Za tiste, ki vemo, kako deluje ideologija – deluje pa vselej (tudi) podtalno, skrito, torej nezavedno – je jasno, da se bo vedno znova želelo in hotelo utišati drugače misleče, kritične disidente. Opozicija − v obliki oporečnosti enoumno mislečih vodilne ideologije − kakršnikoli že, se bo vselej vzpostavljala; če ne zaradi drugega, pa zaradi narave razrešitve Ojdipovega kompleksa, ki pri človeku – predvsem moškem – nekako ustoličuje konfliktnost in tendenciozno prepirljivost.
Bistveno vprašanje, ki si ga moramo v tej zvezi nujno zastaviti, je, kako gospodarji moči in oblasti tolerirajo drugače, torej kritično, misleče.
Novodobni rablji in inkvizitorji so postali fina gospoda
V sedanjem družbenem trenutku je bilo vsaj doslej jasno, da takšno ali drugačno – v prispodobi rečeno – zažiganje na grmadi drugače mislečih ni (več) mogoče. No, novodobna inkvizicija je pač drugačna, bolj prefinjena – namreč: rablji in inkvizitorji so se preoblekli v fino gospodo. Sedaj se vzpostavljajo drugi mehanizmi tendence monopoliziranja (enoumne in totalitarne) resnice. Skrbno, vendar (po)tiho načrtovano, diktirano razmišljanje na družbeno občutljive (ideološke) teme se dogaja na vseh ravneh.
Najhujše enoumnosti se dogajajo v izobraževalnih inštitucijah in njenih (pod)sistemih – otrokom in mladini je pač najlažje oprati možgane – ter seveda v medijih, ki tendenciozno napadajo nevedne laike, torej “ovce”. Ravno mediji so v Sloveniji preko novinarjev in odgovornih urednikov kontaminirani z ideologijo, ki jo, usklajeno z levo politiko, diktira ljubljanska Fakulteta za družbene vede. Ta politična pristranskost “tovarne slovenskih novinarjev” ne škoduje le politični desnici, pač pa posredno celotni slovenski družbi.
Eminentni gostje oddaj (po navodilih levice ali “stricev iz ozadja”) pihajo v en rog
V Sloveniji postaja situacija v zadnjem času že kritično nevzdržna. Kako je en pol diktiral enoumne poglede oziroma pristranske resnice, je bilo najbolj eklatantno pri medijsko diktiranem pogledu na istospolne poroke in posvojitve v istospolnih partnerskih skupnostih. V zadnjem času so tu še pogledi na begunsko krizo. (Sodni procesi proti Janezu Janši so iz te zgodbe izvzeti, ker je za kalvarijo krivo predvsem sodstvo in ne toliko novinarstvo.) Kakor koli obračamo, nacionalni mediji preferirajo anarho-liberalni, multikulturni in (pro)feministični pogled na obe družbeni problematiki in si posredno prikrojijo ter monopolizirajo resnico.
Oddaje in razni novinarski prispevki, ki pridejo v medijski eter, ter intervjuvanci (beri: eminentni gostje), ki jih politično opredeljeni novinarji vabijo pred mikrofone in kamere, so eni in isti – takšni, ki trobijo v isti rog, kot si ga ideologi levice – ali pa “strici iz ozadja” – želijo. Nobena opozicija v dojemanju in razumevanju problematike istospolnih in beguncev se v nacionalnih medijih ne dogaja, ker jih ima v zakupu levica. Mnogi novinarji imajo varne službe točno zato, ker so slepo voljivi in ubogljivi. Najbolj ubogljivi in vdani pridejo do napredovanja in postanejo šefi, uredniki, nekateri imajo celo svoje oddaje, kolumne …
Napadi na novinarje so logični in pričakovani
Jasno je, da utišana in izigrana opozicija – torej desnica – nori od besa. Če je mnenje nekoga tako zatirano, kot je tako bilo doslej zatirano konservativno mnenje oporečnikov (večinoma desničarjev), potem je do neke mere logično in pričakovano, da se bodo začeli takšni ali drugačni napadi na novinarje – posredni ali neposredni. Grožnje, zmerjanja in vsi ti napadi – tudi tisti na avtomobile POP TV – so sicer obsojanja vredni, vendar so zgolj in samo posledica dosedanjega favoriziranja ene vrste resnice ter utišanja pogledov drugače mislečih.
V resnici – strogo teoretsko gledano oziroma gledano z določenega vidika – niso krivi napadalci, krivi so novinarji (in uredniki), ker so v nekaterih zelo pomembnih in spolzkih družbeno-političnih temah pristransko, torej neobjektivno in enostransko, poročali. “Če psa dražiš, te ugrizne,” se glasi star pregovor.
Novinarji POP TV-ja sadistično dražijo drugače misleče
In novinarji, tudi POPTV-jevski, so sadistično dražili drugače misleče – niso jim dali javne besede. Seveda pri tem svojem enoumju niso osamljeni. Nacionalna medijska hiša RTV SLO je v svojem enoumju brez opozicije včasih še hujša – bistveno drugače ni niti v časopisnih hišah (Delu, Dnevniku in Večeru). Novinarji in njihovi šefi imajo na identičen način oprane možgane. Javnosti so diktirali svojo, torej ene vrste resnico, in to brez opozicije.
Največ koristi od zažiga omenjenega avtoparka bi v resnici sedaj lahko imeli lastniki POP TV oziroma glavni in odgovorni uredniki, ki bi se končno lahko vprašali: “Le kaj takega smo naredili, da so se spravili na našo medijsko hišo?!” Če si ne znajo otipati svojih oslovskih ušes, če doslej niso uslišali svojega “i-a, i-a”, bi jim jaz svetoval, da si – npr. – v svoji oddaji Preverjeno pogledajo prispevek o noveli ZZZDR (10. 3. 2015, ko so zelo enostransko predstavljali novelo ZZZDR, ki je pozneje na referendumu padla (posnetek si lahko ogledate TUKAJ)). Tudi nacionalna medijska hiša se lahko vpraša, kdaj se bo kaj takega zgodilo njim – ampak njih verjetno toliko ne skrbi, saj bodo škodo pokrili davkoplačevalci oziroma zavarovalnice. Če pa se kdo od novinarjev in odgovornih urednikov bolj kot za svojo službo boji za svoje življenje, pa bi mu osebno priporočal, naj objektivno poroča – naj da možnost izražanja mnenja tudi drugače mislečim.
Namesto, da bi se vprašali, kaj je narobe z njimi …
Galama in revolt, ki jo sedaj dela vsa levica – in potem še svoje ljudi sprašujejo, kaj bi bilo treba storiti, da se t. i. “sovražni govor” in nestrpnost ne bi širila –, je seveda konceptualno popolnoma zgrešena. Namesto da bi se vprašali, kaj je narobe z njimi, da se je razbohotil sovražni govor, snujejo mehanizem kaznovanja in discipliniranja drugače mislečih in kritičnega mišljenja, ki ga kar apriorno označijo kot sovražni govor.
Nacionalna TV sprašuje sovjega filozofa Vezjaka in pravnika Krivica, kaj bi bilo treba storiti … To je paradoksalno, absurdno! Seveda omenjena vprašanca zagovarjata logiko kaznovanja sovražnega govora. Ne vprašata pa se, kako in zakaj je do sovražnega govora sploh prišlo – to napako je na nacionalni TV popravil vsaj politični analitik Matevž Tomšič. V objemu levega medijskega totalitarizma se gonja proti drugače, torej kritično, mislečim, lahko stopnjuje do vzpostavitve inštitucije rablja oziroma grmade. Na giljotini, ali pa na grmadi, se bomo znašli vsi disidenti – tisti, ki smo npr. obsojali poskus uveljavitve novega Zakona o medijih, ki je imel kaznovalne tendence in ambicije, pa tudi ustanovitev 9-članskega Sveta za odziv na sovražni govora, ki mu predseduje Nataša Pirc Musar …
Moje iskreno prepričanje je, da takšen pristop k preprečevanju in odpravljanju sovražnega govora – mislim na sankcioniranje in kazensko preganjanje – ni pravi. Novinarji in njihovi šefi so v resnici tisti, ki lahko skozi objektivno poročanje pripomorejo k zmanjševanju sovražnega govora – izkoreninili ga ne bodo nikoli.
Roman Vodeb