Svoboda govora in levi fašizem

Datum:

Dobra družba je svobodna družba. Družba, ki zagotavlja svobodo misli, svobodo pisane besede in zlasti svobodo govora. Prav svoboda govora je bila ena temeljnih pridobitev slovenske pomladi. Ta dediščina je danes ogrožena. Slovenska družba v zadnjih letih doživlja izjemno intelektualno nazadovanje, poskuse vzpostavitve miselne “glajhšaltunge”. Izrisujejo se obrisi mehkega totalitarizma, mokrih sanj izrojene levice o vzpostavitvi orwellovskih ministrstva resnice in ministrstva ljubezni. Slovenski o’brieni pa se verjetno ne bi branili niti pred vzpostavitvijo sobe 101. Cinični pronicljivež bi se nemara pridušal, da jo že imamo. Na Kolodvorski 2 v Ljubljani.

Levičarji želijo s pomočjo vsiljevanja politične korektnosti in sovražnega govora iz javnega prostora izločati posameznike, ki nasprotujemo vsiljevanju njihovega multikulturnega zgleda cum LGBT in si drznemo dvomiti o svetih kravah anarhokomunizma. Politična korektnost je domislek stalinistov iz tridesetih let 20. stoletja. Pri nas pomeni ne odstopati pretirano od “pluralizma samoupravnih interesov”. Pomeni biti na liniji. Liniji kompartije seveda. Podobno je s sovražnim govorom. Sovražni govor ni nič drugega kot terminološka nadomestitev nekdaj zloglasnega 133. člena kazenskega zakonika. Je vse, kar ni všeč izrojeni levici. Če udbovcu rečeš udbovec, Kučanu komunist, črncu negroid ali podvomiš, da je islam religija miru, si pri nas obtožen sovražnega govora. Prišli smo tako daleč, da je izrekanje resnice postalo sovražni govor. Sicer razumem, da je na primer tovariš Kučan, ko je soočen s svojimi preteklimi zli dejanji, lahko užaljen. Resnica boli. A priznati pravico ne biti užaljen predstavlja konec svobode govora. Svoboda govora kot temeljna svoboščina najbrž ni namenjena samo pogovorom o vremenu. Pomeni, da lahko trdimo, da je 1 plus 1 enako 2, in ne 3 ali 5, kot bi nas radi prepričali levičarji.

Neodobravanje, zavračanje, prezir in sovraštvo so popolnoma normalna čustva. Eni sovražijo klasično glasbo, drugi nogomet, tretji skutne palačinke, četrti psičke, peti štirivaljne beemveje, šesti migrante, sedmi katamite. V družbi, ki resno misli s svobodo govora, lahko takšne preference tudi svobodno ubesedimo in izrazimo. Črta ločitve med izražanjem preferenc in vrednostnih sodb ter sovražnim govorom je po mojem zelo jasna – pozivanje k nasilju in suspenzu liberalnodemokratske ureditve. Pa še to bi moralo biti podvrženo preizkusu t. i. jasne in grozeče nevarnosti, kot se je v kontekstu uresničevanja prvega amandmaja ustave uveljavil v ameriškem pravoznanstvu in ga izkazuje celo sodna praksa procesiranja kaznivih dejanj po 297.členu Kazenskega zakonika RS.

Levičarji na takšno umevanje svobode govora ne pristajajo. Jemljejo si vlogo varuhov javnega diskurza, filozofov vladarjev, ki bodo nam, normalnim, natikali nagobčnike. Rdečim zvezdoljubom naj bi bilo v imenu svobode govora na nekrofilskih seansah omogočeno obujanje Tita od mrtvih, multikulti pedroljubom pa razsajanje po Ljubljani na nekakšnih “paradah ponosa”. Mimogrede, ponosa na kaj? Po drugi strani naj bi tisti, ki nasprotujemo uresničevanju multikulti agende LGBT Sorosovih plačancev molčali ali pa tvegali ovadbe zaradi sovražnega govora. Nedavno je Mirovni inštitut celo odkrito pozival, naj posamezniki začno ovajati svoje sodržavljane na ad hoc spletni platformi za pregon sovražnega govora. Bolno. Denuncianstvo kot krepost. Junak našega časa bo kmalu spet tovariš Pavlik Morozov.

Vsa prizadevanja levice za omejevanje svobode govora, pranje možganov in zapiranje javnega uma so precej jalova. Njihov multikulti evangelij LGBT ima vse manj vernikov, Overtonovo okno dopustnega diskurza se širi, družbene anateme padajo. V obupu se zatekajo k etiketiranju drugače mislečih. Oznake nacist, fašist, homofob, ksenofob, rasist so se v celoti izvotlile, jezik izpraznil, abnormalnost je postala nova normalnost. Če ti ne dišijo moške zadnjice in zavračaš ritoščipstvo, te levičarji označijo za homofoba. Če ne želiš, da negroidni migranti Evropo spremenijo v Afriko, si rasist. Če dojenje psa razumeš kot pojavno obliko polimorfne perverznosti in ne kot visoko umetnost, si provincialni rdečevratnež. Kot tak si v maniri obračunavanja s sovjetskimi disidenti označen za mentalno moteno osebo ali v izrojenem svetu slapšakovih, sunčičk in crnkovičev za Janševega nacista.

Svobode govora si ne bomo pustili vzeti. Ali kot se je pomenljivo v romanu Neimenljivi izrazil Samuel Beckett: “Treba je izrekati besede, dokler jih je še kaj, treba jih je govoriti, dokler me ne najdejo, dokler me ne izgovorijo.”

Bernard Brščič

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...