Socialisti v čudežni deželi Nije, kjer zajčki barvajo pirhe in svizec zavija čokolado

Datum:

Kevin Flynn je član kanadske Liberalne stranke premierja Justina Trudeauja  in minister za delo v provinci Ontario. Človek bi pričakoval, da liberalec vsaj v ekonomskem smislu ne bo podlegel levičarski agendi, a zgodilo se je prav to. Minimalne plače, fetiša levičarske propagande, z novim letom ni povišal za pet odstotkov, niti za 10 ali 15 odstotkov, ampak kar za 25 odstotkov – z 11,60 na 14 kanadskih dolarjev na uro. In to še ni vse. V tem letu naj bi se povišala na 15 kanadskih dolarjev na uro. Ekonomisti so, kakopak, zaskrbljeni, kanadska centralna banka je napovedala, da bo samo do konca leta izgubljenih okoli 60 tisoč delovnih mest. Čeprav so tudi podjetniki dvignili svoj glas, da bodo najprej povišali cene blaga in storitev, če to ne bo pomagalo, pa bodo začeli odpuščati delavce, je Flynn samo zamahnil z roko, češ da so minimalno plačo od leta 2003 povišali samo za 70 centov in da se bo denar od višjih plač tako ali tako vrnil nazaj. A resnica je nekoliko drugačna. Liberalci se krčevito oklepajo oblasti, javnomnenjske raziskave kažejo, da čudežnemu dečku Trudeauju, kot je o njem pisal medijski mainstream, in njegovi stranki priljubljenost pada. Liberalci se poskušajo s takimi socialističnimi ukrepi prikupiti ljudem, ki množično podpirajo dvig minimalne plače, čeprav bodo posledice katastrofalne za gospodarstvo, Flynn pa je izdal osnovno liberalno načelo, da je višina plače stvar prostovoljnega dogovora med delojemalcem in delodajalcem, ne prisile države in njenega birokratskega aparata.

Kaj pomeni tako drastično povišanje minimalne plače, so občutili v Seattlu v ZDA. Ko je militantni levičarski župan Ed Murray povišal minimalno plačo s 7,25 ameriškega dolarja na 13 dolarjev, so se, ne boste verjeli, zaposlenim v povprečju znižali dohodki. In ko je želel dodatno obdavčiti bogatejše (z letnimi dohodki nad 250.000 dolarjev), je Amazon, največji svetovni on-line trgovec, zagrozil, da bo sedež prenesel drugam.

V Sloveniji ni nič drugače. S predlogom ministrice za delo Anje Kopač Mrak se bo minimalna plača povišala za 4,7 odstotka na slabih 843 evrov bruto. S tem bo Slovenija postala edina država v Evropi, kjer bo minimalna plača presegla polovico povprečne plače. Socialisti seveda niso zadovoljni, saj pravijo, da bi moralo biti povišanje plač še višje. In kakšni so njihovi argumenti?

Levičarski argumenti o minimalni plači so butasti
Prvi je, da bo višja minimalna plača koristila gospodarstvu. Več bodo ljudje prejeli, več bodo trošili, večje bo povpraševanje, posledično bo večja zaposlenost, kar bo boljše tako za podjetnike kot za državo. Če bi bilo to res, potem so tovariši iznašli recept ne samo za izhod iz vsake krize, ampak za pravi razcvet gospodarstva. Zato čudi, zakaj se sploh ukvarjajo s tako mizerno številko, kot je 843 evrov bruto, zakaj raje ne zahtevajo kaj 5.000 evrov, ampak 10.000 evrov.

Drugi argument je, če podjetnik ne more zbrati za minimalno plačo, naj ne bo podjetnik. Kar bi lahko pomenilo, da levičarji menijo, da je v Sloveniji podjetnikov preveč, zato je treba njihovo število znižati, s tem pa se bodo povišale tudi plače. Ampak to lahko govorijo le ljudje, katerih življenjski cilj je zaposlitev v državni ali javni upravi. Tretji nasvet levičarjev je, naj poskusi podjetnik delati za minimalno plačo. Ampak prav v tem je kavelj – nihče ne želi delati za minimalno plačo, vsak od nas želi čim več zaslužiti. In to menijo ljudje v Levici, ki so pred vstopom v parlament vpili »poslance na minimalce«. Nadaljnji argumenti so tako butasti, da o njih ni vredno izgubljati besed.

Namesto da bi prisluhnili gospodarstvu, ki financira javni sektor, vlada pripravlja nove obdavčitve
Seveda so svoj lonček plačni histeriji pristavili tudi sindikati javnega sektorja, ki napovedujejo stavkovni val, ob tem pa pozabljajo, da se je masa za plače na letni ravni v času Cerarjeve vlade že povečala za pol milijarde evrov, kot so to izračunali kolegi pri časniku Finance. Uresničitev teh zahtev bi pomenila popoln gospodarski zlom Slovenije, ki je že zdaj pred kolapsom in se rešuje samo še z dodatnim zadolževanjem. Preden se je vlada sploh usedla za mizo z militantnimi sindikalisti, s katerimi bo poskušala odpraviti domnevne krivice, ki jih je javnemu sektorju prinesel ZUJF, bi morala najprej vrniti davke v času pred krizo (kot to pravi podjetnik Marjan Bagatelj): DDV znižati z 22 na 20 odstotkov, davek na dohodek pravnih oseb znižati na 15 odstotkov, stopnjo dohodnine za dividende vrniti s 25 na 20 odstotkov, odpraviti 50-odstotni dohodninski razred. A namesto tega vlada pripravlja nove obdavčitve zasebnega sektorja, se pravi tistega sektorja, ki daje neto davkoplačevalce in ki javnemu sektorju plačuje, da sploh preživi. Kar kaže, da živi v nekem vzporednem vesolju. To je po svoje razumljivo, kajti slovenski levičarji oziroma cel spekter socialistov izhaja neposredno iz komunistične preteklosti.

Glavni kradljivec gospodarstvu Branimir Štrukelj (foto: STA).

Čudežna socialistična dežela obstaja samo v njihovi domišljiji
Ampak tisto, kar pri vsej zadevi fascinira, je, da ključna točka socialistov nikoli ni bila v ekonomiji, čeprav o njej največ govorijo. Socialisti niso zato, ker bi jih parazitski filozof iz 19. stoletja tako prepričal, da bi mu slepo verjeli, saj večina njih nikoli v življenju ni prebrala niti enega poglavja Kapitala, ampak zato, ker jim marksizem daje “znanstveno” podlago za rop državljanov, ker najdejo v socializmu opravičilo za nasilje. Najbolj jih v socializmu privlači to, da zaradi “skupnega”, “našizma” in kolektivizma ni prav nikakršne odgovornosti posameznika. Ljudje so dojemljivi za ideje levičarskih šarlatanov, češ da denar bogatih pravzaprav pripada njim. V ozadju ni nič drugega kot bolestno ljubosumje do bolj uspešnih, v ozadju je njihova patološka želja, da vladajo drugim. In ko jim zadeva propade, pravijo: “Oprostite, nismo mislili tako. Ideja je bila dobra, izvedba slaba.” Krivi pa oni, kakopak, nikoli niso, niti ne bodo nikoli – ne za škodljive učinke povišanja minimalne plače ne za negativen vpliv višjih plač javnega sektorja na gospodarstvo.

Čudežna socialistična dežela obstaja smo v njihovi domišljiji, v bolestnem umu socializma. Samo tam namreč zajčki barvajo pirhe, svizec zavija čokolado, kokoš in lisica prijateljujeta, sonce vse leto greje ravno prav, potok šumlja in mlinček veselo ropoče, ljudje v dolgih  oblačilih, osvobojeni vsakršnega dela, pa veselo skakljajo naokoli.

Jože Biščak

 

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...