Socializem ali kapitalizem: Kdo grabi “drek” v svojo “plenico”?

Datum:

Spodobi se, da za 1. maj, praznik dela, nekaj napišem. Delavstvo si zasluži – glede na to, da je ujeto v kapitalizem – da na to temo sliši oziroma prebere nekaj “drugačnega”.  Socializem kot radikalni zaveznik delavstva je propadel …

Ni čudno, saj je tekmoval s kapitalizmom, tem brezsrčnim podivjanim monstrumom sodobne družbe, ki je nekoč že ušel iz vajeti – najprej Američanom, pa Britancem, Francozom, Nemcem … Če ZDA (in Zahodna Evropa) svoj čas ne bi bila zastrašena z oktobrsko revolucijo in socializmom, bi bili še sindikati prepovedani in reveži, torej delavci, bi bili degradirani na raven sužnjev, kar ponekod (tudi v Sloveniji) že skorajda so. Tako pa so se protagonisti kapitalizma bali socializma kot hudič križa. In tudi kapitalizem je na Zahodu postal znosen, bolj življenjski – tudi za delavce.

Pri nas pa je ta tranzicijski kapitalizem anarhično pobesnel, in to t. r. po diktatu “liberalne” miselnosti propadle stranke LDS.

Že filozofi oziroma teoretiki/misleci t. i. Frankfurtske šole (Adorno, Marcuse, Hebermas, Horkheimer, Fromm …), ki so bili večinoma prosocialistično orientirani, so se med drugim ubadali z idejo, če bi bilo morda smiselno družbo – zato, da bi jo razumeli – pojmovati kot človekov duševni aparat. Razumeti je treba predvsem družbeno-ekonomsko razmere in odnose na relaciji delavec-kapitalist. Bilo je več idej. Po eni strani je bila kapitalistična buržoazija (Marx bi rekel “lastniki produkcijskih sredstev”) pojmovana kot nebrzdan in brezsrčni “uživalec” (Ono/Id), opozicijski Nadjaz/Superego pa bi lahko bilo delavstvo (Jaz/Ego pa Država/Vlada). Čeprav: po določeni (revolucionarni) logiki je tudi delavstvo mogoče razumeti kot “k užitku hlepeča hordo”, ki jo ne morejo kultivirati niti sindikati niti “bontonizirana” buržoazija (ki ima še vselej pridih Onega/Ida). Nadjaz ali celo sam Jaz/Ego pa bi lahko bila tudi oblast, torej Država/Vlada.

To so veliki upi povprečnih ljudi – zato se strinjajo s kapitalizmom
Freud je kapitalizem prepoznaval kot zadnjo stopnjo družbenoekonomske ureditve, ki jo človek/človeštvo – v mislih pa je imel moškega – še tolerira. Socializem s svojim utopističnim imperativom enakosti ne more biti kos imperativu Onega, torej užitka/uživanja. Nadjaz se nikoli v resnici ne more (dokončno) upreti Onemu. Ono vedno zmaga. Upanje povprečnih ljudi, da uspejo in postanejo bogati, uživajoči, pa je tako močno in optimistično, da se ljudje kar strinjajo s kapitalizmom; za bogastvom in privatno lastnino pa se lahko ženejo zgolj v kapitalizmu – socializem/komunizem mu s svojo logiko enakosti in uravnilovke to onemogoča.

Žal so minili časi, ko je bilo za socializem še upanje …
Ravno zato, ker  je imel socializem v družbi oziroma drugih državah za nasprotnika oziroma sotekmovalca kapitalizem, ni mogel uspeti niti ni bil konkurenčen. In dandanašnje obujanje socialističnih idej v obliki novega, t. i. “demokratičnega socializma” – bodisi pri nas ali pa v Grčiji ali v katerikoli drugi državi – je utopija, ki jo »nedonošenčki« iz Združene levice (ali pa Sirize) ne dojamejo. Res je, logika socializma je socialna, na videz empatična in všečna, toda kaj, ko se je cel svet zapisal krutemu, brezsrčnemu in divjemu kapitalizmu. Mala Slovenija bi se pogreznila v živo blato ali pa se samomorilno pognala v prepad, če bi nasedla idejam (utopičnega) demokratičnega socializma.

Žal so minili časi, ko je bilo za socializem še upanje. To pa ne pomeni, da socialna politika neke država – npr. Slovenije – ne more biti taka, da bi tudi delavstvo spodobno živelo. Zato mora biti praznik dela opomin (krutemu in divjemu) kapitalizmu, da v izkoriščanju vendarle ne sme pretiravati. Razmerje plač med vodilnimi ljudmi (ki so “pri koritu”) in delavstvom ne sme biti drastično – in lahko bi bilo omejeno celo z zakonom ali pa kako drugače urejeno (npr. z davki).

Ona na antidepresivih, on pa “na kurbah”
Nedavno mi je kolegica dejala, da so ji na izobraževanju – šlo pa je za obdobno izobraževanje Pošte Slovenije – odgovorni možje iz vrha uprave te “uspešne” državne firme svetovali, naj, če ne more več zdržati vseh psihičnih pritiskov v službi, začne jemati antidepresive. Eno od mojih svetovanjk skušam (preko flegmatiziranja misli) odvaditi od antidepresivov, ki jih mora jemati samo zato, da lahko učinkovito in neumorno dela v (privatni) firmi enega od “najuspešnejših” poslovnežev in najbogatejših Slovencev; dotični kapitalist pa po drugi strani “na kurbah” (v Avstriji) zagoni po par tisoč evrov na noč …

Tem absurdom bo treba enkrat narediti konec. Praznik dela lahko v teh časih služi tudi kot svarilo in opozorilo Državi/Vladi, naj sprejme takšne zakone, po kateri bo delavec – mislim pa na marljivega delavca in ne tistega, ki “hvata krivine” – imel delo in bo za dobro opravljeno delo dobil tudi spodobno plačilo ter bo primerno zaščiten; ne sme pa biti (sindikalno) zaščiten kot sveta krava – ker mnogi delomrzneži, torej “pokvarjeni” delavci, takšno (sindikalno) zaščito nesramno izkoriščajo. Logiko nekakšne ponovne “mehke” socialistične revolucije je pač treba opustiti oziroma jo zamenjati z bolj prefinjenimi pristopi in metodami. Prav psihologija oziroma psihoanaliza nam omogoča, da je mogoče “lastnike produkcijskih sredstev” tudi zmanipulirati – mogoče jih je narediti sočutne in pravičnejše ter bolj radodarne do delavcev. Nepravično razmerje med plačo najbolj plačanih “lastnikov” (in “kravatarjev pri koritu”) ter najnižjo plačo delavcev je mogoče spremeniti .

Vendar ne z običajnim sindikalnim pregovarjanjem, pač pa s spretno intervencijo v nezavedno tistih “lastnikov” (t. i. “decision makerjev”, kapitalistov/bogatašev), ki gradijo svoj “analni užitek” na grabljenju denarja v svojo “plenico”, torej na svoje bančne račune, tudi tiste v tujini, v davčnih oazah.

In če se bodo do korit moči in oblasti – predvsem politične, bančen in gospodarske – ter virov profita prebijali le moralni izprijenci, torej predojdipalni (narcistični) psihopati, ki nimajo nobene vesti (beri: moralne razsodnosti), aktualne bitke s podivjanim kapitalizmom delavstvo ne more dobiti. Tradicionalna družina – z močnim, poštenim in simbolno nekastriranim očetom ter nežno in ljubečo ter vselej prisotno mamo – predstavlja temelje za reševanje družbe in družbeno-ekonomskega sistema, tudi delavstva.

Kako bogataši uživajo ob grabljenju “dreka” v svojo “plenico”
Če nam vsem skupaj (družbeno) uspe, da bodo kapitalisti/bogataši preoblikovali logiko doseganja življenjske sreče, torej ko bodo obšli logiko profita in jo nadomestili z logiko srečnih in zadovoljnih ter torej dobro plačanih delavcev, bo družba začela (spet) spodobno funkcionirati. Organizacijo užitka vseh tistih bogatašev/milijonarjev, ki sedaj uživajo ob (analnem) grabljenju oziroma zadrževanju “dreka (v lastni posrani plenici)” – mislim seveda na denar kot simbolni ekvivalent “prvega darila”, torej dreka – bo treba spremeniti. Z določenimi psihološkimi pristopi in tehnikami, ki so v bistvu manipulativne narave, je to seveda mogoče. Ko je človek spregovoril (torej “izumil” besedo), je lahko odvrgel (revolucionarno) kopje (torej nebrzdano agresivnost), je svoj čas modroval Freud. In ko se bo nekdo – povezan z Državo/Vlado – lotil skopuštva in grabežljivosti najbogatejših, bo življenje postalo znosno tudi za delavce.

Roman Vodeb

Sorodno

Zadnji prispevki

“Polanci” protestirali: Vlada je denar prerazporedila drugam!

Slovenija je ena izmed držav z najvišjim deležem prometnih...

V mariborskem zaporu izbruh epidemije garij

Razmere v prezasedenem mariborskem zaporu so se v zadnjem...

Energetsko učinkovit vrtec in obsežni razvojni načrti v občini Kidričevo

V Lovrencu na Dravskem polju gradijo nov vrtec, ki...

Najslabši rasni zakoni v Južnoafriški republiki so se začeli pod Mandelo

"Drži, težave so se začele že pod Mandelo. Najslabši...