Socialna demokracija po sovjetsko

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Slovenski socialni demokrati niso demokrati. Približno dve desetletji se jim je ljubilo pretvarjati, da so, zdaj pa je tudi pretvarjanja konec. Ni jih več sram, da je njihovo seme tiranija, ki ima na vesti tisoče pobitih in milijone revnih. Danes so na to ponosni. Tako daleč so pognali strupeni sev kužne bolezni. Če danes njihov visoki funkcionar poziva k bojkotu in nacionalizaciji bank, to ni napad na prostotržni sistem, ki smo si ga Slovenci s krvjo izborili leta 1991, ampak boj za nacionalni interes. Če drugi politkomisar razglaša slavno parolo “Tovarne delavcem”, ki so jo komunistični samodržci uporabljali za plenjenje premoženja in klanje premožnih, je to tako zveličavna, pravična retorika, da bo politkomisarja pripeljala vse do mesta državnega sekretarja, kjer bo lahko še naprej tuhtal, kako tovarne “vrniti” delavcem. Če njun šef na partizanski komemoraciji, ki so se je še v trdo komunističnih časih udeleževali le preživeti geriatriki, opeva zmago komunistične revolucije, potem je medijsko marljivo, da njegov hvalospev uradna državna tiskovna agencija zavije v tak ličen pamflet, da se nam zdi, kot da je izrekel najbolj patriotske besede, ki jih je kadarkoli izustil kak slovenski državnik. Pravila igre so povem drugačna, kot so bila desetletje nazaj. Nastopil je novi dan, o katerem je leta 1991 sanjal Milan Kučan. Končala se je Pučnikova Slovenija. Zdaj gre za Jugoslavijo. Zdaj gre za Slovenijo kot propadli družbeni eksperiment. Eksperiment poteka nekako takole. Kaj se zgodi, ko skušajo inkognito komunisti voditi državo po starih vzorcih državnega planiranja, sistemske uravnilovke in uzakonjene korupcije ter se pri tem pretvarjati, da so socialni demokrati iz zahodnoevropskega hleva? Eksperiment ne bo poceni. Rezultati bodo predvidljivi. Ni pa edini takšen. Še en tak eksperiment obstaja skrit globoko v nedrju naše največje izvozne partnerice – le da je dovolj državno irelevanten, da ne bo povzročil dolgoročne škode. 

Tudi v Nemčiji obstajajo zasanjani večni študenti, propadli umetniki, falirani intelektualci, bivši režimski novinarji in večni priklopljenci na proračun, ki bi se radi ukvarjali s politiko. Take bo zmeraj vabil radikalizem neomarksizma, ki ga danes v Sloveniji prakticirata stranki Levica in Socialni demokrati. A tam so potegnjene ostre meje, ki uglednim političnim akterjem velevajo, kako globoko v zajčjo luknjo se smejo spustiti, dokler ne bodo izzveneli absurdno. Pred nastankom Die Linke sta v Nemčiji obstajali dve večji frakciji skrajne levice: Die Wahlalternative (WASG) na bivšem (kapitalističnem) zahodu in Partei des Demokratischen Sozialismus (PDS) na bivšem (komunističnem) vzhodu. Medtem ko je bil WASG tipična različica skrajnejše socialdemokracije (program višje obdavčitve bogatejših, poudarek na socialnih transferjih, večji politični in kapitalski nadzor nad tujimi korporacijami), so bili PSD pravi nasledniki sovjetskih lakajev – Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, Stranke socialistične enotnosti Nemčije (SED). Ti so bili veliko bolj radikalni, nekje na ravni današnjih slovenskih Socialnih demokratov in Levice (pozivi k nacionalizaciji, težnje po povezovanju z vzhodom – predvsem Rusijo, poskusi sabotiranja zahodnih povezav, pozivi k uničenju kapitalizma, poskusi preko zakonodaje in administracije tujim podjetjem otežiti investicije v Nemčiji …). WASG je bil na zahodnem delu Nemčije minorna, nepomembna stranka, medtem ko je na (z boljševiškim virusom okuženih) območjih bivše Vzhodne Nemčije PSD prosperiral in enakomerno tekmoval s CDU. Nemški butlsocializem je bil na zahodu ravno tako butast kot na vzhodu, le morda za odtenek manj radikalen in kar je najpomembneje – niti približno ni imel takšnega dometa kot na vzhodu. Dokler se nista obe stranki leta 2007 združili v Die Linke in je bolj radikalni PSD pojedel zahodno zmernost. Takrat je tudi Nemčija dobila svojo “Združeno levico”. Pomembni predstavniki WASG so razočarani odstopili. Ja, bili so socialni demokrati, nekateri tudi socialisti, a niso se hoteli bratiti s stranko, ki je bila očitna naslednica komunistov, ki je brezsramno prevzela leninistično-marksistično doktrino in ji na silo skušala nadeti prijazen obraz. V Nemčiji vendarle obstaja zdravo jedro 60 milijonov ljudi, ki so bili izolirani od sovjetskih pogromov in so razumeli, kakšno zlo je politika, ki ga danes Die Linke (in včasih PSD) reklamira kot najvišjo stopnjo človeškega razuma, sočutja in svobode. Ko je Die Linke leta 2014 na višku Rusko-ukrajinskega konflikta napovedala, da Nemčija na noben način ne sme pomagati Ukrajini, dokler bodo v ukrajinski vladi “fašistični elementi”, so Nemci zastrigli z ušesi – ugledne publikacije, kot je Frankfurter Allgemeine Zeitung, kot tudi rumene tipa Bild, so jih javno osramotile. Ko leta 2012 die Linke niso hoteli potrditi levičarskega (SDP + zeleni) kandidata za predsednika Jocheima Gaucka, tudi zato, ker je preiskoval zločine pod komunistično oblastjo, so ostali povsem izolirani v političnem prostoru – nemška socialna demokracija ni mogla sprejeti njihovega apologetskega obnašanja do vzhodnonemških boljševikov in ga je razumela kot zadnjo potrditev, da so Die Linke pod vodstvom bivše PSD res le (ne)reformirana komunistična vzhodnonemška partija. Se vam je začelo svitati, kaj je glavna razlika med evropsko socialno demokracijo tipa SDP (tudi njene radikalne različice WASG) ter slovensko socialno demokracijo tipa SD, ki je na moč podobna Die Linke?

Vzhodna Nemčija kot samostojna demokratična postkomunistična država brez Zahodne matere bi bila … Slovenija. Z veliko desno sredinsko stranko (CDU), ki bi jo reformirani komunisti (PSD) skupaj z bivšimi politbirojevskimi interesnimi združenji (sindikati, upokojenske organizacije, veterani druge svetovne vojne) izolirali in neprekinjeno vladali znotraj na videz varne ovojnice evro-območja. Vzhodni Nemci so nam podobni tudi v tem, da so bili – preden so jih zavezniki prodali Sovjetom – neprekinjeni del germanskega tehnološko revolucionarnega vala. Sledilo je 44 let komunistične stagnacije, ki je iz nekoč naprednih delov naroda naredilo industrijskega invalida, s tehnologijo, ki je bila najmanj tri desetletja za zahodno. Po združitvi (tudi ob pomoči zahodnonemških trilijonskih investicij) so si nato na hitro opomogli, a še danes po mentaliteti, navadah in tehnološki razvitosti capljajo daleč za lastnimi ljudmi na zahodu, ki so imeli to srečo, da so bili ves čas pod soncem ameriškega neoliberalizma. Ravno s tega vidika sta Vzhodna in Zahodna Nemčija tako hvaležni primerjavi. Ljudstvo, ki je del istega kulturno-genetsko-lingvističnega kontinuuma, se je pred sovjetsko okupacijo vzhodnega dela razvijalo približno enakopravno zahodnim sorodnikom. 44-letni komunistični katastrofi je sledila prostotržna šok-terapija, politično pa počasi, a zanesljivo vedno bolj s totalitarizmom koketirajoča “socialna demokracija”. Ta je za revolucionarno gorivo uporabila globoko zakoreninjene ideale o egalitarnosti, kolektivizmu in mitu države kot matere, ki jemlje iz eteričnih nebes in deli smrtnikom.

A ste vedeli, da imajo v bivših vzhodnih delih Nemčije svojo različico jugonostalgije? Pravijo ji Ostalgie (ost =vzhod). Ostalgie je na moč podobna slovenski šegi slabše izobraženih poražencev tranzicije, ki se z nostalgijo spominjajo, kako so imeli vsi službe, stanovanja, brezplačno zdravstvo. Tako kot Lidl v Sloveniji s pridom izkorišča jugonostalgijo z reklamnimi akcijami “Radi se jih spominjamo” ter tako v promet spravi drugače tržno mrtve ex-yu izdelke, se na vzhodnih delih Nemčije cel kup trgovin poslužuje podobnih prijemov. Prodajajo ogabne vzhodno-nemške bonboniere iz jedilne čokolade, Rotkäppchen (rdeča kapica – peneče vino na kakovostni ravni Spumante iz Eurospina, s katerim je delovno ljudstvo nazdravljalo ob novem letu), Zeha (komunistični Adidas, ki je zalagal nemarno zlepljene kose obutev po vsej železni zavesi, danes pa zopet straši s polizdelki iz azijskih otroških delavnic), nepitno mešanico psevdo-kave s splošnim imenom mischkaffee (t. i. “mešana kafa”, ki je v Vzhodni Nemčiji nastala zaradi pomanjkanja kave v sedemdesetih, Nemci pa tradicionalno brez kave ne morejo živeti, zato so naredili mešanico, ki je vsebovala le sled kave, preostale sestavine pa so bile centralno-planska skrivnost) …

Ali je mogoče, da komunizem spremeni duh družbe? Raziskave nam ponujajo vpogled v zanimiv psihološki mikrokozmos, ki je trajna posledica železna zavese. Ko so ljudi na teritorijih bivše Vzhodne Nemčije (za raziskavo PRC o družbeni klimi v post-komunističnih deželah iz leta 2009) vprašali, ali jim je pomembnejša osebna svoboda ali to, da nihče ne živi v pomanjkanju, so bili odgovori takšni: 61 odstotkov generacije od 18 do 39 let je odgovorilo, da jim je pomembneje, da nihče ne živi v pomanjkanju, 35 odstotkov pa, da je pomembnejša osebna svoboda. Pri generaciji +40 je bilo to razmerje še bolj poudarjeno. 77 odstotkov jih je mnenja, da je pomembneje, da nihče ne živi v pomanjkanju, le 19 odstotkom pa je pomembnejša osebna svoboda. Podoben trend zasledimo v vseh državah bivšega Varšavskega pakta, medtem ko so bili na isto vprašanje na zahodu odgovori nekje v razmerju 60:40 v prid osebni svobodi. Pomembni orisi pomena individualizma in osebne svobode znotraj družbe ter tudi, ali so se v imenu egalitarnosti ljudje pripravljeni odpovedati določenim osebnih svoboščinam. Ko se družbe v razvoju razvijajo in se v kapitalistični meritokraciji rojevajo novi bogataši in vse bogatejši srednji sloj, se s tem razlika med bogatimi in revnimi vztrajno povečuje (čeprav so tudi revni veliko bogatejši, kot so bili prej). Glede na to, kakšen pomen egalitarnosti namenjajo države bivših komunističnih držav, je tam vzpon populističnih skrajno levih strank veliko verjetnejša reakcija kot v zahodnih demokracijah.

Komunistični diktator Josip Broz Tito je v Jugoslaviji do svoje smrti leta 1980 vladal s trdo roko. (Foto: Arhiv Demokracije)

Tudi v prvih letih po komunizmu, ko so na novoustanovljene svobodne države bivšega sovjetskega imperija, njegovih satelitov in SFRJ imele še dokaj negativen odnos do socializma in so ga povezovale s tiranijo, ki so ji ravnokar ušle, so se kazali prvi znaki družbenih razlik v razmerju do “kapitalističnih” držav. V raziskavi National Council for Soviet and East European Research (danes National Council for Eurasian and East European Research) iz leta 1993 so državljani bivših komunističnih držav pokazali veliko večjo občutljivost do premoženjske neenakosti kot v kapitalističnih državah. Zanimivo – že takrat so se nad neenakostjo najbolj pritoževali na Madžarskem, v Bolgariji in Sloveniji, kjer je kar 60 odstotkov ljudi menilo, da so razlike v prihodkih prevelike. V kapitalističnih državah so tedaj menili, da je poštena plača za direktorja družbe 4-kratnik najmanjše plače. V postkomunističnih so v povprečju menili, da je pravičen 2,5-kratnik. V vseh postkomunističnih je bila večina prebivalcev mnenja, da bi morala država zagotoviti delo vsakemu, ki si želi delati. Slovenija, Madžarska in (bivša) Vzhodna Nemčija so celo iz skupine držav vzhodnega bloka izstopale v naslednji anomaliji: kar 60 odstotkov ljudi je menilo, da bi država morala zakonsko omejiti, koliko denarja lahko zasluži posameznik(!).

Takšnih raziskav je bilo skozi tri desetletja cel kup. Rezultati pa podobni. Razlika ni le statistični šum. Čeprav obstaja ogromno spremenljivk, ki vplivajo na javno mnenje, in prav vsega res ne moremo pripisati zgodovinsko-političnim dejavnikom, je vseeno smelo postaviti tezo, da obstajajo v bivših komunističnih evropskih deželah nekateri vzorci dojemanja družbe, ki so si presunljivo podobni. V vseh je poudarjena potreba po egalitarnosti, kolektivizmu, socialni državi. Dojemanje socialne pravičnosti in družbene razslojenosti je povsem drugačno kot v kapitalističnih deželah.

Nova normalnost vzhodnih Nemcev poznih srednjih let je ta, ko se Fritz iz Chemnitza z novo opel insignio pripelje pred dobro založeno pekarno Backwerk, si kupi francoski rogljič in ga v sosednji kavarni poje ob dobrem latte macchiatu, zraven pa s kolegi razmišlja, kako lepo je bilo, ko se je pred Ljudsko pekarno št. 5 po službi pripeljal s trabantom, si kupil posušeno žemljo in jo kar v avtu poplaknil s termo steklenico, polno mlačnega mischkaffeeja. Takrat je bil srečen in vesel – sosed pa ni zaslužil 1.000 evrov več od njega in se ni vozil v novem BMW-ju ter hodil na počitnice na Bahame. Takrat sta oba s sosedom v Trabiju preganjala punce in v železarni zaslužila natanko 170 vzhodnonemških mark. Od kolegov je slišal, da obstaja skupina zagretih aktivistov, ki razumejo, da v prejšnji državi vse ni bilo tako slabo in da bi bilo treba dobre lekcije iz tistih časov implementirati v sodobno ekonomijo, drugače jih bo neoliberalizem naredil še bolj revne, bogate pa še bolj bogate. Take misli so mu bile všeč. Tudi njegovim kolegom. Zato lahko svoje modrosti zagreti aktivisti danes trosijo tudi v bundestagu.

Nova normalnost Slovencev poznih srednjih let je ta, ko se Jože iz Ljubljane z novo hondo CRV pripelje v BTC, si v Spar-to-go kupi plastični kozarec svežega tropskega sadja in ga v bližnji slaščičarni pozoba ob kavi s smetano, zraven pa razmišlja, kako lepo je bilo, ko je prihajal domov iz ljudske tovarne varilnih strojev in se usedel v zakajeno beznico, si naročil špricer, prižgal filter57 in s kolegi – ki so prišli iz službe natančno ob dveh popoldne – veselo razpravljal o tem, katera jugoslovanska manekenka ima najboljšo rit. Takrat je bil srečen in vesel – sosed ni zaslužil 3.000 evrov več od njega in ni se vozil v novem audiju ter hodil na počitnice na Kubo. Takrat sta oba s sosedom v starem fiču preganjala punce in v tovarni zaslužila natančno 1.500 dinarjev. Od kolegov je slišal, da obstaja skupina zagretih socialističnih aktivistov, ki razumejo, da v prejšnji državi vse ni bilo tako slabo in da bi bilo treba dobre lekcije iz tistih časov implementirati v sodobno ekonomijo, drugače nas bo neoliberalizem naredil še bolj revne, bogate pa še bolj bogate. Take misli so mu bile všeč. Tudi njegovim kolegom. Zato lahko svoje modrosti zagreti aktivisti danes trosijo tudi v državnem zboru.

A za razliko od Nemčije imajo socialistični aktivisti pri nas v rokah škarje in platno. Socialna demokracija po sovjetsko je naša ekonomska, družbena in politična resničnost.

Mitja Iršič

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!