Tri leta Cerarja, tri leta toneče javne uprave

Kolumnist Nova24TV Mitja Iršič (Foto: Facebook/@Mitja Irsic)

Javna uprava je edini neposredni stik državljana z državo. Volitve, državljanske pobude in referendumi sicer posredno posegajo v življenja smrtnikov, a se tega premalo zavedajo.  Najbolj jim je jasno, ko ne morejo graditi, ker upravna enota ravno uvaja novo sodelavko in zamujajo z gradbenim dovoljenjem, ali ko jim FURS s pravno neutemeljeno odločbo rubi premoženje. Takrat se država dotakne njihovih življenj neposredno. Na takšen način, da vsi razumejo, da je njihovo življenje neposredno odvisno in povezano z mogočnim državnim aparatom, boj proti kateremu je podoben boju z mlini na veter.  Zato kakovost javne uprave odločilno vpliva na kakovost življenja slehernega med nami. Vsako vlado najprej občutimo po tem, kako v času njenega mandata deluje javna uprava. Ekonomski učinki se občutijo na daljši rok – leta, včasih tudi desetletja; le da tega očitno odurno hvalisavima Bratuškovi in Cerarju, ki sta se naključno zaletela v globalno konjunkturo, ni nihče dobro razložil.

Morda se lahko po učinkih na posameznika meri edino s sodišči, s tem, da sta  roko na srce – feminizacija in očitna ideološka usmerjenost tretjo vejo oblasti zreducirala na raven tretjerazredne birokracije, ki svojo nesposobnost in pristranskost skriva za tančico sodniške neodvisnosti. Zato jo lahko mirno vključimo v splošen sistem stagnacije javne uprave. Afera farmacevtka oz. reševanje vojaka Zokija, ki zdaj polni medije, je sicer najbrž bolj posledica ideološke pristranskosti kot poklicne nesposobnosti, a vseeno je dovolj dokazov, da so tete na sodiščih poklicno na zelo podobnih ravneh kognitivnih sposobnosti odločanja kot njihove sotrpinke na upravnih enotah in ministrstvih. Le poglejte si ankete zaupanja državljanov v sodstvo. A to je morda tema za kakšno drugo priložnost.

Businessman and files

Nekaj let sem preživel kot javni uslužbenec v dveh ideološko in funkcionalno povsem različnih vladah in sem na prehodu z ene na drugo na mikroravni opazil cel kup sprememb, ki so tvorile neko celoto.

A nič me ne bi moglo pripraviti na potop, ki ga je kakovost javnih storitev doživela s prehodom na vlado Mira Cerarja. Kaj smo dobili leta 2014? Ad hoc na hitro zbobnano skupino (ne)poznanih obrazov, sestavljeno iz starih “ljudskih vstajnikov” in nepomembnih akademikov, stranko praktično brez političnega programa in vizije, absolutno zanašanje na lik Mira Cerarja, ki so ga za potrebe tajkunske levice ustvarili večinski mediji, poslanci, ki z lista berejo vnaprej pripravljena propagandna gradiva (pa še to ne zmeraj dovolj uspešno) … S stranko SMC smo spoznali, kaj bi se zgodilo, če Zoran Janković ne bi bil takšen politični začetnik in bi mu leta 2012 s prav tako brezprogramsko PS uspelo ustanoviti koalicijo.

Rezultat je bil pričakovan. Tako na področju splošnega vladanja, kjer se je začel počasen protiprivatizacijski stampedo, kot pri davkih, javnem dolgu, sovjetski zdravstveni reformi, povsem porušenem zaupanju v pravosodje, novih tajkunskih infrastrukturnih projektih, vprašljivih po socializmu smrdečih podjetniških pobudah (socialno podjetništvo, zadružništvo?!) …

Vlada je poslabšala prav vse ekonomske kazalnike, za katere bomo plačevali tam nekje do leta 2025. Ampak državljanu to ni tako pomembno. Pomembno mu je, kaj se mu godi danes. Zato mu je najpomembnejša javna uprava s vsakdanjimi storitvami, ki jih ta ponuja. Pri tem pa se tudi najbolj goreči levo usmerjeni zagovorniki strinjajo z mano, da je nekaj hudo narobe. Tako sistemsko kot organizacijsko.

Včasih sem naivno mislil, da je sistem javne uprave tako izpiljen, da kot dobro naoljen stroj deluje ne glede na to, ali je na oblasti premier Drnovšek, Rop, Janša, Cerar ali (v alternativnem vesolju) Hanžek. Pa temu ni tako. Nikjer se spremembe ne poznajo hitreje kot pri ožji državni upravi – se pravi pri ministrstvih, vladnih službah in upravnih enotah. Ljudje, ki potrebujejo kakšno zahtevnejšo uslugo, ki jo nudi ministrstvo samo, njegovi direktorati ali pa upravne enote, bodo prvi opazili, da pod površjem pravne in socialne države brbota diletantstvo, katerega vir se da izslediti prav do vrha državnih institucij.

Skoraj na vsaki instanci upravnega procesa se nekaj zalomi. Večkrat pro bono pomagam lokalnim revežem, ki jim FURS rubi premoženje, čeprav so že leta na socialni podpori in jim nima kaj vzeti. Od 2014 je prišlo do občutnega porasta primerov, ko so kak teden po odpisu dolga – z naslova socialne ogroženosti – dolžniku spet poslali še en zadnji opomin pred izterjavo. Že letos sem naletel na tri takšne primere, ko so ljudje obupani hodili do mene, naj jim pomagam. Pri poizvedbi na pristojnem finančnem uradu me uslužbenka posluša, pokliče sodelavko, potem še eno, pa tretjo, nato se spet posveti meni in mi pove, naj stranka sklep organa vzame za ničnega. Prišlo je do napake. Prav, se zgodi. A ko se zgodi trikrat v enem letu, je zadaj nekaj sistemskega. Pa FURS seveda ni edini.

(Foto: iStock)

Zgodba, ki jo bom opisal bolj podrobno, je tipična. In ena od mnogih. Čeprav je v glavni vlogi tujec, bi tudi Slovenec bil povsem podobno obravnavan.

Pred kratkim me je znanec – državljan tretje države – vprašal, ali ima kakšno možnost, da bi v Sloveniji ustanovil družbo in si ustvaril novo življenje. Denarja ima dovolj, rad bi se le prebil čez goro birokracije, po kateri smo na stari celini tako poznani. Ko sem pred leti delal na zavodu za zaposlovanje, je bilo še preprosto. Takrat si je vsak tretji Kosovec ustanovil svoj d. n. o. in dobil delovno dovoljenje kot zastopnik družbe, zraven pa pripeljal še bratranca, ki je dobil delovno dovoljenje kot večinski lastnik (iste) družbe. Po tem, ko je državi ostalo na tisoče mrtvih pravnih oseb, Kosovci pa so šli naprej v Švico in Nemčijo, se je zakonodaja večkrat spremenila. Najprej tako, da delovnega dovoljenja na podlagi ustanovitve nove družbe ni bilo mogoče dobiti, če družba še ni poslovala najmanj 6 mesecev, razen če je ustanovitelj v osnovno dejavnost – skupaj z osnovnim kapitalom – vložil 30.000 evrov. Če so bili izpolnjeni ti pogoji, se je na podlagi ustanovitve družbe še zmeraj dalo dobiti dve delovni dovoljenji (za zastopnika in večinskega lastnika). Nato se je zakonodaja spet spremenila, zahtevani vložek v dejavnost se je dvignil na 50.000 evrov, prav tako pa ni bilo več možnosti pridobitve delovnega dovoljenja z naslova večinskega lastništva. V tistem času so se sicer v skladu z zakonodajo EU ukinila delovna dovoljenja, nadomestilo pa jih je enotno dovoljenje za prebivanje – pristojnost zanj pa se je prestavila z Zavoda za zaposlovanje na upravne enote. Vse lepo in prav.

A zgoraj omenjeni znanec, ki je sanjal o uspešni podjetniški zgodbi v Sloveniji, mi je zatrdil, da so mu slovenski prijatelji – po temeljitem guglanju – zatrdili, da je vložek, potreben za pridobitev dovoljenja za prebivanje z naslova zastopništva tuje družbe, še zmeraj 30.000 evrov. Od kod jim pa to?! Hitro mi je bilo jasno. Iskalni niz “tujec ustanovitev družbe” ali “dovoljenje za delo tujec” je nepoučenega iskalca izstrelil na PDF, ki je bil še zmeraj shranjen in indeksiran na serverjih Zavoda za zaposlovanje. Ta je še zmeraj korak za korakom razlagal staro zakonodajo, ko so še obstajala tako delovna dovoljenja kot posebna kategorija delovnih dovoljenj z naslova večinskega delničarja tuje družbe in tudi obvezen vložek v družbo v vrednosti 30.000 evrov – kot rečeno, danes poznamo enotno dovoljenje za prebivanje, na podlagi katerega lahko tujec tudi dela, hkrati pa je vrednost minimalnega vložka v družbo, na podlagi katerega dovoljenje pridobi, zdaj 50.000 evrov. Poleg tega dovoljenje izdaja povsem drug organ (upravna enota).

Vsak Slovenec, ki mu je svetoval, pa ni intimno poznal postopka, mu je svetoval napačno. Kako bi se potem znašli tujci sami, obsojeni na milost in nemilost Googlovega prevajalnika?! Najbrž bi svoje težko prislužene dolarje odnesli kam drugam. Le teden po tem, ko sem začel o zavajajoči povezavi opozarjati na Twitterju, je bila ta izbrisana iz serverja ZRSZ. Prej se od 2015 naprej nikomur ni dalo. Čeprav so njihovi informatiki gotovo opazili, da ljudje še zmeraj prenašajo njihove že zdavnaj preživete, neaktualne PDF-je s staro zakonodajo za postopke, za katere sploh nimajo več pristojnosti.

V redu, morda je pač ZRSZ ušel izpod nadzora pristojnega ministrstva in za zmedo ne moremo kriviti Cerarjevih “vstajnikov”, ki so se pretihotapili na ministrske, direktorske in generalno sekretarske stolčke – čeprav osebno v to dvomim. Leta 2008, ko sem bil sam na tem organu, je bil vzorno urejen.

(Foto: iStock)

Zato naj nadaljujem z zgodbo istega tujca. Prav, bo pač vložil 50.000 evrov v dejavnost družbe – to je hotel že v vsakem primeru narediti, ker je imel v Sloveniji resne poslovne namene. Pa se je spet zapletlo. V Slovenijo je hotel poleg svojega posla pripeljati še ženo in šoloobvezna otroka. Takoj sem se spomnil, da bodo s tem težave. Zahtevek za združitev družine lahko prosilec poda šele po tem, ko je že eno leto v Sloveniji. Njemu ni nič kaj preveč dišalo, da bi se za eno leto poslovil od družine.

Uff, kaj pa zdaj? 47. člen Zakona o tujcih sicer pravi, da ta omejitev ne velja, če je to v interesu Republike Slovenije, o čemer organ, pristojen za izdajo dovoljenja, odloči na podlagi mnenja pristojnega ministrstva oziroma drugega državnega organa. Aha, super. Torej, če je to v interesu Slovenije, lahko družino že takoj pripelje s sabo. Prepričan sem bil, da je poslovnež, ki bo v naše gospodarstvo vložil kar zajetno količino denarja – hkrati pa tu plačeval davke –, ena izmed tistih dostojnih izjem. A kdo bo o tem odločil? Katero ministrstvo je pristojno?

Vprašam upravno enoto, ki je pristojna za izdajo dovoljenja. Tam ne vedo nič o tem. Povedo le, da mora v Sloveniji prebivati najmanj eno leto, preden lahko zaprosi za združitev družine. Kaj pa izjeme iz 47. člena? Tega pa gospa ne ve. Ni pristojna. Ona le odloči o dovoljenju za prebivanje. Prav. Na slepo pokličem Ministrstvo za notranje zadeve. Urad za migracije? Prav, zveni približno pravilno. Prva gospa ne ve nič. Veže h kolegici na sektor za migracijsko politiko in zakonodajo. Spet nič. Vežejo me na sektor za postopke zakonitih migracij, kjer me spet prevežejo h gospe, ki se sploh ne predstavi. Ta mi pove, da o predčasni vlogi za združitev družine odloča Ministrstvo za gospodarstvo. “Great success!” bi rekel Borat.

Pokličem na Ministrstvo za gospodarstvo. Tam me najprej natulijo, da oni niso recepcija, ki bi iskala, koga v resnici potrebujem. Nato me vendarle vežejo. Oglasi se gospa iz sektorja, ki ga ne poznam – se ni predstavila, tudi receptor ni povedal, kam me veže. Kako?! O tem ne vem nič. Vas vežem h kolegici, ki bi morda o tem kaj vedela. Če se ne javi, vam bom dala številko in jo pokličite pozneje. Ni se javila. Komaj naslednji dan sem jo dobil, pa mi je povedala, da ona sploh ne dela pod okriljem Ministrstva za gospodarstvo (čeprav je njena številka od Ministrstva za gospodarstvo). Poskusim še z dvema, tremi sektorji. Nikomur ni nič jasno. Nihče ne ve, kam naj me veže. Na koncu pomaham z belo zastavo in napišem e-sporočilo, naslovljeno na ministrstvo in upravno enoto.

Upravna enota nikoli ne odgovori. Ministrstvo za gospodarstvo odgovori čez teden dni z generičnim odgovorom, da o predčasni združitvi družine odloča Komisija za ugotavljanje obstoja meril za izredno naturalizacijo, in sicer po lastni diskreciji na podlagi različnih dejavnikov – torej nobenih zagotovil. Bo, kar bo. Direktorat bo upošteval posebna znanja in izkušnje, pomembne za slovensko gospodarstvo, možnost povečanja poslovnih povezav s tujino, širjenje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva itd. Precej splošne zahteve, ki jih lahko organ tolmači na kakršenkoli način želi. Morda bodo prošnjo odobrili kakšnemu Microsoftovemu programerju? Morda iranskemu bančniku? Beloruskemu graditelju montažnih hiš? Upravljavcu venezuelske nacionalne naftne družbe? Inženirju tovarne biciklov delovnega ljudstva Severne Koreje? To vesta le Bog in pristojna komisija.

Pustimo ob strani dejstvo, da je malce neslano, ko se do premožnih tujcev vedemo tako mačehovsko – ne dovolimo jim združitve z lastno družino, čeprav od njih pričakujemo, da bodo v našo balkansko socialistično pravljico vložili najmanj 50 tisočakov. Pustimo ob strani, da se vedemo povsem drugače do nepreverjenih, nedokumentiranih tujcev iz sumljivih držav Bližnjega vzhoda in severne Afrike, ki so morda begunci, morda pa ekonomski migranti (tem podeljujemo carte blanche za uživanje v vseh bonbončkih socialne države).

(Foto: iStock)

Osredotočimo se raje na tisto, kar je v tem primeru zares pomembno. Kaos javne uprave. Nihče nič ne ve. Nihče ne zna svetovati. Nihče noče ali ne zna izstopiti iz varnega mehurčka svojega delovnega mesta, da bi uporabniku storitev svetoval kaj več. In VEM, da ni bilo zmeraj tako, ker sem bil tudi sam delavec v tem sistemu. Vem, da smo se včasih bili primorani bolj truditi. Odgovarjati tudi na vprašanja, na katera odgovorov nismo poznali, ker niso bila v sklopu našil delovnih obveznosti. Pa smo se opravičili in obljubili, da bomo poklicali nazaj. Se poučili o osnovah postopka, po katerem stranka sprašuje, in kdo o tem odloča. Nato smo jih poklicali nazaj. In jih napotili. Sam bi kot minister za javno upravo prepovedal stavek: “Tega pa ne vem, nisem pristojen za to področje …”, ki je tako zelo priljubljen v Cerarjevi Sloveniji. Državna uprava mora biti povezana celota, katere namen je pomoč državljanom. Zato se morajo zaposleni vesti na enak način kot prodajalka kruha v Sparu, ki ve tudi, kje so kreme za sončenje. Tak odnos je povsem običajen in pričakovan v tržni ekonomiji. V javni upravi takega odnosa nagonsko ni. Treba ga je gojiti in spodbujati. Tega pa Cerarjevi akademiki očitno niso sposobni, zato so ministrstva odraz vodilnih, ki so tja prišli kot osebna prtljaga “novega obraza” Cerarja in njegovih skrajno levičarskih koalicijskih partnerjev.

Nikakor ne želim kriviti samih uslužbencev. Dober delavec je tisti, ki je deležen dobrega uvajanja, smiselne organizacije dela, natančno določene hierarhije odločanja in možnosti za sprotno nadgrajevanje znanj. Tudi če ni meritokracije, se da nepotistično izbranega kandidata kakovostno pripraviti na delo. Če je volja s strani odgovornih. Ko je ni, smo ujetniki vsi – tako državljani, ki potrebujemo storitev, kot javni uslužbenci, ki jim ni bilo omogočeno, da jo pravilno izvršijo.

Epilog opisanega primera …
Prigoda, ki sem jo opisal, je le ena od mnogih, na katere sem osebno ali posredno naletel v donkihotskih borbah z birokratskim zmajem. Nekatere so še bolj škandalozne in sramotne za pristojne organe – odločbe MVZT, izdane devet let po izvirni vlogi, državljani EU, katerim so upravne enote govorile, da morajo domov, ker “jim je potekla viza”, javna uslužbenka, ki me je hotela prepričati, da potrebujem za vstop v ZDA dovoljenje za prebivanje itd. A ta specifični primer sem izbral zaradi izida. Tujec, ki je v Sloveniji nameraval odpreti uvozni center za vso srednjo Evropo, je obupal, ko mu tako dolgo nisem mogel podati dokončnega odgovora o tem, ali lahko s sabo pripelje še družino. Nima časa, da bi tako dolgo čakal. Čas pa je denar. In je šel raje na Češko. Tam so ga sprejeli z odprtimi rokami. Zdaj tam živi z ženo in otrokoma. Dela. Plačuje davke. Mi pa imamo begunce. In kaotično javno upravo. Vsakemu svoje …

Mitja Iršič