Surova krastača za zajtrk

Miro Petek (Foto: osebni arhiv)

Ko sem še sedel v parlamentu, sem včasih zjutraj premišljeval, ali naj za zajtrk pojem surovo krastačo in nato z optimizmom začnem dan, ker se mi po ogabnem zajtrku čez dan zagotovo ne bi moglo zgoditi še kaj hujšega. Podvig bi bil zaman, saj me je na parlamentarnih hodnikih čakalo potencialno bližnje srečanje z Majdo Potrato ali Bredo Pečan in v tem primeru bi bila tudi jutranja krastača pravi posladek.

Nižje očitno še gre
Pa to očitno še ni bilo nič, danes je po parlamentarnih hodnikih še bistveno hujše: postopajo in odločajo modeli, ki si jih po štirih letih človek enostavno ne more zapomniti; brezbarvni in brezimni. Kar je po svoje tudi dobro, ne bremenijo spomina. Ali pa krožijo po parlamentu in vladi replike stalinistov in marksistov. Modeli, ki jim v normalni državi ne bi zaupali niti vodenja trafike, kaj  šele države. In ko sem mislil, da se po Alenki Bratušek v tej državi ne more zgoditi kaj hujšega, se je pojavil Miro Cerar. In zdaj za danes bistveno vprašanje: ali smo že dosegli tisto dno, ko se bomo lahko odgnali proti vrhu normalnosti ali pa je dno mehko in sluzavo, da se bomo le še do vratu zagozdili v nesnagi in nam ni rešitve?

Gospodarska rast za nove javne uslužbence
Cerar je naredil svoje in bo kmalu le še politični mrlič, ki bo tudi v statistikah imel bolj klavrno podobo. Gospodarska rast, za katero nima nobenih zaslug, ne bo dovolj, da bi se v zgodovino zapisal kot dober vladar. Spomnili se ga bomo, kako je neverjetno hitro postal aroganten in ohol, v spominu bodo ostala draga potovanja v falconu s spremljevalkami, ki jih je v enem mandatu zamenjal več kot večina ljudi v celem življenju, pa novi in dragi službeni avtomobili ter prijateljsko-strankarska kadrovanja. Osem tisoč novih javnih uslužbencev je kamen za vrat vsem prihodnjim vladam, predvsem pa gospodarstvu, ki mora za te ljudi ustvarjati in zaradi velikih dajatev na mednarodnih trgih postaja nekonkurenčno. Gospodarska rast in ugodne gospodarske razmere so se izničile z vulgarno-brezobzirnim zaposlovanjem njihovih kadrov, ki so seveda tudi njihovi volivci. Sposobnost je drugotnega pomena.

Prihajajo revolucionarji
Cerar je torej politično mrtev, dva politična klovna, kot sta Erjavec in Šarec, sicer lahko mešata štrene, lahko sta tudi jeziček na tehtnici pri sestavljanju prihodnjih vlad, vendar so Židanovi Socialdemokrati tisti, za katere je zgolj preteklost lahko naša prihodnost in tega se moramo bati. Anahronistična ikonografija stranke in članstva, ki ga spremljamo po družbenih omrežjih ali na prireditvah, podobnim Dražgošam, revolucionarna retorika, ki na medmrežju zaide tudi v odkrite grožnje s smrtjo političnim nasprotnikom, nasprotovanje civilizacijskim dosežkom krščanske Evrope in čaščenje ali vsaj opravičevanje medvojnih in povojnih morilcev, vsega tega nikakor ne gre podcenjevati.

Pri tem je zelo dejaven tudi Milan Kučan, ki se še vedno sprehaja po predsedniški palači in tamkajšnjih pisarnah, medtem ko na recepciji sploh ne smejo evidentirati njegovih prihodov in pohodov po teh sobanah. Tudi v predsedniški palači ostaja del servisa, ki ohranja pri vitalnosti Kučana in njegovo omrežje. Čaščenje Venezuele in njihovega brutalnega komunizma s strani slovenske levice še zdaleč ni naključno: tudi naši partijski eliti je bilo v prejšnjem sistemu nadvse lepo, čeprav jim tudi danes ni kaj hudega, drugorazredni pa vedno ostanejo drugorazredni. In makiavelizem s prizvokom stalinizma, ki dopušča laž za ohranjanje oblasti, podpira prevare, goljufije, pa tudi likvidacije, slovenskim levičarjem nikoli ni bil tuj. Tisti, ki ga z genskim zapisom niso podedovali, so ga hitro posvojili.

In kdaj bodo Slovenci spoznali vse te natege, ko se ljudje, ki jim govorijo o sociali, enakosti in pravičnosti, vozijo z dragimi audiji, mercedesi in beemweji in sami ali v družinskem krogu ropajo po državnih in paradržavnih podjetjih? Velenjski primer Škoberne–Katičeva & co. je le pljunek v velenjsko jezero. Zgodbe so še večje in še veliko jih je.

Miro Petek