Zgodba odstranitve plakata, ki oznanja veselje nad življenjem otroka pod materinim srcem, je dobila nadaljevanko. Namesto skrbi za življenje otroka smo dobili plakat, ki je namenjen skrbi za življenje pujska. Tak plakat pa je očitno dovoljen!
Nekaj nerazumljivega – da ne rečem grozljivega – je čutiti za temi dogajanji. Nič slabega ni, če kdo pokaže skrb za živali. A zakaj se nekdo drug ne bi smel zavzemati za otroka? Smo z radikalnim razčlovečenjem in razosebljanjem otroka ter razvrednotenjem zakonske zveze in družine res že nepovratno na poti humanistične dekadence?
Leninov poduk
Kot za mnoge stvari naše tranzicijske patologije imamo tudi za področje družine in splava na voljo komunističen pravzor. Že leta 1920 je Lenin uzakonil brezplačen splav. Za zakonsko ločitev je bilo treba le izpolniti nek obrazec. Pri deportacijah v gulage so na silo ločili očeta in mater, otroke pa preselili v državna vzgajališča. V naslednjih desetletjih v Rusiji ni bilo težko najti ljudi, ki so bili tudi po petnajstkrat poročeni in ločeni, in Rusinj, ki so imele za seboj tudi po dvajset splavov. Samo v treh desetletjih jim je število prebivalcev padlo s 140 na 104 milijone.
Danes pa v Rusiji ne najdete nobene brezglavo lahkotne propagande za splav in nobenega nasprotovanja kritičnim pomislekom, da gre vendarle za človeško bitje, ki je vredno spoštovanja. Na skrajnem vzhodu Rusije na primer, sredi Vladivostoka v centralnem parku, kjer stoji nova mogočna pravoslavna cerkev, je na trgu pred njo jumbo-plakat z nosečnico, ki nežno boža bitje pod svojim srcem, preko nje pa napis: Ohrani življenje. Mi ti pomagamo.
Slovenija je očitno še edina komunistična država, v kateri se skoraj histerično nasprotuje tistim, ki želijo moliti in nuditi pomoč nosečnicam, ki so v stiski. Postajamo dežela, v kateri je prepovedano izražati veselje in skrb nad življenjem še nerojenega otroka.
Od kod sovraštvo
Od kod to slovensko sovraštvo? Ne morejo ga povzročati mladi simpatični obrazi na plakatu z napisom Radi imamo življenje. Očitno gre za znan psihološki obrambni mehanizem, s katerim zagovorniki kulture smrti skušajo zadušiti neprijetne opomine svoje notranjosti. Slovenija pozna ta mehanizem. Še dolgo po slovenskem holokavstu so izvajalci in organizatorji likvidacij sovražili in še vedno (celo vse bolj) sovražijo svoje žrtve. Čeprav je takrat vladal zakon molka, je vsak nastop žrtve, v sanjah ali v živo, pomenil zanje tih, a zelo neprijeten očitek. Mislili so, da če bodo brezhibno uveljavili svojo ideologijo in vso družbo prepričali, da so ravnali prav, da bodo s tem prepričali tudi sebe in pomirili svojo vest.
Svetovni nazor, ki arogantno slepo zavrača vsako tisočletno in že tolikokrat preizkušeno življenjsko modrost, je zelo krhke strukture, če ni morda že v izhodišču podoben priložnostni muhi enodnevnici. Tak nazor je tudi poln nedoslednosti in notranjih nasprotij. Pogosto je celo skregan z resnico in neposredno zgodovinsko izkušnjo. Tisti, ki so ponotranjili tak nazor in svoje življenje gradijo na njem, pogosto skušajo svojo podzavestno negotovost preseči s tem, da se fanatično oklepajo svojih trditev in odločno – vse do sovraštva – nasprotujejo bolj logičnim in stabilnim nazorom.
Če resnice nisi sposoben sprejeti, jo zasovražiš, ker ti je preveč moteča. Nič čudnega, če se na primer zagovorniki mita o izdajalcih in osvoboditeljih odzivajo na razpravo o naši polpretekli zgodovini s pozivom: “Klali smo vas in klali vas bomo!”
Sovraštvo do krščanstva
Na različnih področjih slovenske politike je zaznati elemente potuhnjenega sovraštva, ki povzroča slovensko ideološko razklanost. Zdi se, da je eden takih primerov tudi vztrajanje sedanje koalicije levih strank pri protiustavni diskriminaciji financiranja zasebnega šolstva.
dr. France Cukjati