Srečno 2018 – Leto zmage!

Mitja Iršič.

Če smo si leto 2016 zapomnili po tem, da je smrt kosila med zvezdniki, si bomo 2017 zapomnili kot annus horribilis Cerarjeve vlade. Preteklo leto se je  koalicija tik pred ciljem nehala pretvarjati, da je levo-sredinska in se vrnila svojim ultra-levim koreninam zaradi katerih je bila tudi ustoličena. Leto 2018 pa bo odločilno za slovenski narod, kateremu bo zopet podeljena priložnost, da se odkupi za napake iz preteklosti.

Priznam na začetku mandata sem skoraj začel lažno upati, da bomo mogoče res doživeli neko (vsaj za slovenske razmere) levo sredinsko koalicijo – čeprav je skeptik v meni vedel, da je sredinskost iluzija, če si v koaliciji z vedno bolj radikalnimi potomci komunistične partije in ozko-interesno socialistično stranko privilegiranih penzionistov. Seveda nisem resno jemal smelih napovedi, da bodo kadrovali na podlagi kompetenc, saj je bilo že od začetka jasno, da za SMC poleg stricev sloni cela vrsta kruhoborcev, ki čakajo na svoj stolček v kakšni agenciji za katero ljudje sploh ne vedo da obstaja. Zato ni bilo presenečenje, ko je Cerar na ministrska in sekretarska mesta klical ljudi, ki so bili absurdno nekompetentni in take, ki so se lagali glede svoje izobrazbe, niti ko mu je ultraleva koalicijska partnerka na mesto ministra  za obrambo podtaknila bolivarskega revolucionarja, ki je zlorabljal varnostne službe za obrambo Telekoma pred tujim prevzemom. Že od sklica parlamenta smo vedeli, da so poslanci največje stranke v državnem zboru akademski anonimneži in gimnazijski maturanti z listi papirja, na katerih imajo napisano kaj morajo povedati (pa še to jim včasih ni šlo dobro od rok).  Vse to je pač del leve tradicije šlepanja sorodnikov in zaslužnih partijcev na davkoplačevalsko sponzorirane funkcije.

Ampak – sem mislil v svoji naivnosti – morda bodo že vpričo dejstva, da jih vodi tako imenovani ustavni pravnik vzdrževali neko iluzijo legitimnosti. Po tem, ko so se na videz ogradili od prodaje Telekoma Slovenije, se zavezali spoštovati mednarodne zaveze do prodaje NLB in ko je Cerar na gimnaziji Svetega Stanislava obljubil čimprejšnjo izenačitev financiranja javnega in zasebnega šolstva sem mislil, da bo koalicijo vendarle nek nevidni veter evropske kontinuitete vladavine prava popeljal na pota sredine.

Začeli so izvrševati politiko Foruma 21 brez sramu
Upanja so se hitro razblinila, ko so po tihem spodkopali prodajo Telekoma Slovenije z gverilskimi prijemi SDH, ki je hotel na tiho ustaviti prodajo, s sprenevedanjem vlade, da ima zvezane roke (čeprav so kot upravljalci državne lastnine imeli vse vzvode, da kaj naredijo), kot tudi z rdečim podtaknjencem Vebrom, ki je opravil svojo nalogo, za katero je bil postavljen, družbo oškodoval za četrt milijarde evrov tržne kapitalizacije in odšel v slavno zgodovino zasluženih domačih revolucionarjev. Tuj investitor Cinven se je končno vdal in odstopil od prodaje. Takrat se je že vedelo, da bo ta koalicija nadaljevala tradicijo vseh prejšnjih. Ohranitev državne lastnine za vsako ceno – tudi za ceno lastne kredibilnosti.

Letos so se končno nehali pretvarjati in začeli politiko Foruma 21 izvrševati povsem odprto in brez sramu. Konec koncev, SMC je že politično truplo, SD in Desus pa bosta zmeraj našla volivce v VemKdoJeZmagal™ brigadah ekonomskih ignoramusov, ki tvorijo pomemben del slovenskega volilnega telesa. Ministrico za finance iz druge dimenzije duhovnega obstoja so poslali v Bruselj, v borbo z ljudmi, ki spoštujejo vladavino pravo, da bi jim skušala prodati zgodbo, zakaj v tem trenutku Slovenija ne sme prodati NLB – stricem ljubega darovalca nekritih kreditov.  Povsem brez kakšnega medijskega spina v smislu, »..mi smo za privatizacijo, vendar…« Zapele so dobre stare nacionalinteresne strune, skupaj z režimskimi ekonomisti, ki so volivce prepričevali, da je absolutno nujno za nacionalno suverenost, da imamo državno banko, ker bomo drugače le še lupina naroda. Vladna koalicija je kljub temu, da je Gašperšič še na začetku mandata zatrjeval, da projekt drugi tir kot je zamišljen še ni realističen, z vsemi topovi napadla in skupaj z dominantnimi mediji prepričljivo dobila referendum, s katerim se bodo zopet za široko razprle davkoplačevalske denarnice, ko bodo podjetja okrog Foruma 21 gradila »slovensko prihodnost«, ki se od Divače do Ljubljane vije po tehnoloških rešitvah iz 19. stoletja. Ustavni pravnik Cerar je prodal svoj poklicni ugled in se osmešil pred domačo javnostjo, ko je hotel ob pritisku ultralevičarskih koalicijskih partnerjev s spremembo ustave preprečiti odločitev ustavnega sodišča o izenačitvi financiranja javnega in zasebnega šolstva. Nelagalnemu migrantu Ahmadu Šamiju je hotel mimo celotne sodne veje oblasti na silo z diskrecijsko pravico omogočiti, da ostane v Sloveniji, potem pa si na hitro premislil, ko mu je nekdo očitno še enkrat prebral Uvod v pravoznanstvo. Ministrica za zdravje je s predlogom sovjetskega modela zdravstva hotela demonizirati zasebne ponudnike zdravstvenih storitev in poskrbeti, da bodo monopoli še naprej neovirano obvladovali celoten sistem, prodajali precenjene medicinske pripomočke in daljšali vrste. Sicer si je sicer želela »še več solidarnosti« pri zdravstveni reformi, potem pa se je sprijaznila s tem, da Slovenci pač nismo tako solidaren narod, da bi tisti s plačo povprečnega avstrijskega avtomehanika plačevali 3 krat večji zdravstveni dodatek kot običajno delovno ljudstvo. Zato se je odločila, da se dodatno oglobi vse, ki imajo plače višje od povprečne, ker socialisti pač nimamo radi ljudi z dekadentnimi aspiracijami po več. Z zmazkom od zdravstvene reforme so jo popljuvali tako v opoziciji kot koaliciji, le da so jo potem koalicijske stranke kljub kritiki rešile interpelacije. Tako se lahko spreneveda le že mrtva koalicija. Tega se zavedajo vsi koalicijski partnerji. Zato vlada kaos. Zato se gremo kolhozno, zadružno, protekcionistično, rusofilno politiko, ne da bi se bali reakcije tujih partnerjev ali lastnih volivcev. Zato se lahko razprodaja ugled vseh vpletenih, saj so že na začetku privolili, da je to pač poklicno tveganje nastavljene vlade.  Zdaj je vse mogoče. Še rdeči Veber s svojimi okroglimi mizami o renacionalizaciji ljudskega premoženja ne izgleda več tako zelo blazen ob političnem truplu, ki brez krmarja vodi našo državo.

Vzorec, ki ga moramo presekati
Skozi ves mandat je koalicija kazala tendence odmikanja od zahodnega sveta in približevanje Rusiji – poteza, ki nas bo še desetletja stala ne le mednarodnega ugleda, ampak tudi gospodarskih pogodb z ameriškimi in evropskimi družbami. Tradicionalni uradni sprejemi kremeljskega samodržca, ki se ga udeležujejo predsednik vlade, bivši in sedanji predsednik republike ter zunanji minister gotovo ne ostajajo neopažena v svobodnem svetu. Kot tudi ne težnje po priznanju suverenosti arabske teroristične skupine Hamas. Takšne stvari nas pospešeno potiskajo nazaj iz objema razvitega sveta v neosovjetski osamelec sredi EU.

Ta vzorec moramo leta 2018 odločno presekati. Za prihodnost naših zanamcev. Danes se Cerar še lahko širokousti z 5-odstotno rastjo, do katere smo prišli na krilih globalne konjukture in podjetnikov, ki so kljub socialistični vladi, ne pa zaradi nje uspešno poslovali. A naslednja recesija je le vprašanje časa. Že 10 let so fundamenti evropske ekonomije na trhlih temeljih. Če pride do recesije na ravni leta 2007 bodo preživeli prilagodljivi. Višjegrajci, Baltske dežele, Nemčija, Irska… ti so svoje reforme izpeljali in se zavarovali pred negotovo prihodnostjo. Mi smo v obdobju debelih krav preganjali tuje investitorje, začenjali megalomanske projekte brez zaključene finančne strukture, zaposlovali v neproduktivni javni upravi, sindikatom v javnem sektorju dovolili, da so iz javnih financ naredili svoj lastni all-you-can-eat ruski bife. Posledično pa se državni dolg ne manjša, plače v zasebnem sektorju pa stagnirajo, kljub nadpovprečni rasti. Socializem ni poceni.

Naj nam bo koalicija 2014-2018 lekcija
Leto, v katerega vstopamo pa upanje, da bi slovenski narod vendarle spregledal. Na desnici se zelo dobro zavedamo kaj se dogaja v ozadju z vedno novimi levimi strankami, ki so si tako zelo programsko podobne. A obstaja možnost, da živimo v informacijskem mehurčku. Če bi sklepal le po svojih kontaktih na socialnih omrežjih bi začel razmišljati, da je Slovenija zdravo desno-sredinsko usmerjena in da bo na naslednjih volitvah SDS dobila 50%, kakšna nova libertarna stranka 25%, vedno bolj skrajne stranke na levem bloku pa bodo po večini na margini, kjer se bomo lahko smejali njihovim venezuelskim idejam o delavskem upravljanju. A resnica je tako zelo drugačna. Boleča. Povprečen človek ne uporablja socialnih omrežij – vsaj ne za poizvedbe o političnih temah. Za politiko se zanima ravno toliko, da preveri kdo vodi na političnih barometrih in kdo je povedal kakšno dobro enovrstičnico, ki je jo nato predvaja na večernih informacijskih oddajah. Stranka ZL je prišla v Državni zbor povsem po zaslugi Luke Mesca, ki je ob popolni podpori voditeljev RTV na zadnjem predvolilnem soočenju retorično všečno bruhal smešni, logično nekonsistenti butl-socializem Bernija Sandersa. Tako malo je bilo potrebno, da prepriča kar konkretno število volivcev.  Tisti, ki dihamo politiko in nas na osebni ravni zanima kaj se bo zgodilo z državo na makroekonomski ravni morda včasih malce spregledamo to ogromno maso ljudi, ki ji enostavno ni mar ali pa so vpričo pomanjkljivega poznavanja dovzetni na socialistične floskule. Ti ljudje niso sposobni filtrirati vsebinske praznosti Marjana Šarca od resnega političnega diskurza. Tako kot leta 2014 niso bili sposobni videti praznosti Mira Cerarja. Zato je stricem otročje lahko ljudi pregnati iz apatije in jim servirati vedno nov obraz, ki bo počistil z zastalo slovensko politiko. Komaj proti koncu mandata, ko bo že prepozno, bodo počasi že začeli spoznavati, da so bili zopet na suho nategnjeni. Še posebej ko bodo pogledali v denarnico in ko bodo iskali službo. A takrat se bo v ozadju pripravljal že nov levičarski projekt, ob katerem bodo zopet dobili voljo in začeli upati, da bo zdaj pa vendarle drugače.

Kako se iztrgati iz tega večnega cikla? Kako ljudem razkriti levičarsko finto, ki jo mediji in mogočni lobiji vsakih nekaj let brezhibno izpeljejo? Potrebno je izpostavljati stvari, ki jih ljudje razumejo na osebni ravni in si jih delijo vse leve vlade, ki so bile od afere Patria naprej ustoličene za vzdrževanje kontinuitete rdečega direktorstva. Nemarno razraščanje državnega aparata. Višji davki. Več nepotrebne birokracije. Kronični nepotizem – tudi na strokovnih funkcijah, kjer se tako dejansko dela neposredna škoda državi. Z logiko in ekonomijo povsem skregana manična težnja po ohranitvi državnega premoženja v rokah države. Na daljši rok zmeraj škodljivo poseganje političnih nastavljencev v upravljanje državnih gospodarskih družb… Od Pahorjevega trojčka naprej, do Bratuškove in Cerarja se vleče povsem ista politična kontinuiteta, z istimi posledicami. Ljudem, katere politika ne zanima je treba razložiti, da škodljiva intervencionistična politika slabi državni fiskus in da so zaradi tega njihove plače tako nizke. Da zaradi tega plačujejo višje cene za goriva kot bogatejši Avstrijci. Da zaradi tega plačujejo absurdno visoke prispevke za socialno varnost. Da so brezposelni, ker v Sloveniji ni tujih družb, ki bi uvajale nove industrijske panoge.  Če bodo razumeli, da niso bolj revni zaradi kapitalizma, ampak zaradi tega ker imamo premalo kapitalizma – če analogno uporabim združenolevičarsko floskulo o Venezueli –  smo nalogo že opravili. Takrat bodo volili s svojimi denarnicami, podobno kot tedaj ko gredo v trgovino in kupijo cenejšo moko. Ko bodo zares razumeli kdo jih dela revne, ne bodo več nikoli volili levice, kot jo poznamo danes, ta pa se bo prisiljena preobraziti v nekaj manj komunističnega kot je danes.

Prepričati moramo mladega inženirja in podjetnika
Danes namreč povezav med preteklimi levimi koalicijami splošna javnost ne vidi. Ker je še iz prejšnje države kondicionirana, da verjame v vsemogočnost države, zlahka pada na poceni trik, da ni težava v državnem intervencionizmu samem, ampak le v vladarjih. Zato nastajajo stranke kot je Dobra Država, ki bi le zamenjala vladarje, ki nam krojijo življenja. Ker ti novi pa bodo povsem drugačni od prejšnjih. Ko bomo ljudi prepričali, da so sami krojači svoje usode in da sta resnični nalogi države le obramba in uresničevanje vladavine prava, bo vse drugače. Takrat bodo razumeli, da je vsaka koalicija iz lutkovnega gledališča Milana Kučana le kopija prejšnje, ki ponavlja preživeti vzorec nacionalnega interesa in ogromne države zaradi katerega smo vsi revnejši.

2018 lahko naredimo spremembo. S pravimi argumenti. A ne pri VemKdoJeZmagal™  ultralevčarski četici, katera bo čez nekaj dni ponovno tradicionalno skupinsko ejakulirala ob jugoslovanskih zastavah. Teh ni treba prepričevati, tako kot je muslimane zaman prepričevati, da Mohamed ni bil bogov prerok.  Prepričati moramo programerja, ki bo moral skoraj polovico od 2000 evrov, katere je z 12 urnimi izmenami pošteno zaslužil dati nazaj državi, da potem zasluži ravno še kakšnih 100 evrov več kot administratorka v javni upravi. Prepričati moramo mladega inženirja, ki v Sloveniji ne dobi priložnosti, ker se tujim družbam iz njegove panoge ne splača hoditi v državo s tako nefleksibilno delovnopravno zakonodajo, ali pa jih je strah levih strank, ki jim grozijo s potencialno nacionalizacijo. Prepričati moramo podjetnika, ki je moral zapreti družbo, ker so mu vsi sposobni delavci pobegnili čez mejo, saj jim zaradi katastrofalnih razlik med bruto in neto plačo ni uspel zagotoviti dohodka kot si ga glede na svojo usposobljenost zaslužijo.

Predstavimo jim vse prednosti vitke države, nižjih davkov, proste podjetniške pobude
Vsak dan srečujem takšne ljudi. Razočarane nad državo. Rešitev pa vidijo v še več države, le da z drugimi voditelji, ki bodo upravljali bolje kot sedanji. Takšni ljudje so po navadi naravni volivci desno-sredinskih strank. A ne v državi kot je Slovenija, kjer je virus avtohtonega komunizma naredil kar konkretno škodo na nacionalni psihi. V takšni državi je včasih volivcem potrebno pomagati, preden zares razumejo, da jih nekdo vleče za nos. Pomagajmo jim. Predstavimo jim vse prednosti vitke države, nižjih davkov, proste podjetniške pobude. Verjemite, ti pojmi so intrinzično del njihovega podjetniškega življenja, le da se tega morebiti še sami ne zavedajo. Ko jih bomo prepričali z tehtnimi argumenti si desnice ne bodo več predstavljali kot skupino nacifašističnih turbo-kapitalistov, katerim ni mar za revne. Videli jo bodo kot rešitev iz večnega cikla reinkarnacij LDSa. Takrat pa bo morda enkrat za vselej konec vlad političnih diletantov na stričevskih vrvicah in novih strank sestavljenih iz gimnazijskih maturantov. Srečno 2018! Leto za zmage!

Mitja Iršič