Turški marš

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Vse od bitke pri Manzikertu leta 1071 predstavljajo Turki grožnjo Evropi. V dobrih tristo letih jim je uspelo uničiti Bizantinsko cesarstvo, prodreti globoko na Balkan, si podrediti Madžarsko in tri stoletja ogrožati slovenske dežele. Sulejman I. v šestnajstem in Mehmed IV. v sedemnajstem stoletju sta oblegala celo Dunaj. Bili so časi, ko je turški imperij segal od Podolije na Severu do Hejaza v Arabiji, gospodarili so celotnemu vzhodnemu Sredozemlju. Kaj skupnega imajo Martin Krpan in Peter Klepec, Andrej Turjaški in Adam Ravbar? Svoj literarni in zgodovinski sloves dolgujejo obrambi Evrope pred Turki. Ravno stoletja trajajoča turška grožnja oziroma islamski ekspanzionizem sta poleg krščanstva kot skupnega imenovalca v največji meri pripomogla k oblikovanju evropske identitete. Ta je utemeljena na zanikanju vrednot islama, na zanikanju turštva. Bolgari, Grki, Makedonci, Romuni in Srbi si tudi po dobrem stoletju od osvoboditve od turškega jarma civilizacijsko niso povsem opomogli. Hvala sobieskim, turjačanom, herbertsteinom in podobnim, da nismo delili njihove usode.

Evropski politiki se na tisočletne zgodovinske nauke ne ozirajo, živijo v slepilu, da je sodobna Turčija drugačna od osmanskega kalifata. Vnemar puščajo dejstvo, da je Turčija v obdobju 1915-1917 izvedla protoholokavst, genocid  nad Armenci, Asirci in Grki. Ne vedo, da je po koncu grško-turške vojne 1923 Malo Azijo etnično očistila Grkov. In kar ni najmanj pomembno, Turčija že skoraj pet desetletij zaseda tretjino ozemlja Cipra, polnopravne članice EU. Dejansko gre za turško okupacijo ozemlja EU. A agresivna zunanja politika Turčije ni stvar preteklosti. Danes Turčija izvaja odkrito vojaško agresijo na dve sosednji državi, Sirijo in Irak. Kljub članstvu v Natu sistematično krši zračni prostor svoje “zaveznice” in sosede Grčije ter postavlja ozemeljske zahteve po Dodekanezu in drugih manjših grških otokih v Egejskem morju. Turški predsednik Reçep Tayip Erdoğan se vse bolj spogleduje z neoosmanizmom, avtoritarno obliko islamskega fašizma, z razvidnimi nameni obnove kalifata.

Tem dejstvom navkljub EU ni prekinila pristopnih pogajanj za članstvo Turčije v povezavi. Bruseljski politični avtisti si to državo še vedno lahko predstavljajo kot polnopravno članico povezave. Njen geopolitični položaj naj bi bil za EU preveč pomemben, da bi si lahko privoščili prekinitev pogajanj. Argumentu geopolitičnega pomena Turčije je težko oporekati, gre za veliko državo, umeščeno na izjemno pomembno geografsko območje. A to ne spremeni dejstva, da ima Turčija na evropskem kontinentu samo 3 odstotke svojega ozemlja. Tri odstotke! 97 odstotkov njenega ozemlja leži v zahodni Aziji. Kakšna evropska zveza pa bi ob članstvu Turčije EU bila, če bi naenkrat mejila na Irak, Iran in Sirijo? Evrokrate je v njihovih imperialnih širitvenih blodnjah v celoti zapustil razum. Turčija ne geografsko in ne civilizacijsko ne sodi v Evropo.

Erdogan (Foto: epa)

Argument, ki ga izpostavljajo zagovorniki turškega približevanja EU, je, da obet polnopravnega članstva pomaga k ponotranjenju evropskih vrednot svobode, demokracije in vladavine prava. Turčija naj bi bila tako rekoč edina delujoča posvetna demokracija v islamskem svetu. Kot demokratični svetilnik naj bi si zaslužila evropsko podporo. Priznavam, da cenim prizadevanja očeta sodobne turške države Mustafa Kemala Atatürka za modernizacijo, deislamizacijo in skularizacijo Turčije. Žal je kemalistični projekt demokratične in posvetne Turčije propadel. Ne po Atatürkovi krivdi. Islam, posvetnost in demokracija preprosto niso združljivi. Turška zgodovina zadnjega stoletja kaže na nerešljivost navedene trileme. Z razmeroma pogostimi državnimi udari vojske so se Turki na približno deset let odpovedovali demokraciji in resetirali politični sistem na temeljih kemalizma. To resetiranje po spodletelem udaru proti predsedniku Erdoğanu leta 2016 zaradi izvedene dekemalizacije vojske ni več mogoče. Turki se danes odpovedujejo tako posvetnosti kot demokraciji. O instrumentalnem Erdoğanovem razumevanju demokracije vse pove njegova misel: “Demokracija je kot vlak. Ko doseže ciljno postajo, izstopiš.” Turki so ciljno postajo dosegli, in če se pošalim, prestopili na “Islam ekspres”.

Čas je za realizem. Muslimanska Turčija ne sodi v Evropo, ker je islam nezdružljiv z našim vrednotnim sistemom. To ne pomeni, da imamo pravico od Turkov zahtevati deislamizacijo, lahko pa jim zabrundamo: Če greš na Dunaj, pusti islam zunaj!

Bernard Brščič

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!