Srbohrvaščina kot slovenski stockholmski sindrom boljševistične ugrabitve

Datum:

K pisanju tega sestavka me je pred meseci vzpodbudilo jamranje slovenskega glasbenika o tem, kako hrvaška glasbena skupina računa ogromno za vstopnico za njihov koncert, pa je ta razprodan, medtem ko slovenski glasbeniki nastopajo zastonj, a so njihovi koncerti včasih celo odpovedani zaradi premajhnega zanimanja. Na tem mestu se bodo oglasili poklicani poznavalci, ki bodo v en glas trdili, da je srbohrvaščina* pač neskončno bolj melodična, poslušljiva, zabavna in pisanju poskočnih hitov prijaznejša kot slovenščina. V te neumne debate se ne bom vmešaval. Kot nepoznavalec bom predvsem poljudnoznanstveno rekel, da je povprečje slovenskega, srbohrvaškega in drugega glasbenega ustvarjanja v južnoslovanskih dialektih enako brezvezno ter zahodnim trendom sledeče.

Boljše vprašanje je, od kod Slovencem manična obsesija ne le s srbohrvaško glasbo, ampak tudi kulturo na splošno. Zakaj se mladi mulci za hec pogovarjajo v kvazi-srbohrvaščini – ne le sinovi in vnuki JLA oficirjev, tudi slovenska mladina, katere genetska sledljivost do podalpskega sveta sega vsaj tako daleč kot prve slovanske selitve na jug balkanskega polotoka. Dejstvo je, da v Srbiji, na Hrvaškem ali v BiH niti v sanjah ne bi obsesivno (kot mi srbohrvaško) poslušali slovenskih melodij (to, da smo nekdaj živeli v skupni tiraniji, jim je španska vas in prav je tako). Očitno obstajajo zelo globoke rane naroda, o katerih se nikoli ne pogovarjamo, ker nas je strah, da bi izpadli rasisti.

Najprej je potrebno ovreči neumno tezo, da je prilagajanje drugim jugoslovanskim južnim Slovanom enako kot pogovor v nemščini z Nemcem in angleščini z Američanom. Pa ni. Niti približno. Američani in Nemci s še toliko truda ne bodo nikoli razumeli slovenščine. Njihova veja germanskega jezika nima nič skupnega s slovansko. Medtem ko si naši južni bratje z nami ne delijo le jezikovne skupine in podskupine, ampak celo posebno vrsto podskupine: slovenščina in derivati srhbohrvaščine namreč skupaj sodijo v družino zahodnih južno-slovanskih jezikov (v vzhodno skupino spadata makedonščina in bolgarščina). Torej ni prav nobenih ovir, da povprečen Srb in Hrvat ne bi z nekaj truda vsaj iz konteksta razumela slovensko, v primeru, da bi se mi nekoč nehali igrati njihove hlapce in spregovorili v svojem jeziku.

Srbohrvaščina se Slovencem zdi samoumevna kot dihanje
A če si res želimo naliti čistega vina (z vsem spoštovanjem do lingvističnih, glasbenih in preostalih kulturnih tradicij Srbov, Hrvatov, Bosancev in Črnogorcev), je srbohrvaščina naš stockholmski sindrom. V SFRJ je bila slovenščina de jure eden od uradnih jezikov v grehu rojene federacije, de facto pa potisnjena na rob ekonomskega in kulturnega ustvarjanja. Po stari formuli, ki se vsem Slovencem danes zdi tako samoumevna kot dihanje, ne da bi se sploh vprašali, zakaj je tako: namreč, da se pred Hrvati, Srbi in drugimi, ki smo jih nekoč klicali “brača” (ne pa “bratje”, to je že preveč slovensko), brez izjem pogovarjamo srbohrvaško – če je le mogoče, še ritolizniško, z oponašanjem dialekta, ki ga govorijo tam, od koder je srbohrvaški sogovornik. Tako je bilo 40 let nazaj in tako je danes. Seveda se kaj podobnega nikoli ne zgodi v obratni smeri. Noben Hrvat (katerih kajkavski dialekt srbohrvaščine je še najbližji slovenščini) ne bo niti pomislil, da bi se potrudil govoriti slovensko, še več, kar nekaj jih ne bo slovensko razumelo nič bolje kot rusko ali poljsko. Njihovo stališče razumem – pač nočejo se siliti z uporabo tujega jezika, katerega bi ga hočeš nočeš zmaličili.

Veliko bolj absurdno se mi zdi obnašanje Slovencev. Kot da so za status quo ante bellum sprejeli stanje, kakršno je bilo po zasužnjitvi, ki so jo boljševiki inovativno poimenovali “osvoboditev”. Zelo zanimivo bi bilo opraviti analizo kakšnega “štajerskega Miša”, valetnih šolarjev, ki si sredi prestolnice razglašeno pojejo “bolje biti pijan, nego star”, in odurno pijanega Slovenca sredi ogabne beograjske beznice, ko zakruli: “Konobare, još jednu rakiju!” Nekateri bodo dejali, da je to pač posledica priseljevanja iz republik bivše Juge, ter hkrati izpostavili dejstvo, da je velika večina pred-samostojnih Slovencev vojsko služila južno od Slovenije. Slednjo tezo se lahko hitro zavrže: srbohrvaški melos poslušajo tudi tisti, ki so komaj shodili. Prvo pa s tem, da so se tudi Slovenci preseljevali na področje celotnega jugoslovanskega Balkana, a so se asimilirali tako zelo, da danes gotovo ni več niti trohice slovenskosti ali slovenskega jezika v njihovem vsakdanu.

Zaljubili smo se v svoje posiljevalce in se z njimi poročili
Ko sem leta 2003 obiskal Beograd in se začel pogovarjati slovensko, sem najprej naletel na topo strmeče natakarje, taksiste in receptorje, ki pa so na koncu spoznali, da je slovenščina vendarle bližja srbohrvaščini kot pa kakšnim germanskim dialektom, ko sem jim pomagal prevajati za drugega gosta iz Nemčije, ki ni znal nič drugega kot nemško, natakar pa po stari balkanski navadi nič drugega kot srbohrvaško. Počasi so se navajali na neko novo stvar, na katero niso naleteli še nikoli v življenju. Na Slovenca, ki govori slovensko. Na tem čudnem svetu, kjer je večina mladih govorcev srbohrvaščine najbrž prepričana, da v Sloveniji govorijo samo malce čudno verzijo njihovega jezika. Gotovo jih je tudi nekaj s tremi križi na hrbtu, ki ne vedo, da slovenščina sploh obstaja. In za to smo si povsem sami krivi. Obsojamo Bosance, ki živijo tukaj že od časa pred Kardeljevo ustavo, pa še zmeraj govorijo, kot da so se prejšnji teden preselili iz Sarajeva. Hkrati pa se z njimi skoraj izključno pogovarjamo srbohrvaško – se pravi, sploh jim ne damo priložnosti, da bi se naučili našega jezika.

Zakaj? Kot rečeno, skoraj zagotovo je del odgovora stockholmski sindrom. Zaljubili smo se v svoje posiljevalce, se z njimi poročili in imeli njihove otroke. Kot taki si še desetletja pozneje ne znamo priznati, da smo sploh bili ugrabljeni in pridržani v okolju brez svobode. Seveda je takšna psihosomatska razlaga samo del odgovora, kajti na pot ujetništva so nas pahnili tudi rojaki. Capo di tutti capi revolucionarne povojne mafije je bil vsaj 50-odstotni genetski Slovenec, nekateri njegovi sostorilci pa so bili ravno toliko slovenski kot Lojze Slak.

Srbohrvaščina tako ne predstavlja neke dejansko tujerodne ugrabitve ljube nam podalpske dežele – kot ruščina za sovjetske satelite, ampak je simbol vsega, kar nas je mentalno pripeljalo v pozicijo večne ciklične stagnacije. Kot pijanec, ki si kronično bolezen jeter lajša še z enim požirkom tavžentrože, nas srbohrvaški kulturni etos vrača v čase, ko ni bilo odgovornosti in ko smo bili najbolj uspešni reveži. Srbohrvaščina je manifestacija našega ultimativnega potopa v mantro povprečne balkanske republike, ki se je zajedla v vsako poro naše biti in nas je začela definirati, tako gospodarsko, politično kot sociološko. Odtrgala nas je iz nedrja germanskega evropskega povprečja in nas najprej monarhično in nato boljševiško pahnila v nek drugi svet, kamor smo spadali le lingvistično in (delno) genetsko – čeprav so raziskave pokazale, da si Slovenci in severni Hrvati več genotipa delimo z zahodnimi Slovani (Poljaki, Slovaki, Čehi, Lužiškimi Srbi), kot pa s preostalimi južnoslovanskimi prebivalci Balkana. Kot žrtve posilstva tudi mi ne bomo nikoli več isti in si bomo noči še več stoletij lajšali z mislimi sovraštva in hkratne sprevržene ljubezni do našega posiljevalca, ki pa ni srbskih ali hrvaških, ampak slovenskih korenin.

Tudi Srbom, Bosancem, Hrvatom in Črnogorcem se zdi bizarno, da smo zaničevalni do svojega jezika
Zelo težko je napisati tak odstavek, ne da bi izpadel rasistično. Gotovo je, da ga bodo v teh časih manične politične korektnosti dežurni varuhi javnega mnenja in dostojnosti označili kot takšnega, kar pa sploh ni njegov namen. Še enkrat pa moram poudariti, da nimam nič proti modernim Srbom, Bosancem, Črnogorcem in Hrvatom. Ti niso nič krivi za boljševiške grehe svojih dedov. Še več, tudi njim je skrajno bizarno, da smo Slovenci tako podložni in zaničevalni do svojega jezika, da si ga pred njimi sploh ne upamo uporabljati. Niso dovolj jugonostalgično nevrotični, da bi razumeli. Njihova pot je desno-evropska. Srbi, Hrvati, Bosanci in Črnogorci govorijo svoje jezike, se osredotočajo na kulturo, v kateri živijo; bežno vedo, da tam nekje na severu obstaja nek jezik, ki ni srbohrvaščina, in živijo povsem neizstopajoče življenje povprečnega zemljana. Čudaki smo mi. Naša čudaškost pa je le odraz psihopatološke preteklosti in sedanjosti.

Razmislite o tem naslednjič, ko boste poslušali slovenskega premierja v odhajanju, kako jih s hrvaškim komikom klati v polomljeni hrvaščini – pis, ljubav, bok! Ko boste na 24 ur namesto o stiski mladih slovenskih družin v sosledju prebrali o domnevnem porniču Nives Celzius, Balaševićevem obisku bolnišnice in novi turneji Tonija Cetinskega. Ko boste sredi Tromostovja na sveto noč poslušali srbske trubadurje. Ko boste ugotovili, da je uraden jezik slovenske prve nogometne lige srbohrvaščina. Ko bo ob naslednjem obmejnem incidentu hrvaška novinarka naredila intervju s slovenskimi ribiči v hrvaščini, slovenska pa v Savudriji prav tako v hrvaščini. Nehajmo se pretvarjati, da je to normalno. Ni. Naši dedje in očetje so bili boljševiško posiljeni. Zdaj je čas, da nas naša generacija zopet vrne v objem kulture, ki ji pripadamo skupaj s severnimi Hrvati. Čas je, da nas neha biti sram, da smo Slovenci.

Mitja Iršič

*Srbohrvaščino bom označil kot en jezik, kljub uradni politično motivirani klasifikaciji, ki srbščini, hrvaščini, bosanščini in celo črnogorščini priznava status ločenih jezikov, in kljub psihosomatskim lingvističnim nevrotikom na obeh straneh, ki manično iščejo nepomembne razlike med tema dvema južnoslovanskima dialektoma, ki sta si neskončno bolj podobna, kot so si podobni oddaljeni dialekti slovenščine.

 

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...