Pred leti, mogoče desetletji, sem gledala film z naslovom Tatovi teles. Znanstvena fantastika s humorjem. Film, ki mi je ostal vsaj delno v spominu. Žal ga kasneje, navkljub številnim ponovitvam, kot so npr. Sam doma in Policijska akademija«, nisem nikjer zasledila. Mogoče je bil predvajan, mogoče tudi ne, vendar človeški spomin ima svoja pota in ta spomin mi je zadnji teden naplavil “tatove teles”. Tatovi seveda ne prihajajo iz vesolja, čeprav se lahko že celo glede tega vprašamo, ali res ne, več kot očitno pa so neka meni neznana bitja naselila telesa Slovencev in jih pretvorila v sebi enaka bitja. Slovenci so samo še po zunanjem videzu enaki tistim, ki sem jih poznala včasih. Tistim, ki so leta 1990 glasovali na plebiscitu in s fascinantnim rezultatom izglasovali ZA. Za Slovenijo je šlo, kot je rekel Pučnik. Verjetno se bom ponovila, vendar sreče na obrazu dr. Jožeta Pučnika, ko je izrekel besede “Jugoslavije ni več, sedaj gre za Slovenijo”, ne bom pozabila. Njegovega telesa niso naselili tatovi, ne v zaporu, ne v pregnanstvu in ne v Sloveniji. Njegova sreča je bila tako otipljiva, da jo pri sebi primerjam s srečo predsednika Hrvaške ob osvoboditvi Knina. Redkokdaj je kak politik tako vidno srečen, če odštejemo dan, ko je npr. zmagovalec takšnih ali drugačnih volitev. Vendar je takrat sreča osebna, sreča Pučnika in, ne mi zameriti primerjave, Tudjmana pa je bila sreča državnika, sreča naroda…..
23. decembra 1990, tik pred božičnimi prazniki, ki smo jih zopet smeli in upali praznovati javno, smo v takratni socialistični republiki Sloveniji izvedli plebiscit, na katerem smo glasovali “ZA” samostojno in neodvisno Slovenijo. Glasovanja se je udeležilo 93,2 odstotkov volilnih upravičencev, med njimi jih je ZA Slovenijo, kot neodvisno in samostojno državo, glasovalo 88,2 % oz. 95 % vseh, ki so prišli glasovat.
Od takrat smo imeli v samostojni državi še kar nekaj referendumov, vendar se je volilna udeležba občutno zmanjševala. Od pomembnih referendumov brez dvoma velja omeniti referendum o pristopu k Evropski uniji in Natu, ki sta bila hkrati na dan 23. 3. 2003. Glasovanja o pristopu k Evropski uniji se je udeležilo le nekaj več kot 60 % upravičencev, kar je pravzaprav znatna izguba volilnega telesa ali teles od leta 1990. Rezultat, ko je kar 90 % volivcev, ki so glasovali, obkrožilo ZA vstop v EU, je grenak okus, da so se neznana bitja naselila v telesa slovenskih volivcev, in to kar v 40 % vseh, le malo popravil.
Istega dne je potekal tudi referendum o vstopu v zvezo NATO, vendar je bil rezultat bistveno manj ugoden. Za vstop v NATO je glasovalo le 66 % od tistih, ki so glasovali. Očitno je, da so nekatera telesa tatovi teles šele začeli naseljevati in da je bila previdnost, da bi se prehitro razkrili, takrat še prevelika.
Paradoksalen cilj
Ob zadnji sodbi Vrhovnega sodišča, ki je razveljavilo referendum o Zakonu o izgradnji drugega tira Divača Koper, pa se je pokazalo, da ne samo, da so tatovi teles svoje delo pravzaprav že skoraj dokončali, ampak da tudi njim sedaj že drugi kradejo telesa Slovencev. Če je bilo prvim tatovom teles cilj, da Slovence odvrnejo od njihove ustavne in zgodovinsko težko pridobljene pravice do neposredne demokracije, tem tretjim naseljevalcem teles to očitno ne zadostuje. Njihov cilj je pravzaprav paradoksalen, kot je paradoksalen cilj vsakega smrtonosnega virusa, ki ubije svojega gostitelja in s tem posredno tudi sebe.
Malo zgodovinskega spomina nam pokaže, da preostali Slovenci, katerih teles še niso ukradli in njihovega duha še niso uničili, referendumsko odločanje sprejemamo. V tem vidimo možnost, da izrazimo svoje mnenje, saj preko poslancev to lahko storimo samo ob vsakokratnih volitvah. Ti se še vedno udeležujemo referendumov, pri tem se opiramo na lastno vedenje ali pa se damo podučiti ob raznih soočenjih. Sami po sebi pa smo vedeli, da je referendum o zaprtju arhivov nujno potreben, da ne gre zaupati poslancem in vladi, da bi sama odločala o tem, kaj narod sme izvedeti iz svoje zgodovini in česa ne, kaj mu lahko še vedno prodajajo zavito v darilni papir in kaj želi sam preveriti oz. želi, da to preverjajo ljudje, ki so si pridobili veliko mero zaupanja. Enako je še vedno dovolj Slovencev nasprotovalo bizarnemu spreminjanju Družinskega zakonika.
Del Slovencev še vedno meni, da smo opravilno dovolj sposobni
Nesporno pa je, da so tatovi teles uspeli zmanjšati število tistih Slovencev iz leta 1990, ki se takrat niso čutili nesposobne odločati o zgodovinski odločitvi, to je o samostojni Sloveniji, na zanemarljivo število nekaj 100.000 ljudi. Ti še vedno menimo, da smo dovolj opravilno sposobni, da se znamo odločiti, ali želimo omogočiti nadaljevanje plenjenja države preko podjetja 2TDK ali ne. Vsa ostala telesa Slovencev so očitno naselili s tujimi dušami, ostala je le oblika. Duh, ki prebiva v njih, pa ni več enak. Slovenec iz leta 2018 je samo še na zunaj podoben Slovencu iz leta 1990. Kako si drugače lahko človek razloži, da nek župan Komna, minorne občine, ki pripada prav tako minorni strančici, poziva ali aplavdira grožnjam s smrtjo Viliju Kovačiču, državljanu, ki je dokazal, da je zakon, po katerem so se izvajali referendumi, vsa leta v resnici protiustaven.
Naj mi nekdo torej pove, da je bil film “Tatovi teles” znanstvena fantastika in ne realnost! Naj mi pove, da so Slovenci po 28 letih enostavno pustili svojo pamet in samozavest v nakupovalnih vozičkih trgovskih centrov! Sedaj poteka afera o zlorabi podatkov preko FB, o vplivanju na volilne rezultate preko FB, torej o tem, da dejansko obstajajo tatovi teles, ki jih potrebujejo, da vanje naselijo svoje misli, ideje, zablode.
Vprašajte se torej, ali so odločitve, ki jih sprejemate, v resnici takšne, kot bi bile nekoč, ali pa ste postali drugačen človek, brez vizije, brez veselja do življenja, brez samozavesti? Ali je res, da “kdor ne skače ni Sloven’c”, ali pa je mogoče bolj res, da “kdor ne voli ni Sloven’c”?
Lucija Šikovec Ušaj