrednih državljanov. To pa pomeni, da je tudi čas po osamosvojitvi še vedno čas na neki ravni tudi duhovnega in pa simbolnega nasilja. Oboje poteka prek različnih sistemov za prikrivanje, ustrahovanje in pa manipuliranje, je že leta 2012 opozoril bioetik dr. Tadej Strehovec.
Je mogoča sprava, ki bo potekala samo na eni strani?
Travme pobojev, molka, zaprtosti arhivov, strahu in groze pred storilci se prenašajo na prihodnje generacije, iz česar se razvije temeljno nezaupanje do sveta. Zato je treba raziskovalcem omogočiti dostop do arhivov doma in v tujini. Povsem mogoče je, da bo sprava še naprej v srcu enim, drugim pa morda le na ustnicah ali še to ne in bo šele naslednja generacija sposobna kritičnega odnosa do resnice polpretekle zgodovine.
Tako v družinah kot v narodu se velikokrat dogaja, da bremena, ki so pravzaprav naša, prelagamo na prihodnje rodove. Zato je trebanarediti vse, kar je v naši moči, da bosta resnica in pravičnost spoštovani. Ob trenutnem razpoloženju vladajočega duha v državi to pomeni plavati proti toku, se ob tem potolči in polomiti, a bolje, da pridemo kruljavi v nebesa k vstalemu Kristusu, kot da smo celi vrženi v peklenski ogenj. V velikonočnem jutru bo naše zavzemanje za brezpogojno spoštovanje življenja morda edini dar, ki ga bomo položili pred Jezusa.
Franci Donko