Sodoben moški – varuh z Ajdne

Franci Donko (Foto: STA)

“… globoko v srcu vsakega moškega je skrita velika želja po bojevanju, avanturi in reševanju nežnejšega spola.”  John Eldredge, Divji v srcu. Pred tedni sem zimska pohajkovanja po Poliških Špikih zaključil z vzponom na Kugyjevo goro. Montažev greben odpira čudovite poglede na sosednje gore, ostri prepadi med njimi pa pripovedujejo o veličini in krhkosti  bivanja.

V želji po preseganju, marsikdaj prignani do skrajnih meja, iščem sledi moškega, kakršen želim biti. Takega, ki zmore trdno stati nad prepadi sodobne slovenske stvarnosti.

Kriza identitete
Kriza identitete sodobne ženske in moškega se dotika vseh razsežnosti njunega bivanja  duhovne, čustvene in telesne. S pojavom razsvetljenske misli se je Evropa simbolno odrekla temeljni povezanosti z Bogom. Človek kot edino merilo lastnega obstoja je zašel v protislovje in zanikanje vsakršne danosti, kar moška avtoriteta, osrediščena v moralnem kodeksu časti, poguma in zvestobe, vsekakor je. In prav ti simbolni prostori moškega bistveno določajo v odnosu do sveta in ljudi.

Že kot deček sem živo čutil svoje sanje. Nikoli jih nisem nehal sanjati. V njih sem bil pravljični junak, občutljiv za vsakršno krivico, občudujoč in prikupno plašen pred princeskami, ki sem jih srečeval. A kaj se zgodi, da tako malo izmed nas v dobi odraslosti še sledi deškemu idealu poguma, časti in zvestobe? Škoda, ki sem jo občutil na lastni koži, se dečkom zgodi že zgodaj, še posebej s sodobnim, iz družine v družbo pomaknjenim vzgojnim modelom in pomehkuženim načinom vzgoje, ki ga je uvedla permisivna vzgoja iz občutka krivde zaradi čezmerne odsotnost staršev. Oče je tisti, ki lahko svojemu sinu prizadene največjo rano prav s svojo odsotnostjo, ki jo deček doživlja kot ponižanje in občutek nevrednosti.

Osnovno napako mater pa lahko opišem iz osebne izkušnje odraščanja. Mama je iz mene dobronamerno želela izdelati pridnega fanta, za katerega se spodobi, da se lepo obnaša, lepo govori, sedi pri miru, se ne ravsa, pretepa, nori. Ker sem se temu načinu instinktivno upiral, sem se vedno znova spravil v težave. V nekoliko drugačnem načinu  funkcioniram še danes, kot odrasel, le da svojo upornost kanaliziram v polje razreševanja družbenega konflikta, kar naj bi počel vsak odrasel moški. Oboje, odsotnost in pretirano zaščitniško vedenje, kaže na globoko nerazumevanje in nepoznavanje moške narave dečka.

Postati moški je sveto, obredno dejanje

Ljudstva, ki opravljajo obred iniciacije, bistvene stvari v življenju dečka ob pravem času postavijo na svoje mesto. Deček postane moški in si odgovori na svoj: ali zmorem. Prepričan sem, da sodobna evropska družba z zanikanjem lastnih korenin žaga vejo, na kateri sedimo. Zdi se, da smo priče zaukazani generacijski pozabi, in danes več ne razumemo, da je globoko v srce vsakega moškega, tudi dečka, položen nagon po bojevanju, avanturi in skrbi za nežnejši spol. Sodoben moški se je znašel v pasti, ker ni opravil iniciacije.

Kako pa je z iniciacijo moškega, ki tega obreda ni nikoli opravil?
Prehod iz otroštva v prevzemanje odraslih vlog je pri mnogih moških prepuščen naključju. Zdi se, kakor da sodoben moški postaja vedno bolj zagledan v svoj popek, hkrati pa potrebuje nekoga, na katerega bi se navezal. Navezanost na človeka je logičen odgovor na notranji klic po popolnosti, ki je v moškem srcu še posebej izrazita in spominja na kratkotrajno zlivanje s tisto, ki ga je rodila in je hkrati  prva princeska njegovega življenja. Ker pa v procesu vzgoje dečku pogosto uspešno odtujijo njegove sanje, družba generira model moškega, ki ni več pripravljen na izzive sodobnosti. Ustvarja pasivne, mevžaste moške, ki se iz bojevnikov spreminjajo v hišne mačke, ki se tudi v odraslosti pogosto zadovoljijo s poležavanjem na kavču, igranjem igric in gledanjem televizije. Zaradi napačne vzgoje se takšen moški izogiba vstopanju v odnose, ker se počuti ogroženega. Boji se, da bo v odnosu z žensko ranjen, zato ne zmore ustvariti osnovnega zaupanja, temveč je neprestano v paranoidni poziciji, raztrgan med strahom pred bližino in čustvenim predajanjem ter med željo po njej.

Čast, pogum in zvestobo so pri njem zamenjale obsesije s selfiji, mišicami, tetovažami; pri povzpetnikih pa kariera, status in izbrane pritikline, med katere sodi tudi urbana ženska, o kakršni sem pisal v članku o sodobnih ženskah. Če ostane sam, pa običajno celo življenje živi pri starših. Takšne moške pogosto vodijo močne matere.

Psihoterapija in sodobna iniciacija
Moški, ki želi v življenju biti zares srečen, se bo moral odpraviti v raziskovanje svoje duše – tja, kjer bo odkril izjemno lepoto notranjega sveta, hkrati pa leži tam tudi njegova najgloblja rana. Z obojim se mora odkrito soočiti, kot se pravljični junak sooči z zmajem, ki grozi njegovi izvoljenki.

Hkrati se mora stalno vračati k tem notranjim izvirom, šele tako bo lahko uravnotežil zunanji svet in tega, ki nevidno, a močno biva v njem. Kadar ne zmore prepoznati pomembnosti odkrivanja notranjih stvarnosti, je moški na poti odraščanja izgubil svoje sanje, svojo nemoč pa zakopal globoko v nezavedno. In pri ponovnem odkrivanju svojega poslanstva je psihoterapija pomembno orodje, s katerim bo odkopal svoj pozabljeni zaklad.

Preživeti ali predvsem in zares živeti je osrednji izziv sodobnega moškega
Travmatične izkušnje zgodnjega otroštva nas spominjajo, da je v življenju dobro biti čuječ, previden, hkrati pa odprt za radodarnost lepote, ki jo prinaša življenje. Tako tudi sam doživljam življenje kot neprecenljiv in dragocen dar, iz katerega lahko napišem čudovito zgodbo o zaljubljenosti v življenje. Zgodbo, v kateri izbiram svoje vloge sam, kjer mi jih več ne določajo vsiljeni drugi; zgodbo, v kateri postanem odgovoren za svoj obstoj, saj jo pišem kot odrasel. Ker to zmorem. Ker to želim. Pa čeprav v boju z na videz nepremagljivim, ki prihaja od znotraj in ki vdira od zunaj. Kot sodoben moški sem poklican prepoznati izzive sodobnosti. Biti zaščitnik načina življenja našega prostora ter zaščitnik lika evropske krščanske ženske.

Sodobni moški smo simbolni varuhi z Ajdne nad Potoki, ki ni pomenila le fizičnega, temveč tudi duhovno pribežališče naših prednikov v času, ko so barbari iz naših krajev izganjali krščanstvo. Kot nekdaj oni moramo tudi danes stati nad strmimi prepadi resničnosti in opazovati njihove globine.

Franci Donko