Socialistična pravljica

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

V bivši državi je preživel srečno otroštvo. Njegov oče je bil kot direktor zaposlen v največji tovarni v mestu. Očetje sošolcev so bili zmeraj umazani in v delovnih oblekah, njegov oče pa je delal v lepi pisarni, v kateri je bilo veliko rastlin in lepe nove omare. Oče mu je pravil, da dela v pisarni, ker ima rdečo knjižico. Zapovedal mu je, da se bo nekoč tudi on moral vpisati v rdečo knjižico, če bo hotel delati v lepi pisarni kot oče. Prvi se je vpisal dedek, ki je bil v zameno za revolucionarne dosežke, ko je tovarišem pomagal v jame metati slabe ljudi, deležen vseh radosti samoupravnega socializma. Pred sošolci se je hvalil, kako njegova družina vsako leto vsaj trikrat letuje na morju, v najboljših hotelih, ki jih premore jadranska riviera, kako pozimi hodijo smučat na Jahorino in kako je oče zgradil razkošno hišo na kredit, a jo potem zaradi razvrednotene valute odplačal za ceno kile črnega kruha. Ko so sošolce vozili v šolo s starimi kolesi z otroškimi sedeži na krmilu in z zarjavelimi fički, je njega oče ponosno pripeljal v novem citroenu DS. Oče mu je pripovedoval, da si je sicer želel socialistični avto, a se je zadovoljil s francoskim, saj je francoski narod že leta 1968 pokazal svojo socialistično naravo – tudi oni bi se vpisali v rdečo knjižico, če bi jo le imeli!

Medtem ko so drugi v šolo nosili babičin abak in polivinilasto vrečko, polno suhega sadja, je on uporabljal Sharpov kalkulator, se doma zabaval s Commodore 64 in zavistnim kolegom včasih prinesel veliko čokolado v vijoličnem ovitku z imenom Milka, ki je bila neopisljivo okusnejša od domačih. Vsakemu je dal pol tablice, preostanek pa je pospravil nazaj v modno italijansko peresnico, ki mu jo je oče prinesel s potovanja, ki ga je za zveste partijce priredilo njegovo podjetje. Čudil se je sošolcem, ki so mu pravili, kako doma starši negodujejo, da konec meseca ne ostane dovolj denarja niti za kak priboljšek po kosilu in da morajo po kavo in prašek čez mejo k debeli Berti v Šentilj. On je zmeraj imel vsega dovolj – od izdelkov prestižnih blagovnih znamk do gurmanskih živil. Ni vedel, od kod jih starši dobijo, a vedel je, da jih bo tudi sam lahko, če se bo le vpisal v rdečo knjižico. Sošolcem je svetoval, da so si njihovi starši sami krivi, ker se niso vpisali. Ni mu bilo jasno, zakaj bi se ljudje zavestno odpovedali takšnim privilegijem lepega življenja.

Ko je odrastel in se izšolal, stare države ni bilo več, prav tako ne očetove tovarne. Socialistični produkti se niso dobro kosali s kakovostnejšo in cenejšo zahodno konkurenco, samoupravni potrošniki z juga pa so bili preveč zaposleni s streljanjem, zabadanjem in raketiranjem. Oče je bil na srečo že v zasluženem pokoju. Tudi rdeče knjižice ni bilo več. Pogledal je svojo diplomo in ugotovil, da je dobra le za kak krožek amaterskega fotografiranja – saj se je lahko z njo šel samo slikat. Tudi očeta so vsi prijatelji, vpisani v knjižico, počasi zapustili – nekateri bolj iznajdljivi od njega so z menedžerskim odkupom za 0 evrov odkupili kakšno veliko firmo, drugi so postali politični liberalni demokrati, tretji pa direktorji kakšnega zavoda ali agencije, za katero še sami niso vedeli, kaj točno počne. Le njegov oče je nekako padel vmes. Ko je včasih kakšnega bivšega kolega prosil, ali bi lahko sinu po stari slovenski šegi zrihtal službo, so le skomignili z rameni in rekli … zdaj so drugi časi – rdeča knjižica je veliko tanjša. Kar nekaj časa je preživel na kavicah in upal na boljši jutri. Služb, ki so zahtevala fizično delo, ni iskal, saj je sledil očetovim besedam, da sta rdeča knjižica in diploma edino, kar potrebuje za čudoviti svet lesenih pisalnih miz, fikusov in hidravličnih pisarniških stolov. Že tedaj je začel sovražiti ta novi svet, v katerem se je znašel – vedel je, da se mu kratijo pravice –, naredil je vse tisto, kar je njegov oče 40 let nazaj, a ni dobil tistega, kar mu je pripadalo. Na koncu mu je eden od starih očetovih tovarišev prišepnil za službo, ki se je ravnokar odpirala na enem od ministrstev, za katero so potrebovali 0 let delovnih izkušenj, znanje slovenščine in diplomo iz točno tiste brezvezne, neproduktivne veje družboslovja, kot jo je imel v žepu on. Zaposlil se je in vsak dan vestno hodil v službo. A to ni bilo to. Slabega tisočaka za 8 ur v pisarni? Saj nismo v Bangladešu. Sicer nihče ne trdi, da je branje časopisov in strmenje v zrak naporno, a lahko čez čas demoralizira. In kdo mu bo dal kredit za lepo stanovanje v središču Ljubljane, ki si ga je želel? Za 1.000 evrov nobeden. Poleg tega je želel pomembnejše, odgovornejše delovno mesto, kjer bi pokazal vse družboslovne veščine, ki se jih je naučil na faksu. Podobno kot oče si je želel biti direktor podjetja. Vedel je, da ima podjetniško žilico, a nobeno zasebno podjetje se ni odzvalo na tisoče poslanih življenjepisov. Po letih službe se mu je dokončno začelo dozdevati, da se mu dogaja krivica. Plače javnih uslužbencev od ZUJF-a naprej so kljub trdemu boju sindikatov rasle le marginalno. Na delovnem mestu se je počutil odveč. S tistim tisočakom pa je bilo življenje izobilja, kot se ga je spomnil iz prejšnje države, le še daljni spomin. Tartufe, ki jih je oče nosil iz Francije, so nadomestili Sparovi Budget izdelki, družinski izleti v hidravlično vzmetenem DS-u po idilični pokrajini so se spremenili v dnevne vožnje v službo in nazaj v hyundaiju z luknjastim podvozjem.

Časov, ki jih je poznal, je bilo za zmeraj konec. Zdaj si je ogledoval Facebook profile sošolcev, ki so mu včasih zavidali privilegije, danes pa v tujini delajo za velike megakorporacije. Ni mu bilo všeč. Nekoč bi lahko to bil on. Takrat bi bila rdeča knjižica dovolj za vstop v veliko podjetje, morda tudi v svet preko kakšne prikrito vohunske organizacije, ki podnevi nastopa kot trgovinska zbornica. Namesto tega je obtičal tukaj med plebejci. Le eden med enakimi. Pogrešal je čas, ko je bil on bolj enak od drugih.

Začel se je poklicno pritoževati. Nad hlapčevstvom slovenske politike, ki se uklanja banksterjem iz Bruslja in Washingtona. Nad potrošniško kulturo, ki sosedu, zaposlenemu v Gradcu, omogoča, da si vsako leto kupi nov iPhone, on pa si vsako leto na Bolhi išče 2 leti stare Xiaomije. Nad varnostno politiko, ki je že leta podjarmljena morilski ameriški teroristični organizaciji Nato, zaradi česar ne po svoji krivdi kolektivno provociramo našo naravno zaveznico od tovariša Džugašvilija naprej – mati Rusijo. Pisal je eseje o pomembnosti nacionalne ekonomske suverenosti in jih pošiljal v časopise. Svaril je pred kapitalističnim blitzkriegom, ki ga pritlehno skozi sredstva neoliberalizma pripravljajo tuje države. “Če bi se partizani danes sprehodili po Čopovi in Dunajski, bi bili prepričani, da so vojno izgubili – Spar, Mueller, Backwerk, Drogerie Markt … Smo se za to borili leta 1945?!” je spraševal. Ni vedel, zakaj, a nagonsko je čutil, da sta vdor tujega kapitala in sistem, ki temelji na fašističnih načelih meritokracije, kriva za vse njegove tegobe. Da ni bile več očetove firme, kjer bi bil on danes gotovo direktor. Da si je lahko Milko v supermarketu kupil že vsak plebejec in da imajo v teh časih nekateri toliko več od njega. Sicer mu ni bilo toliko do proletariata in revnih, a je z njimi čutil nekakšno tovariško povezanost – tako kot on so tudi oni gnev osebnih stisk stresli na kapitalizem. Zato je začel govoriti tudi o sindikalnem boju za pravice mezdnih delavcev, opozarjal na vse večjo neenakost in zahteval ukinitev izkoriščevalskega sistema prekarnih zaposlitev. Sicer se mu je ta del retorike upiral, saj je bil on od nekdaj elita, a strateško je razumel, da je nelagodno zavezništvo z delavsko drhaljo pomembno, če hoče še kdaj živeti tako, kot je kot otrok in najstnik. Že oče mu je pripovedoval, da je jezdenje razočaranih delavcev ključ do vsake prave kaviar socialistične revolucije, kjer rdeča knjižica postane sredstvo menjave in deljenja ugodnosti. Paradiral je po ulici z zastavo neke druge države, ki mu je dala tako veliko, in enkrat sredi ulice zažgal zastavo sedanje, ki mu je tako veliko vzela. Pisal je o tem, kako so v njegovi mladosti vsi hodili na morje, smučali v tujini, gradili hiše, kupovali dobre avtomobile in delali veliko manj kot danes. Bivše sošolce, ki so se mu oglasili, da ga spomnijo, kako je bilo njegovo otroštvo posebno in da drugi niso imeli takšnih lepih izkušenj, je blokiral. “Še zmeraj ne razumejo,” je zavzdihnil. Niso razumeli, da se bori tudi zanje. Tako glasen je bil, da so ga na koncu opazili v edini aktivnosti pod Alpami, kjer rdeča knjižica še nekaj pomeni. V politiki. Ker je bil dober govorec, se je v trendu post-2010 socialističnega vala počutil kot riba v vodi. Hobi je postal poklic. Zamudil ni več nobene partizanske spominske slovesnosti. Protestiral je s sindikati javnega sektorja. Pomagal je pri sprejanju bagra, ki je hotel porušiti skvoterski center sredi glavnega mesta – generalštaba njegovih volivcev. Boril se je za svoboščine naslednjega vala proletariata, ki ga razvita družba tako potrebuje za ohranjanje zdravega progresivno levega jedra – za ekonomske migrante iz Alžirije, Irana in Pakistana. Večkrat se je z novinarskimi aktivisti in predstavniki nevladnih organizacij podal na mejo s Hrvaško in v majici s podobo Che Guevare, na kateri je pisalo “V njih uperite ljubezen, ne pištol”, nadziral delovanje policistov, ki zajemajo skupine migrantov, jim grozil z ovadbami in snemal postopke legitimacij, posnetke pa nato po širokopasovni povezavi pošiljal na Amnesty International in Open Society Foundations. Sodeloval je na velikem protifašističem shodu, kjer je kot glavni govorec povzel glavne točke iz svojega eseja o pomembnosti nacionalnega interesa in državnega lastništva nad gospodarstvom za vsako ceno in razložil svojo tezo o tem, kako je privatizacija v neoliberalni formalizem preoblečeni fašizem. Ljudje so ploskali. Sindikati, politiki, ki so vladali še v času njegovega očeta. Študenti. Skvoterji. Partizani. Delavci. Novinarji. Našel je svojo tržno nišo. Ker ni bilo več rdeče knjižice, je izumil svojo in se vanjo kot prvi vpisal. V imenu ljudstva. S prvo plačo si je kupil nov iPhone. Z drugo je vzel lizing za BMW-jev SUV. Po 25-letnem premoru in umiranju na obroke je njegova socialistična pravljica končno dobila nadaljevanje. Tako kot oče je postal poklicni prodajalec enakosti. A kot vsi poklicni prodajalci enakosti je bil on zopet za odtenek bolj enak od drugih.

Mitja Iršič

  • SIMON ROZIC

    Mitja, odlično! Takšnih zmazkov iz socialistične “religije” je bilo na pretek
    in danes žalujejo za temi časi na svoj edinstven način : sovraštvom do
    dela in uspehi uspešnih! Brez posluha za ustvarjanje se znašajo nad
    vsem, kar diši po napredku iz vrednosti znanja in dela in arogantno
    vztrajajo na nekakšnih lovorikah svojih rdečekljunih očijev in mamic.
    …če pa je bil kateri od staršev vsaj dan ali dva v partizanih in je do 9.
    maja 1945 pravočasno pritekel iz “šume”, pa je njegova karierna pot še
    toliko lažja in se z lahkoto uvršča med najbolj zaželene kadre naše
    nove Slovenije, s pridihom vsega “dobrega” iz zanj čudovite Yugovine.
    Včasih ga zaboli, da ima kdo nekaj, česar on ne bo imel nikoli, pameti,
    pa ga tudi ta bolečina hitro mine, saj ima okoli sebe kar veliko indoktriniranih
    zmazkov, ki brezkompromisno rinejo sebe in druge, predvsem nedolžne,
    v pogubo!

  • večni srb

    Stari bicikli so bili res popolnoma zanič, masivni in težki, nobenih prestav, slabe zavore, zelo slaba kontrola kvalitete proizvodnje, nikoli nisi mogel vedeti, če bodo švasi zdržali ali se bo okvir zlomil na dvoje. Srečo smo imeli, da se itak nihče ni vozil daleč, za službo in izlete, smo imeli pa odlične Tomosove štirke. Edino, kar je bilo omembe vredno, so bili amortizirani sedeži, zato so tisti bicikli še danes neprimerno bolj udobni, če moraš samo skočiti do obližnje trgovine in je ravnina. Materiali so bili neustrezni, vendar vrhunski, na starem kolesu se ni nikoli odlomilo pedalo, ker je bilo vse narejeno iz pravega jekla. Gume so bile drage, zato so vsi vozili zelo obrabljene, kljub temu so bile zračnice toliko debelejše, da so se redkeje predirale. Danes je ceneje kupiti novo zračnico kot navadno fliko, včasih ga ni bilo kolesa, ki ne bi bil vsaj desetkrat zaflikan, kar ni slabo, če vemo, da je bil v glavnem povsod makedam in industrijska cona, povsod so ležali odpadki in steklovina. Danes teh biciklov skoraj ni več, ker je bilo vse iz železa, sicer so okvirji še vedno celi in uporabni, ampak je vse porustano in se nikomur ne ljubi restavrirat tako slabih koles. Aluminija je bilo zelo malo, ker ga skoraj nihče ni znal variti skupaj, ljudje so imeli raje bolj robustne stvari, posebna orodja in aparati so bili pa za nas zelo dragi in nedostopni. In šele na tem mestu lahko začnemo analizirati bistvo socialistične pravljice.
    V socializmu skoraj ni bilo storitvenih servisov, razen mogoče za domače proizvode, ker se je vse delalo v fabrikah ali doma, na črno. Cela država je bila ena ogromna delavnica, kjer je vsakdo doma nekaj skupaj zbijal in počel, tudi v kleteh blokov sredi mesta. Kovinskih odpadkov je bilo kolikor hočeš, masti, olja, vijake in žeblje si dobil v fabrikah zastonj, le orodje je bilo staro in obrabljeno. Mojstrov ni bilo, bom pojasnil zakaj. Otroci smo imeli v šolah le skromno tehnično vzgojo, krožki so bili dobri, vse ostalo pa so te naučili na terenu ali doma starši. Kako je to zgledalo, recimo da si hotel popraviti motor, naenkrat so bili vsi profesorji mehanike. Tole se bo slišalo malo čudno, ampak poskušajte si zamisliti telebane v akciji. Nihče ni imel pojma kako se prav uporablja orodje, zelo redki, ki so bili ponavadi raje tiho, saj jim je ekskluzivno znanje omogočalo razne privilegije pred ostalimi delavci. Nihče ni znal ničesar razložiti, učbeniki so bili preveč splošni ali preveč zakomplicirani, nobeni slik in skic, jezik pa mešanica vseh možnih balkanskih dialektov, odvisno od kod je bil pisatelj. Kar se ni dalo na lep način, se je razbilo s težkimi kladivi ali odžagalo. Vse smo pokvarili, robustno orodje, materiale in naprave, stran se je zmetalo ogromno raznih potrošnih materialov, ker nihče ni vedel kakšna je prava mera ,vse se je ugotavljalo s preizkušanjem. Volje do dela pa ni bilo nobene, če niti z veliko sile in popitega alkohola ni šlo, če nihče v vasi ni znal, se je pač delalo nekaj drugega. Zato je propadla oblast delavcev in kmetov, ker so bili vsi zarukani in zapiti, agresivni in ubogljivi idioti. Kdor je stvari jemal malo bolj resno in se je raje izoliral od širše skupnosti, je pa danes gospod.

  • VERRZIFIKATOR

    Edi K. Šultajz

    IGRAL SE JE OTROK NAŠ

    Igral se je otrok naš socializem,
    prisilil manjše še, da to je igra,
    nadel podobo krotkega si tigra,
    v kopalnici so zganjali nudizem.

    Igral se je otrok naš gospodarstvo,
    četudi sploh ni razumel izraza,
    bila je le pobrana prazna fraza,
    s pohištvom so igrali se gozdarstvo.

    Igral se je otrok potem pravičnost,
    da vsem enako se deli obleka,
    na kose šla je spalnična prevleka,
    fotelji v nepovrat odšli so, v ničnost.

    Igral se naš otrok je policaja,
    lovil otroke manjše, jih zapiral,
    gradove v pesku sproti jim podiral,
    kar vzel jim je, se ve, bilo ni kraja.

    Igral se naš otrok je tudi vzgojo,
    se kot gasilec prvi je postavljal,
    na ogenj vedno več polen pristavljal,
    zažgal je hišo kakor Grki Trojo.

    Igral se naš otrok je socializem,
    potem pa, ko prav vse smo izgubili,
    so pač ga za avtista razglasili,
    dodali, da se šel je komunizem.

  • kalavnik

    Ni kaj dodati. In tako se soc.pravljica nadaljuje. Ni mi pa jasno, kako se bo vse skupaj koncalo. Zelo verjetno bo prislo do drugega mnozicnega vala migracij Slovencev v tujino – inteligenca in podjetniki.

    Ne poznam bolj oportunega naroda na svetu kot je vsaj polovica slovencev. Nadaljevanje sledi z dvigom minimalne plac, novih paradavkov, povisanju obstojecih, latentni konfiskaciji “viska” premozenja in na koncu revscina po Madurovem vzorcu.

    In tako pridemo do znanega vzorca o revoluciji kot permanentnem procesu, nikoli koncanem.
    Hvala bogu, mi smo na varnem ze skoraj deset let in prav nihce od familije ne pogresa te usrane soc.vukojebine.

    lp
    kalavnik

    • Common Sense

      >>Ne poznam bolj oportunega naroda na svetu kot je vsaj polovica slovencev.
      So true. Prodajo se za prgišče evrov. Še bolj te imajo radi, če potolažiš njihovo foušijo. Drugače povedano, če jim poveš, da moramo biti še bolj “solidarni”. Po domače, vzeti tistim, ki imajo več od njih.

  • Lojz

    Kakšna pravljica, jaz sem imel C64 pa še pol sošolcev. Abak pa sem videl samo pri babici na podstrešju, noben sošolec tega ni imel. Lažnivi Mitja itak.

    • tomnidari

      Med mojimi prijatelji je novega C64 imel samo eden. Da je bil sin udbovca sem dojel dosti kasneje.

    • rabbit

      Kaj pa lažeš moj oče je delal v Litostroju in točno ve kdo je prišel do C64 partijski funkcionarji se pravi da si ti iz tega gnezda.

      • pajot

        Kaj ne bi bil. Udbovec pod imenom Lojz.

      • Borut Stari

        Za C64 si mogel imeti devizni račun.Devizne račune smo imeli le redki. Brez partijske knjižice.Ta je hitro postala nepomembna.

        • BananaNjam

          Moji starši niso bili nikoli v Partiji, pa so imeli devizno knjižico, sploh zaradi inflacije. Lažeš!

          • Miža

            Po legalni poti nista mogla do njih. Običajni državljani so jih kupovali pri osebah, ki so se na črno ukvarjale z njihovo prodajo.

          • BananaNjam

            Daj ne laži. Devize se je dalo legalno kupiti tudi na bankah.

          • Miža

            Še enkrat vprašaj starše kako je bilo. V SFRJ občan ni mogel na banko in kupiti deviz. SFRJ je ves čas umetno vzdrževala tečaj dinarja, več kot je bil ta dejansko vreden na trgu in že to pove, da deviz na bankah ni prodajala. Vsak pa je lahko seveda imel devizni račun, prosto zamenjeval na banki devize v dinarje in ni nihče povpraševal po izvoru, ker se je državi tako splačalo. Pa ja vem, kako je bilo takrat, kako smo kupovali devize, kako je bilo pred vsakim potovanjem v tujino … Šele z osamosvojitvijo je prišlo do proste prodaje deviz na banki občanom.

          • BananaNjam

            Po legalni poti sta jih kupila!

        • Friderik Peršič

          Vsak , ki je imel vsaj malo pameti je imel tudi devizni račun ,verjamem pa , da je tudi v Jugi obstajala masa idiotov brez …in ta masa se je očitno udomačila na Nori tv …

          • Miža

            Devize je običajen državljan lahko takrat kupil samo na črnem trgu, se pravi ilegalno. Mnogi so imeli sorodnike živeče v tujini in so jih od njih dobili in tudi preprodajali naprej, če so imeli viška.

          • BananaNjam

            Ne bo držalo. Devize se je takrat dalo kupiti tudi na bankah.

          • Kataklizma

            Tako kot jogurt na Hrvaškem

    • BananaNjam

      Mitja tule laže, kakor pes teče. V socializmu so bili vsi mame in fotri mojih sošolcev, tako kot moja starša, delavci. Pa smo imeli kljub pomanjkanju v stari Jugi zahodne žepne kalkulatorje, konzolne igrice in nekateri bolj navdušeni še ZX Spectrume in Commodorje. Kupit se jih je dalo za Šilinge ali Marke in se jih prešvercalo v domovino. Milke iz Avstrije ali Italije pa so bile po okusu itak zakon. Še zdaj so kvalitetnejše od tistega dreka od Milke (tudi Nutelle), ki se ga prodaja v kapitalistični Sloveniji in vzhodni Evropi.

  • Amerikanc

    O hudo, bravo. Kordiš, si se prepoznal ? Ah, takih tipčkov od socialističnih veljakov je trenutno res veliko na oblasti. Zato pa se tako hitro balkaniziramo in zapuščamo Evropo.
    V vsakemu osnovnošolskemu in srednješolskemu razredu, v času “socializma”, je bilo par posameznikov, ki so si lahko na skrivaj privoščili smučanje in izlete v Trst, Celovec, Gradec,..učiteljice pa so nam lagale, da so tipčki zboleli.

  • Valter BraniSlav

    V ZDA se cedita med in mleko, Brscic in.Irscic pa se vedno vztrajata v SLO.
    Zakaj?

    • SIMON ROZIC

      Ljudje imamo tudi dušo Slovensko, s katero bi radi
      svojo domovino pozdravili težke bolezni, ki se ji reče
      komunistični socializem!

      • Valter BraniSlav

        Treba bo odstaviti Tita in moja stricka Kardelja in Macka.
        Predno oni ne odidejo ne boste svobodni.

        • SIMON ROZIC

          Onaniraj na njihovih grobovih in se v svojem stilu
          od njih že enkrat poslovi !

          • Valter BraniSlav

            Nikoli, toliko dobrega so storili za mene da bodo vecno ziveli v mojem srcu in srcih mojih potomcev.
            Tudi po Titu Tito.

          • partijc

            Konfuzija na kubik … malo sekati levo in malo desno … in biti VISOKO nad vsem…blodnje in pravljice, po mojem iz javnega sektorja, ne iz Amerike

          • Valter BraniSlav

            Kaksna konfuzija? Meni je SFRJ dala ogromno: prost dostop do izobrazbe in odprte meje.
            Zakaj ti od tega nisi imel nic vprasaj sebe.

    • Common Sense

      Zakaj pa ti vztrajaš?

      • Valter BraniSlav

        Od 1977 vztrajam v ZDA zato ker tam v financni industriji mastno sluzim.

    • Borut Stari

      Zakaj? Ker na zahodu nikogar ne zanimajo spisi o votlem kretenizmu socializma.Kaj drugega pa ne obvladata. Tam v tujini se resnično lahko s svojo diplomo le slikata.

      • Valter BraniSlav

        Vendar Brscic je ekonomist tako kot jaz. Jaz sem z diplomo Ljubljanske ekonomije v ZDA mastno zasluzil, on pa prodaja svoje bedarije za majhen denar Novi24.
        Zakaj Brscic iz sebe ni naredil nic?
        Prelen, preneumen, oboje?

        • Friderik Peršič

          Zato ker mu je ta naš napol socializem ( če si v javni upravi , seveda ) pisan na kožo …

          • Valter BraniSlav

            Socializem je polenil vse: socialiste in antisocialiste. Raje kot da bi delali se “borijo” z mlini na veter in si domisljajo da delajo kaj koristnega.

    • lojze

      Ne provociraj VatLer BraniSebe, ti Amerike v življenju še nisi videl. In sanjaš, kot v pravljici!

      • Valter BraniSlav

        Ne provociraj Lojze. Ti Slovenije v zivljenju se nisi videl. V resnici si Amerikanec in sanjas, kot v pravljici, da bos nekoc pomemben drzavljan republike Slovenije…
        Za vedno bos ostal samo Amerikanec in sanjal o tem kako lepo bi bilo ziveti v Sloveniji…

    • BananaNjam

      Ker hočejo rehabilitirati domobranstvo.

    • Simon Novak

      Ker imata tukaj svoje oboževalce, đesne zahojence

    • Friderik Peršič

      Zato ker je v Sloveniji dovolj bebčkov in lahko tukaj živita lagodno …

      • Valter BraniSlav

        Ja bebckom prodajata sanje o Ameriki…

  • rabbit

    Skoraj identično zgodbo poznam tudi jaz z eno izjemo od moje sošolke oče je bil funkcionar in hči je bolj tragično končala pognala si je kroglo v glavo

    • SIMON ROZIC

      …če bi si jo zaradi sramu, bi naredila veliko delo, pa si
      jo je žal, gotovo iz drugih razlogov. Kakorkoli, tragedija!

      • Kataklizma

        Tragično je bolj to, da dandanes bi si pa najraje starši pognali kroglo v glavo – zaradi svojih otrok!

    • pajot

      tako,kot se je fental Kardeljev sin.

    • Simon Novak

      Ja, poznaš, zajček, da si ne boš kaj naredil

  • Common Sense

    To je kar dober opis mladih novodobnih komsomolcev. They are lost. Taki bi potem z bajoneti terali podjetnike v morje (prej pa bi jim pobrali vse “do zadnjega beliča”). Kapitalizem, Spar in tržna ekonomija so krivi, ker je on tak butelj. In folk v Sloveniji to zgodbo celo kupi. Zato pa to dela.

  • Capi

    Bravo Mitja! Odlična kolumna!

    • Simon Novak

      Ja, če ne moreš bruhati, res odlična

      • Capi

        Kaj bi rad povedal sluzavc?

        • tohuvabohu

          Preveč ga vprašaš, štora zarukanega.

    • Kataklizma

      “kolumna” :D domišljijski spis ni kolumna

      • Capi

        Domnevam da si premlad, da bi poznal dogajanja iz tistih časov………kar opisuje KOLUMNA , se je v resnici dogajalo………

  • Simon Novak

    Pa ne spet ti, Mitja, pa tako lepa sreda je bila…pa res me zanima, če prebereš, kaj si napisal, preden oddaš “kolumno”

  • BARBARA RAKUN

    Odlično!

  • abc

    Zopet nakladanje Iršića, kako je v bivši državi bilo vse slabo in nepošteno. V bivši državi je imel direktor plačo ena proti pet , danes v opevani demokraciji je pa ena proti petdeset ali še več.

    • Common Sense

      In? A naj bi Colarič imel 2.500 neto mesečno potemtakem (da bo 1:5)? Brez zamere, a, če se ti res toži po starih časih, potem lahko narediš en hiter test. Predlagam ti, da vržeš svoje iphone oz. Samsung galaxy v smeti, ukineš internet, hodiš samo v razklumpane sindikalne mobilne kućice na morje in voziš jugota. Potem pa pridi nazaj sem na ta forum, pa se dogovori z Iršičem, da ti dostopi prostor za tedensko kolumno “V socializmu je (bilo) lepo”. Ergo, ali imaš luknjičast spomin, ali pa nikoli nisi živel v socializmu in te Mesečniki in Kordiši fopajo s propagando (ki tudi niso živeli v socializmu). Oboje je slabo.

      • abc

        A leta 1980 – 1985 so imeli kje iPhone in internet ?

        • Common Sense

          Ne, niso. V temu je ravno point. Ti objokuješ “dobre stare čase”. Pa se vrni v čas, ampak z vsem kar paše zraven. Mimogrede, v letih 1980-1985 smo imeli šefico Milko Planinc, ki je bila predsednica izvršnega sveta SFRJ. Pod njo so se dogajale največje nebuloze. Samo ena cvetka: za prehod meje si plačal 5.000 din depozita. Na osebo. S tem so želeli omejiti iznos deviz v tujino, ker jih je manjkalo kot v Sahari vode. Da sploh ne govorim o par-nepar za dovoljenje za vožnjo, bonih za bencin in tako naprej….. Kratek je spomin Slovnceljna (ali pa ga sploh nima, ker je bil premlad oz. je bil še semenčece).

          • Kataklizma

            Da ne začnem dandanašnjih “cvetk” naštevat … to kar si napisal gor, sta spet 2 argumenta/primera, ki sta v kapitalizmu zamaskirana v nekaj drugega, pa vseeno ne jokcaš, ko moraš npr. turistične taxe znotraj SLO plačevat (tako, samo eno tako banalno …) … k sta internet in mobilna telefonija taka napredka in je ta naš sistem tolk super, ne razumem, zakaj nista zastonj?! Pod prisilo plačuješ telefon in internet (ker bi bil sicer “izločen” iz družbe) … se pravi, plačaš ker MISLIŠ, da to rabiš oz. si tega želiš. Internet – poleg vsega pozitivnega, pomisli na negativne stvari, ki jih je spodbudil internet (a ni že to žalostno, da ti en levak neuki tukaj nabija nekaj o čemer nima niti približno pojma??!? :D – in ti to plačuješ!! ) :D cvetka

          • Common Sense

            No sedaj mi je jasno, dejansko si na substancah. Nič od tega ne drži, ampak itak ne mislim debatirati s “kataklizmo”;). Uživaj.

          • Kataklizma

            Common sense je reči, “itak nič od tega ne drži” in potem imaš prav … nekdo, ki samega sebe kliče Common sense, resno potrebuje kataklizmo.

          • Common Sense

            Nisi mi odgovoril(a) koliko si star(a). Sicer pa, zaletavaj se ti v odprta vrata po mili volji. Realnost ne bo zaradi tega nič drugačna. Lahko pa precej enostavno preveriš pravilnost svoje ideologije. V Caracasu. Povratna letalska stane 503 EUR iz Benetk na današnji dan. Prištej še nekaj deset EUR za Goopti, pa nekaj dolarjev na dan za bivanje tam. “Jeftino.” Še ceneje je, če enostavno poguglaš. Potem pa ti idi, pa še naprej soli pamet ljudem kako se svet suče.

            https://www.skyscanner.net/transport/flights/VENI/CCS?oym=1811&iym=1811&qp_prevPrice=503.54&qp_prevCurrency=EUR&qp_prevProvider=ifpc_falcon-microsite&priceSourceId=taps-taps&selectedoday=15&selectediday=15

          • Kataklizma

            Kaj, a si policaj, da bi ti moral(a) povedati, koliko pomladi štejem?! Povej ti zase, kaj ima starost veze s tem … sploh pa, kaj ima Caracas s tem, spet kar nekaj … obesili ste se za Venezuelo in zdaj si pameten, ker lahko to vedno uporabiš kot neki kvazi legitimen argument. Kdorkoli primerja venezuelski socializem s tistim iz ex-yu, ta je pač ignorant in pojma nima o tem kar govori. Venezuela ti/vam je slab argument, oz. je že kako leto “passe” Poglej v Egipt, kdo je postavil morilca na čelo države? Ti meni o realnosti … kupi enosmerno za Balaton.

          • Common Sense

            Vzami bombonček. Cuker ti je padel. Sicer pa kvasaš take neumnosti, da je iz aviona jasno, da si premlad(a), da bi res vedel(a) kaj je bila Juga. To je vse kar ti imam povedati. V Venezueli se pa dogaja kataklizma ravnokar, povsem v skladu s tvojim nickom. Naključje pa tako. Uživaj v nebesni modrini in lastni neumnosti. Pa lep vikend.

          • Kataklizma

            Torej praviš, da sta oba socializma primerljiva, če ne že enaka … tebi ne đojnt, ne cuker, ne sol ne morejo pomagati, vsak naj verjame v svoj prav, zgodovina in večina nas, ki smo uživali v veliki Jugi pa vemo kaj je in kaj ni res, če si imel pač težave s sistemom, si bil neiznajdljiv ali pa milo rečeno, preneumen, potem mi je jasno, da si ne moreš oprostiti zamujene priložnosti. Kaj me boli patka za Venezuelo, a naj bi se zdaj počutil užaljenega ali žalostnega, ker ji gre slabo?!? Kataklizma komunizma!!!!!

      • Kataklizma

        glupi argumenti – potemtakem bi morali vsi, ki na veliko serjete po JUGI, biti zdaj tiho in uživati v sadovih, ki nam jih daje kapitalizem (iPhone, itd …). Očitno ti ne gre tako slabo, pa še vseeno sereš in govoriš, da je tako u K stanje v SLO zdaj prav zaradi socializma … za iPhone, internet, programski paket in še kako novodobno glupost, si prodal “common sense” … čestitam

        • Common Sense

          Koliko si star(a), če smem vprašati? Imaš prav, meni ne gre slabo. A prav dobro vem kako je bilo v Jugi, in tega nočem nazaj. Sploh ti pa priporočam, da odložiš joint in še enkrat prebereš napisano. Tvoj komentar namreč nima ne repa, ne glave. Uživaj še naprej.

          • Kataklizma

            Raje ti vzemi đojnt v roke, da se zbudiš iz puritanskega evropskega utopičnega sna. Bedaki, eno JUGO smo zamenjali za drugo – boš videl kako bo počilo, tako kot je počilo v 80ih, EU se gre samo za delovno silo, kapital in gospodarsko naložbe – v nas vidi SAMO trg/tržišče, ki ga lahko izkoristijo od zaslepljenih evroerotikov … če ti ne razumeš kar sem želel povedati, ne pomeni da je komentar brez repa in glave, še manj pa da bi bil zaradi tvojega razumevanja neresničen.

      • abc

        Zajamčena plača bi morala biti 1000 eur neto, Colarič pa naj ima 5 ali 6 tisoč.

        • Common Sense

          Zakaj samo 1000 euro zajamčene? Zakaj ne 2.000? Res si škrt.

  • Friderik Peršič

    Kakšen kup lažnivega sranja …

    • traktor

      Ja, imenuje se Lukec.

      • Common Sense

        Pa Mihec, pa Tomićka, pa trčeni profesor, pa un debeluhar z kavbojkami na naramnice in zvezdo na trebuhu. Sami biseri.

  • Bandit123

    Mitja spet obračaš ena in ista jajca na sto načinov. Dobro, da ti sploh pustijo to objaviti. Lahko si vesel, da imaš tole Novo, če ne bi bil na Tromostovju.

    • Kataklizma

      Lep domišlijski spis … stil vreden osonovnošolske bralne značke, ocena za pristnost in kreativnost: 0!

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!