Stranski učinki

Datum:

Še slab mesec in bo natanko osem let, odkar sem imel srčni infarkt. Že prej me je občasno bolela leva roka in srčni predel prsnega koša. Bila je topa bolečina, ne ostra, a hudo moteča, minila je po petnajstih minutah, vse skupaj sem pripisoval utrujenosti. Potem je prišel tisti petek, rekel sem si, to se ne bo dobro končalo; s taksijem sem prišel na urgenco, od takrat naprej tema. Naslednje jutro pride na intenzivno mlad zdravnik, vpraša, ali se ga spomnim. Rečem da ne, pove mi, da se je prejšnji večer bal, da me bo izgubil. Ni me.

Danes imam tri žilne opornice, vsak dan zmečem vase pet različnih vrst tablet. In tako bo, dokler ne bo Bog odločil, da je bilo dovolj mojega tuzemskega življenja. No, takrat sem se tudi prvič malo bolj poglobil v zdravila in nisem mogel verjeti, koliko stranskih učinkov imajo. Nešteto. Na prvo žogo bi človek rekel, da bi jih morali vse po vrsti prepovedati. A če jih ne bi jemal, bi ogrozil svoje življenje. Hočem reči, da je dobrih stvari pri zdravilih več in odtehtajo negativne učinke. Enako je v odnosu med svobodo govora in sovražnim govorom. Sovražni govor, karkoli že to pomeni, je stranski učinek svobode govora. To velja tudi za besede, ki lahko koga šokirajo, užalijo, provocirajo in vznemirijo.

Že več tednov smo spet priča pravi ofenzivi samooklicanih varuhov “izbranih besed” in “elegance intelekta”, da je treba svobodo govora omejiti. Domen Savič, Sandra Bašić Hrvatin, Maja Sunčič in drugi iz vrst medijskega mainstreama, ki v paničnem strahu povsod vidijo rasizem, ksenofobijo, širjenje sovraštva in bele miši, bijejo sveti boj proti svobodi govora. V to apokaliptično gonjo proti drugače mislečim so se, kot da Slovenija ne bi imela drugih težav, z zaklinjanjem, da je zdaj res dovolj, vključili še novi ministri. Seveda bi bilo čudovito, neverjetno, fantastično, da bi bili vsi fini kot razvajene gospodične s kraljevega dvora. A nismo. Smo različni. Stvari dojemamo različno, jih razlagamo z različnimi besedami in si o njih različno mislimo. Poseganje v tovrstno različnost bi pomenilo povzročitev še več težav od tistih, ki bi jih reševali.

Soglasja, kje je meja med sovraštvom, ki lahko povzroči kršenje javnega reda in miru, se sprevrže v nasilje, in preobčutljivostjo ljudi za robate in krepke, mestoma žaljive in diskriminatorne besede, ne bomo nikoli dosegli. To je nemogoče umestiti celo v pravni okvir. Psevdopercepcija sovražnega govora je značilna samo za kričeče in neartikulirane prej omenjene “intelektualce”, ki sovražni govor opredelijo po svoji podobi, le na podlagi tega, kar oni mislijo, da je. Normalen opravilno, umsko in funkcionalno sposoben človek si pač ne domišlja, da bi lahko ta problem razrešil na drugačen način, kot je ta, da se država vzdrži kaznovanja zaradi izrečenih besed, saj nikoli, ampak res nikoli nihče ne bo mogel vzpostaviti takega pravnega okvira, ki ne bo povzročil dodatne škode.

Omejitve si lahko postavlja le (svoboden) posameznik, nikoli pa ne smejo biti stvar oblasti. Brž ko država enkrat začne postavljati meje, lahko pademo pod teror ne samo cenzure, ampak tišine. Ne more biti zakona, kaj je sovražni govor, lahko je samo ustavno zagotovljena svoboda govora. Zato jo moramo braniti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, nezaželeni (ali sovražni) govor pa sprejeti kot stranski učinek pravice, ki je bistvenega pomena za napredek človeštva in je abeceda demokracije.

Svobode govora nimamo zato, da se pogovarjamo, kateri avto vozimo ali katera hrana nam je všeč, niti zato, da lahko govorimo o vremenu, razpravljamo o športu in čebljamo o starih družinskih slikah, ampak zato, da lahko izrečemo tudi težke besede, ki posameznika ali skupino prizadenejo in šokirajo. Biti zagovornik svobode govora, te temeljne človekove pravice, na kateri sloni celotna demokracija, namreč pomeni, da zagovarjate tudi izražanje stališč, s katerimi se ne strinjate in ki jih prezirate. In za družbo je svoboda govora pomembnejša kot njeni morebitni negativni učinki. Če ni tako, zanikate svoje lastno mnenje, potem niste zagovornik svobode govora. Ste bolj podobni totalitarcem, kot so bili Stalin, Goebbels ali Tito. Vsi po vrsti so se trkali po prsih in zagotavljali, da v njihovih državah velja svoboda govora. Seveda je veljala, a le za mnenja, ki so bila njim všeč.

Jože Biščak

Sorodno

Zadnji prispevki

Ali ima Boštjančič pred koncem javnega razpisa že svojega izbranca ?!

Pojavljajo se namigi, da naj bi finančni minister Klemen...

Bo Tusk prekinil sodelovanje z ZDA in Južno Korejo pri gradnji jedrskih elektrarn?

Vlada Donalda Tuska naj bi razmišljala o sodelovanju s...

[Video] Tajnikar bi se problemov v zdravstvu lotil kot Adrie Airways

Na včerajšnji, stoti dan zdravniške stavke, je svoje mnenje...