Sovražni govor je ob tem času predmet splošne razprave, še predsednik države Borut Pahor je sklical posvet na to temo. Menim, da sovražni govor res obstoja, vendar do sedaj to ni brigalo nikogar na levem polju politične scene. Menim pa tudi, da obstoja sovražni molk.
Na posvetu pri predsedniku države Borutu Pahorju je nekdanji predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič med drugim dejal, da je svoboda govora človekova pravica, brez katere ne bi bilo demokracije, kje so njene meje, pa morajo presojati sodišča, ne pa politiki. Omejevanje svobode govora je v preteklosti vedno vodilo v totalitarne režime. Po mnenju profesorja Mateja Avblja, ki je med drugim dejal, da iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice izhajajo tri kategorije sovražnega govora, to je pozivanje k nasilju, zanikanje holokavsta in poveličevanje totalitarnih režimov.
Sovražni govor je leva scena širila med vstajami, a se nikomur ni nič zgodilo
Zgornje povzetke sem na začetku namenoma zapisal, ker menim, da so pravilna ocena sovražnega govora. Menim pa tudi, da se je vsa sedanja razprava o sovražnem govoru začelo po govoru Milana Kučana na Ilovi gori. Dejstvo pa je, da smo bili priča izrazitemu sovražnemu govoru v preteklosti, pa to nikogar ni nič brigalo. Spomnimo se tako imenovane vstaje pred nekaj leti, ko je bilo v Mariboru resno ranjeno več kot 60 policistov, ko so goreli avtomobili in ko so podivjane tolpe razbijale izložbe, pa se nikomur ni nič zgodilo in leva politična scena je to še podpirala. Ravno tako so takrat bile v Ljubljani povorke, kjer smo lahko videli plakata z napisom ‘Vse v Hudo jamo’, in ‘Vse na Goli otok’. Tega ni nihče omenil niti na sedanjem posvetu o sovražnem govoru, niti takrat, ko so vsi mediji pisali in poročali o tako imenovani vstaji. Vendar, po vseh kriterijih, je to bil sovražni govor. Sedaj tudi ni bil omenjen izpad enega izmed poslancev Levice, ki je dejal, da bi morali podjetja nacionalizirati. Ali je to sovražni govor ali ne, naj presojajo drugi, dejstvo pa je, da to nasprotuje naši ustavi, ki zagotavlja privatno lastnino, in da tako stališče poveličuje prejšnji režim.
Sovražni govor je osrednja tema levičarjev za odvračanje pozornosti od drugih akutnih problemov
Zato menim, da je sedanje nenadno aktualiziranje sovražnega govora – imeli smo ga že prej, pa se nihče ni zmenil zato – le poskus leve politične scene, da odvrne pozornost javnosti od dejansko aktualnih problemov, kot so sodni pregon odgovornih za milijardne bančne luknje in pranje denarja, za korupcije v zdravstvu in za neverjetne zaplete pri javnih naročilih, kot so karavanški predor in drugi tir. Mimogrede, le zakaj isto podjetje, ki gradi karavanški predor na avstrijski strani, ne gradi tudi na slovenski strani. Pravijo, da to ni pravno mogoče, kar seveda ni res. Res je le, da bi v tem primeru bila cena nižja. V zvezi s svobodo govora je treba omeniti tudi stališče predsednika vlade Marjana Šarca, ki je dejal, da naj državna podjetja ne oglašujejo v medijih, ki politično niso po njegovi volji. To je direktno vmešavanje politike v svobodo govora, kar si na tak eklatanten način ni privoščila še nobena slovenska vlada do sedaj.
V osrednjih mediji vlada cenzura
Poleg sovražnega govora pa imamo, kot sem že dejal, sovražni molk. To je, če medijska scena, ki je pod politično kontrolo leve politične oblasti, ne poroča o dogodkih, o katerih bi po vseh novinarskih kodeksih in pravilih morala. To se dogaja stalno, prav eklatanten je bil pa primer Mednarodne konference Temna stran meseca II, ki se je odvijal v prostorih Državnega sveta v dneh 13. do 15. novembra 2018. Ta mednarodna konferenca je bila refleksija na izdajo knjige Temna stran meseca, ki jo je izdala Nova revija leta 1998. Organizator je bil Študijski center za narodno spravo, Evropska platforma spomina in vesti, Konrad Adenauer Stiftung, Remebrance and Future Institute Wroclaw in Polish History Museum Warsaw. O tej konferenci, ki je trajala dva dni in se je odvijala v prostorih Državnega sveta, sta bila govornika tudi predsednik države Borut Pahor in predsednik stranke SDS Janez Janša, niso poročali niti časopisi niti televizije, kar je v državi, kjer naj bi vladala svoboda govora, prvovrsten škandal. Temu upravičeno prav lahko rečemo sovražni molk.
Menim, da ob vsem tem lahko ugotovimo, da imamo v naši državi resne probleme, ne samo kar se tiče svobode govora, pač pa tudi svobode tiska in objektivnega poročanja časopisov in televizij.
Andrej Aplenc