Ustava RS – Pitna voda in internet

(Foto: STA)

Pitna voda in internet? Ja, kaj pa imata skupnega? Morda boste rekli: prav nič. Toda, ne vem, ali imate prav. Res je, da pitna voda v naša gospodinjstva prihaja po ceveh, internet pa po žici ali zraku. Toda kakšna je pomembnost enega in drugega?

To, da sem letos obiskal baltske države, med njimi Estonijo, že veste. Vsakokrat, ko obiščem kakšno tujo državo, se poskušam informirati o posebnostih te države. No, letos sem se v Estoniji srečal z mnogimi ljudmi, od tistih na vlaku, do tistih, ki predstavljajo bolj razmišljujoči del njihove družbe. Že na vlakih me je presenetilo dejstvo, da tudi najstarejši ljudje s palico v roki sprevodnikom na vlaku ponudijo brezstično kartico ali osebno izkaznico s čipom za obračun stroškov. Tudi na ulicah na vsakem koraku srečate ljudi, ki takšne ali drugačne usluge plačujejo z brezstičnimi karticami, gotovine praktično nisem videl nikjer. Nič čudnega torej, da je v Estoniji sedež EU agencije za področje IT-tehnologij.

Kaj pa Slovenija? No, vsaka država ima svoje prioritete. Sedanja vladna koalicija si je v Sloveniji za eno od najpomembnejših nalog postavila vpis pravice do čiste pitne vode v Ustavo RS. To se je konec leta 2016 tudi zgodilo. V 70.a členu Ustave RS od konca prejšnjega leta tako piše: “Vsakdo ima pravico do pitne vode … Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.”

Takšnega določila v ustavi nima praktično nobena država. “Krasen” dosežek sedanje vladne koalicije torej. Ob glasovanju o tej “pravici” državljanov nisem glasoval ne za ne proti, ampak sem se vzdržal. Tudi slavnostnega sprejema s prvovrstnim šampanjcem v preddverju Državnega zbora RS se nisem udeležil. Jasno mi je bilo, da ta “pravica” za državljane v praksi ne pomeni nič, prav nič. Ne glede na to, da bo od vpisa te “pravice” državljanov v Ustavo RS minilo že skoraj dve leti, je situacija povsem jasna. Okoli 200.000 državljanov Slovenije, ki takrat niso imeli dostopa do preverjeno čiste pitne vodovodne vode, je nima niti danes. Kaj torej pomeni takšno ustavno določilo? Nič – prav nič.

Pa se vrnimo k Estoniji. Moji sogovorniki mi pravijo, da v Estoniji potekajo resne razprave o tem, da bi v svojo ustavo vpisali pravico vseh državljanov do prostega dostopa do interneta.

Morda boste rekli: Kaj pa imata skupnega pravica do čiste pitne vode in pravica do prostega dostopa do interneta? Če bi to vprašanje postavili pred desetletjem ali več, bi imel veliko težav z odgovorom na to vprašanje. Toda danes ni več tako. Povsem jasno je, da človek brez čiste pitne vode ne more preživeti. Tako je že stoletja in tisočletja. Toda stoletja in tisočletja nismo poznali vodovodov in ne ustavnih določil na to temo, ampak si je človeštvo vodo zagotavljalo na takšen ali drugačen način v naravi. Tako bo bolj ali manj tudi ostalo. Kar se tiče Slovenije, moramo zagotoviti to pravico le še okoli 200.000 državljanom, če mislimo na nadzorovano kakovost in vodovod do vsakega gospodinjstva seveda. To bi bila naša dolžnost, če to piše v Ustavi RS ali pa ne.

Pravica do prostega dostopa do interneta, o kateri razmišljajo v Estoniji in o kateri je razmišljala ter jo načrtovala že prva Janševa vlada, pa je nekaj povsem drugega. Si danes lahko zamislite stanje brez interneta? Velika večina naših ljudi bi na to vprašanje odgovorila z ne. Internet danes uporabljajo ne le mladi in tisti srednjih let. Uporaba interneta skokovito narašča tudi med starejšimi. Vprašanje desetletja ali nekaj več je, pa bo internet uporabljal vsak državljan. Se vam ne zdi, da bi ustavno določilo o pravici do prostega in, recimo, tudi brezplačnega dostopa do interneta (plačala bi ga država) pomenilo veliko več kot ustavno določilo o pravici do pitne vode?

dr. Vinko Gorenak