Študent naj bo: FDV študent!

Lucija Šikovec Ušaj (foto: osebi arhiv).

Bliža se konec študijskega leta 2016/2017. Znano je, da število študentov višje in visokošolskega izobraževanja vsako leto upada. V tekočem letu se je vpisalo nekaj več kot 14 tisoč študentov. Vseh razpisanih mest je bilo preko 18 tisoč. Če sem malo pikra, bi dejala, da Slovenija računa na priliv visokoizobraženih migrantov, ki bodo izobrazbeno in kulturno obogatili našo domovino.

Pa vendarle, to ni cilj mojega današnjega pisanja. Da sem pričela razmišljati o študentih, koliko jih je, in o študijskih smereh, me je navedla informacija, ki sem jo prejela, ko sem v povsem drugi vlogi, kot predsednica Komisije za varstvo pacientovih pravic, obravnavala pritožbo pacientke, saj je bila za zdravljenje granuloma na Stomatološki kliniki naročena za leto 2018. Strokovna direktorica je povsem nonšalantno pripomnila, da je bilo to leta 2015, zdaj pa naročajo za leto 2022!!!! Podatki o dejanskih čakalnih dobah tudi sicer v zdravstvu so alarmantni, Pravilnik o najdaljših dopustnih čakalnih dobah v zdravstvu za posamezne zdravstvene storitve je čisti “larpurlartizem”. Ne služi ničemur, sliši pa se lepo. Praviloma te ustanova obvesti, da moraš podpisati izjavo, da se strinjaš s tem, da boš čakal dlje, kot to predpisuje Pravilnik. Tak Pravilnik lahko povsem mirne duše ukinemo in se raje vprašajmo, kaj res ne znamo načrtovati števila študentov za študij medicine ali dentalne medicine?

Ta problem je v naši državi pravzaprav že kar kroničen, od preveč zdravnikov do premalo zdravnikov in nazaj je pravzaprav le korak. V svojem življenju sem doživela že vse, bilo jih je premalo, preveč, pa spet premalo, pa premalo samo na nekaterih območjih, pa premalo specialistov določene specializacije ipd. Skratka, pri vpisu na medicinsko fakulteto (MF) je vrsta težav. Koliko študentov vpisati, koliko stomatologov, ali je bolje, da jih uvažamo iz nekdanjih jugoslovanskih republik in osebju bolnice npr. naročimo, naj se nauči z njimi komunicirati v tujem jeziku, kot se je to na primer zgodilo v UKC Maribor? Potem prihaja do problemov, ko zdravnik, pa četudi psihiater, s pacientom ne govori v slovenščini. Do kakšnih zapletov lahko pri tem pride, če prihaja do zapletov že v komunikaciji med isto govorečimi, si lahko mislimo.

Število študentov, ki se jih bo smelo vpisati, je seveda nedvomno prepleteno tudi s številom pedagoškega kadra na fakultetah in količino denarja, ki jo bo fakulteta dobila.

FDV krepko izstopa
Zdaj pa malo k statistiki. V prihajajočem študijskem letu je razpisanih mest na medicinski fakulteti v Ljubljani 200, od tega 50 na dentalni medicini in 150 na medicini, MF v Mariboru pa še dodatno razpisuje 86 študijskih mest. Fakulteta za družbene vede v Ljubljani pa ima razpisanih 440 študijskih mest!!!! V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je na medicino vpisovalo med 170 do 180 študentov letno. Če študij medicine traja 6 let, pa še kakšno za povrh, specializacija nadaljnjih 6 let, je jasno, da dobimo ustreznega specialista v 12 do 13 letih.

Standardi v zdravstvu, sama medicina in ne nazadnje več kot opravičene zahteve davkoplačevalcev po kakovostni zdravstveni oskrbi so se v petdesetih letih bistveno spremenile.

Svetovna zdravstvena organizacija je objavila podatke o številu zdravnikov na tisoč prebivalcev. Največje število zdravnikov ima Katar, in sicer preko 7, presenetljivo veliko jih je nato v Monaku, na Kubi, v Španiji in Grčiji, preko 5. Nato sledijo ostale evropske države, kjer je število zdravnikov med 3 in 4. Slovenija je v Evropski uniji na predzadnjem mestu, vsaj po podatkih iz leta 2014, in sicer z 2,4 zdravnika na tisoč prebivalcev, medtem ko je število bolniških postelj skoraj ne evropskem povprečju, število zdravstvenih obravnav pa kar enako kot v ostalih članicah EU. Iz tega lahko zaključimo, da so naši zdravniki preobremenjeni, temu pa seveda sledi, da je oskrba slabša in da so zdravniki premalo plačani. Skratka, premajhno število zdravnikov nedvomno pomeni, da so preobremenjeni, in to posledično vodi tudi v slabšo kakovost zdravstvene oskrbe.

Ali zdravniki na to opozarjajo ali ne, ne vem. Sami trdijo, da opozarjajo. Mediji povzemajo večinoma le njihove zahteve po višjih plačah. Prav vztrajni glede povečanja njihovega števila zdravniki očitno niso. Zato se med pacienti širi opravičeno nezadovoljstvo, saj so obveščeni le o tem, da zdravniki zahtevajo več denarja in ne o tem, da jih je na splošno premalo in so preobremenjeni.

Podatki iz poročila Evropske komisije, da Slovenija namenja za pravosodje največ denarja na prebivalca v EU glede na BDP in ima največ sodnikov na 100 tisoč prebivalcev, bi morali biti ob podatkih o številu zdravnikov na prebivalca alarm, ki bi zahteval takojšnje ukrepanje. Na obeh področjih!

FDV je leta 2011 praznovala 50-letnico ustanovitve in takrat se je dekan pohvalil z nekaj manj kot 10 tisoč diplomanti v pol stoletja. Torej v povprečju 200 na leto, kar pa nedvomno presega število vpisanih na medicinsko fakulteto, ki niso vsi nujno tudi diplomanti. Vsakomur, ki malce razmišlja, je tudi jasno, da so redke ptice bolj iskane in imajo zato o sebi seveda tudi višje mnenje. S tem je povezano nezadovoljstvo pacientov, tako nad kakovostjo kot samim odnosom, ki ga doživljajo v bolnišnicah.

Javno zdravstvo, javna škoda
Ko zdravniki v javnih zavodih govorijo o tem, da jim ZZZS ne plača dodatnih storitev, ko zasebniki govorijo o tem, da jim ZZZS ne plača storitev, se mi postavlja vprašanje, ali javno zdravstvo res pomeni samo to, da ZZZS plača storitve samo točno določenim izvajalcem, t. i. javnim zavodom in koncesionarjem in še to tiste in toliko, kot se sam odloči? Si predstavljate, da vam v primeru kasko zavarovanja za avto zavarovalnica povrne stroške popravila vozila le pri točno od nje določenem mehaniku?? Ne, pri avtomobilih vam je jasno, da vam zavarovalnica povrne stroške, ko oceni škodo, kjerkoli boste vozilo popravljali. Zakaj nam to ni tako jasno pri zdravstvenem zavarovanju? Res samo zato, ker vam delodajalec zavarovanje odtegne od plače in niti ne pogledate na plačilni listi, koliko vam je odtegnil? Ker o plačah še vedno razmišljamo kot o tistem denarju, ki je prispel na naš TRR, in se res samo zasebniki ali delodajalci zavedamo, koliko v resnici plačujemo na račun davkov in prispevkov, med njimi tudi prispevkov ZZZS.

Zakaj številke ne dajo odgovornim misliti?
In zato o tem razmišljam ob pričetku vpisov na univerze v novem študijskem letu. O številu razpisnih mest, ki bodo spet ostala nezasedena, o kakovosti študija, o tem, da silovito pomanjkanje stomatologov in zdravnikov odgovornim ne da misliti o več kot nujnih spremembah.  O tem, da slišim, da je na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih kar nekaj zdravnikov, ki so brez zaposlitve, ker pač ne želijo v službo izven Ljubljane. Bi bilo preveliko nasilje, če bi se jim odredilo, da morajo v službo izven Ljubljane, ker je za njihov študij plačal tudi davkoplačevalec iz Prekmurja ali s Kozjanskega? Vsaj za pol toliko časa, kot je študiral?

O tem razmišljam, ko gledam dejanske čakalne dobe, opravičeno nejevoljne paciente in opravičeno nejevoljne zdravnike. Kot da so v tej državi zadovoljni samo tisti, ki odločajo?

Lucija Šikovec Ušaj