Sposojeni Miklavž

Mojca Škrinjar (Foto: osebni arhiv)

Sedela sem v naročju dedka Mraza, štiriletnica. Prišel je kar v mamino službo, bilo je toplo in gorele so vse luči. Imel je  prelep siv krznen plašč in prav tako kučmo. Bela brada mu je segala do gumbov na plašču, košati brki so mu zakrivali pol obraza. Pogledal me je v oči in nekaj spraševal, jaz pa nisem mogla poslušati. Te oči, te iskrice v očeh … kje sem jih že videla, kje, kje … poznam jih … Prav nič nisem odgovorila dedku Mrazu. Mama me je dvignila in vzela še lepo zavito škatlo, darilo je, je rekla. Očeta ni bilo nikjer.

Doma sem odvila darilo, bila je igrača, celulojdna punčka, taka, kot so jih imeli v vrtcu premalo, tako da smo otroci čakali v vrsti, kdaj se bomo igrali z njimi. Čisto nekaj drugega kot pomaranča in  par orehov ter  nogavice, ki mi jih je prinesel Miklavž. Sploh pa so hodili ob njem  tisti zlobni parklji in mrzlo je bilo v cerkvi.

V dobršnem delu katoliške srednje Evrope je Miklavž najbolj priljubljen svetnik in eden najbolj čaščenih svetnikov v vzhodni in zahodni Cerkvi že od 11. stoletja dalje. Priljubljen je med otroki, ker naj bi po legendi rešil sramotne usode tri hčere siromašnega moža, ki jim je ponoči skozi okno porinil tri kepe zlata in jim tako priskrbel doto. Po drugi legendi pa je obudil v življenje tri študente, ki jih je umoril zlobni gostilničar, zato je tudi zavetnik študentov. Tako Niko Kuret v Prazničnem letu Slovencev.

Zimski čas je bil  še iz poganskih časov poln  legend o strahovih. Preganjali so jih tudi s kresovi  pred božičem,  v topli hiši pa so se otroci znali stisniti v kot na peči, kaj veš, morda se prikažejo tudi v izbi. Božič je bil čas očiščenja hiše pa tudi čas obdarovanja. Med poslušanjem o božjem detecu se je mati odtihotapila z zapečka in kmalu zatem so se odprla vrata sobe in na tla so tresnili orehi in lešniki. Otroci so jih  pohiteli pobirati, nato pa so ob mizi čakali na polnoč. Na Notranjskem so tako poznali Božiča, ki darove nosi. Pustil jih je v čevljih, ki so jih otroci nastavili ob peči. V drugih delih Slovenije pa je Jezušček darove nosil.

Božiček v  rdečem plašču se je vtihotapil v Slovenijo  malo  pred osamosvojitvijo, v trgovinah pa zavladal kmalu po njej. Njegovo podobo so oblikovali za reklamo za Coca Colo. Tudi ta je prišla k nam že v sedemdesetih letih, skupaj z viskijem. Oboje je bilo manj znano ljudskim množicam, bolj pa eliti, ki so jo sestavljali partijci in njihove družine.

Zadnje čase se starodavne šege obujajo, celo po prestolnici se sprehodi Miklavž s svojimi parklji. Bleščeč  in hrupen dogodek v bogato in lepo okrašeni prestolnici poživi mrzlo temo decembra kakor svilen bleščeč papir, v katerega so zavita darila. Toda  letos so v škatli parklji namesto darila. Videz vara, blišč in kuhano vino, zlajnane angleške božične pesmi, ki donijo iz megamarketov, zakrivajo bistvo: praznik v Sloveniji ni praznik in veselje je ponarejeno.

Hannah Arendt v svoji knjigi Izvori totalitarizma pravi, da je uspešnost totalitarne propagande v tem, da množice ne verjamejo v nobeno vidno stvar, v resničnost svojih lastnih izkušenj, ne zaupajo lastnim očem in ušesom, temveč samo svoji imaginaciji, ki jo lahko očara karkoli, kar je hkrati univerzalno in samo v sebi trdno. Kar množice prepriča, niso dejstva niti izmišljotine, temveč trdnost sistema, v katerega domnevno spadajo. Ponavljanje, po pomembnosti nekoliko precenjeno zaradi običajnega prepričanja v omejeno sposobnost množic, da bi dojele in si zapomnile, je pomembno le zato, ker jih pravočasno prepriča v gotovost. Česar množice nočejo priznati, je naključnost, ki prežema resničnost, nadaljuje Arendtova, množice so predisponirane  za vse ideologije, kajti te razlagajo dejstva zgolj kot primere zakonov in odpravljajo naključja z iznajdbo vseobsegajoče vsemogočnosti, ki naj bi tičala v jedru vsakega naključja. Totalitarna propaganda uspeva v tem pobegu iz realnosti v fikcijo, iz naključnosti v gotovost.

Lepo vzdrževano in okrašeno središče prestolnice omogoča delitev te fikcije, moderno povedano, druženje. Vodilne medijske hiše vzdržujejo fikcijo z resničnostnimi šovi in zabavljaštvom, brž pa, ko ugotovijo, da bi se gledalci in poslušalci utegnili naveličati in se vprašati po smislu vsega, jih nadomestijo z novimi. Čiščenje greznic v predmestjih Ljubljane se zgodi večinoma največ enkrat na leto, spomin se hitro izbriše in  velika predstava gre naprej.

Letos bodo izbrani otroci dobili med Miklavževimi darili tudi položnico, zato da bodo lahko dobili učno pomoč, da bodo smeli biti skupaj s svojimi neoporečnimi sošolci pri interesni dejavnosti modelarstva ali pri pevskem zboru in da bodo lahko v popoldanskem varstvu v šoli, ker so njihovi starši še v službi. Nekateri menijo, da se je nadškof oglasil prepozno na totalitaristične poteze večine v Državnem zboru, ki hoče na vsak način ponižati starše in otroke v šolah v zasebni lasti. Ne, oglasil se je ravno v pravem trenutku. Pustil je, da izjemni umazani dogodek odzveni v svoji popolnosti, da je vest o tem dosegla vsakega Slovenca in mu dala priložnost, da se zbudi iz varljive namišljene gotovosti v resničen svet. Svet, ki ga ne obvladujejo izmišljeni duhovi iz poganske preteklosti ali parkeljci, temveč utelešeno zlo, ki ima namen zlomiti duha Slovencev, tako da jim ubija starodavne simbole. Poskus spreminjanja in izigravanja ustave ni zgolj udarec za drugorazredne otroke v šolah v zasebni lasti z javnoveljavnim programom, temveč vzorčen uboj vsakega samostojnega mišljenja, poniževanje duha. Da se pripravimo na tisto, kar šele prihaja in je veliko hujše od tega, kar smo videli. Na to, da se ne bomo  upirali  koncu tranzicije, ki se bo končala z ubojem in ropom, tako kot se je v zgodnjih štiridesetih letih prejšnjega stoletja začela. Nazorne fotografije trupelc v Hudi jami, Iški, ne ganejo totalitaristično zavedenih množic. Jingle bells, jingle bells, jingle bells – so zadostili verskemu čutu in prazniku … pa tisti drugorazredni otroci in nekaj preventivno pobitih ciganov pa le niso v večini …

Ampak kmetje nekoč so morali po prečuti noči tudi pozimi naslednjega dne vstati in kaj narediti, sicer bi jim pocrkala živina in propadel gozd. Zato jim totalitaristična propaganda ni mogla toliko do živega, in tistim, katerih delo je merljivo in se morajo meriti na trgu, ravno tako ne. Kljub vsemu je treba stopiti iz fikcije, sicer nas čaka kruta usoda sužnjev v totalitarističnem sistemu. Pri čemer je socialistično komunistični svet samo drug obraz ene same globalne velike, recimo Sorosove, organizacije, ki milostno dopušča nekaj slovenskih sprijenih tajkunov.

A ja,  realnost morda  zmaga – sem vedela, da ga od nekod poznam, mojega očeta, čeprav skritega pod kučmo in brado. Tudi te igre je bilo nekoč konec. Vesela sem, da je v komunistični noriji sodeloval zgolj z enkratno vlogo dedka Mraza.

Mojca Škrinjar