Vahabizem, včeraj, danes in jutri – Patologija, ki jo moramo uničiti, drugače bo uničila nas

Kolumnist Nova24TV Mitja Iršič (Foto: Facebook/@Mitja Irsic)

AL-WAHABI, ROJSTVO ZLA
Muhamed ibn ʿAbd al-Wahab, vnuk eminentnega islamskega sodnika, se je rodil leta 1702, na delu Arabskega polotoka, kjer se danes nahaja Savdska Arabija. Le malce pred njegovim rojstvom so Turki še poslednjič poskušali pokoriti krščansko Evropo, z največjim vojaškim pohodom v zgodovini stoletnih turških vpadov. Končali so klavrno. Sveta liga jih je še enkrat strateško ponižala. Namesto zmagoslavnega pohoda na Dunaj so izgubili Madžarsko in velik del današnjega grškega ozemlja. Na Vzhodu se je v prah sesuval Mogulski imperij, takrat znan kot Hindustan, ki je poleg današnjega Afganistana zavzemal velik del indijske podceline. Sanje o globalnem kalifatu so zvodenel
e.

Al-wahabi je bil od zgodnjega otroštva obseden z vero. Zapisi pričajo, da je njegovo obnašanje mejilo na manični fanatizem. Sodobni psihologi bi ga morda diagnozirali z obsesivno kompulzivno motnjo. Že kot predpubertetnik se je naučil koran na pamet in ga besedo za besedo, verz za verzom v popolnem zaporedju citiral zbranim sorodnikom, ki so ga prišli poslušati. Vsi so vedeli, da bo nekaj posebnega. Sanjal je različico sunitskega islama, ki v 18. stoletju ni bila več pretirano priljubljena. Njegova interpretacija pravzaprav sploh ni bila interpretacija, ampak dobesedno dojemanje korana kot dejanskih božjih povelj, katere je nadangel Gabrijel citiral Mohamedu. Središče njegove ideologije, je bil tahwid – osredotočenje verskih obredov na koncept monoteizma; čaščenje enega samega boga, ki so mu muslimani pravili Alah. Čaščenje malikov, ljudi ali drugih živih bitij je bilo bogoskrunstvo. Koran je bil edina, dobesedna, čista in nespremenljiva beseda objekta čaščenja.

Dvanajst stoletij pred tem je Mohamed s pomočjo vojaško navdahnjene fundamentalne različice svojega abrahamskega izročila na brutalen način hitro pokoril Bližnji vzhod, Severno Afriko in velik del Male Azije. Raznolika ljudstva, ki so prej prakticirala judaizem, krščanstvo, panteizem, poganstvo so hitro prestopila na prerokovo stran, ko so doumela, da je edina alternativa spreobrnitvi popolno iztrebljenje. Zdelo se je, da je le še stvar časa, ko bosta padli še Evropa in preostala Azija. Pa se je vse obrnilo tako drugače.

V času, ko je odraščal al-Wahabi, so bili zlati časi islamske ekspanzije že zdavnaj mimo. Zelo mlad je bil, ko je v rojstnem kraju svojega očeta pridobil prve učence, nato celotna plemena, na koncu pa še lokalnega vojaškega poveljnika. Ta mu je nudil pomembno kritje, ko so mu drugi islamski učenjaki odrekali podporo in ga celo oklicali za heretika. Trda fundamentalna drža ni bila prav nič priljubljena med tedaj bolj zmernega sunitskega islama vajenimi množicami na Arabskem polotoku. Še manj šiitom in sufijem. Znan je bil po tem, da je posekal drevesa, na katera so ljudje za srečo obešali različne predmete, ker se mu je zdelo takšno mistično čaščenje herezija. Podiral je spomenike, posvečene zgodovinskim islamskim bojevnikom, ker je monoteistični fundamentalizem, ki ga je zagovarjal, prepovedoval čaščenje človeških bitij. Edina stvar, vredna čaščenja, je bil Alah, čaščenje ljudi pa bogokletno. Ko mu je ženska lokalnega dostojanstvenika v spovedi priznala, da je prevarala moža, jo je obsodil na smrt s kamenjanjem – ukrep, ki je bil sicer v skladu z nauki svete knjige, a pred tem ne pogosto prakticiran.

Drugi pomembni pridigarji v okolici so bili precej živčni ob al-Wahabijevi dobesedni interpretaciji islama. S pritiski na lokalnega vojaškega poveljnika, ki ga je ščitil, so dosegli, da je ta le popustil. Izgnan je bil v puščavo, kjer bi ga morali ubiti. Pa ga niso. Z nesojenimi rablji – ki so vmes postali njegovi sledilci – je odšel v Rijad (današnja Savdska Arabija), kjer je pridobil novo množico vernikov. Še več, na svojo stran je pridobil še odločilnega zaveznika, s pomočjo katerega se je vpisal v zgodovino – surovega Mohameda Ibn Sauda, mogočnega vojskovodjo, ki je skozi teror, krutost in strah združil prej razkropljene arabske plemenske entitete in jih povezal v Savdsko Arabijo, ki jo poznamo še danes in ji še zmeraj vladajo neposredni potomci Ibn Sauda. Z njegovo pomočjo se je al-Wahabi spremenil od lokalnega fanatičnega zdraharja v pomembnega ideologa, katerega knjige – kar dvajset jih je bilo – so postale jedro nove politične in verske struje znotraj islama. Kraljeva družina Al-Saud je vladala. al-Wahabi je monopolno urejal duhovno plat države. Rodil se je vahabizem.

Abu Bakr al-Baghdadi (Foto: epa)

VAHABIZEM – OBRAZ SODOBNEGA SKRAJNEGA ISLAMA
Vahabizem je dobesedna, čista interpretacija islama, ki je zasejala seme ultra konzervatizma v zalivskih deželah in ga skozi naftni denar raztrosila po vsem svetu. Skoraj vse, kar danes povezujemo z agresivnim islamom, je zasejal vahabizem. Vsak terorist, ki ste ga videli na mračni strani medmrežja, kako seka glave ujetnikom v oranžnih jopičih, vsak Arabec, ki za seboj v pripekajoči vročili vleče skupino v črne nikabe oblečenih žensk, vsako množično kamenjanje zaradi homoseksualnosti ali prešuštva, vsak mladenič, ki se je v prerokovem imenu odločil sejati smrt po evropskih ulicah. Tudi šiitske skupine imajo svoje ekstreme: libanonske milice Hezbolah in Iranska revolucionarna garda, recimo. A nič po fanatičnosti ne prekaša vahabitov.

Glavni postojanki vahabizma sta Katar in Savdska Arabija. Nauki al-Wahaba so bili skozi dve stoletji vladavine kraljevine al-Saud prisotni ves čas, še bolj pa so pridobili na veljavi po novi obuditvi vahabizma leta 1920. Tedaj je vahabizem, poleg tradicionalne plemenske veljave, dobil tudi državni pečat kot etika, morala in pravo dežele. Čeprav se je družina al-Saud po enajstem septembru zaradi svoje finančne odvisnosti od ZDA delno ogradila od vahabizma, potem ko je postalo jasno, da je 15 od 19 ugrabiteljev bilo Savdijcev vahabitskega prepričanja. A je bila poteza le navidezna. Vahabizem je močno inkorporiran v bit savdske družbe. Etos verske opresije je del življenja, katerega ljudje že stoletja doživljajo kot normalnost. Družina Saud je v  zameno za politično podporo al-Wahabiju pustila povsem proste roke kar se tiče implementacije islamskih naukov. Sodobni vahabiti so pan-arabsko nacionalistični. Sovražijo zahod. Sovražijo demokracijo. Sovražijo kapitalizem. Sovražijo uživanje v življenju. Življenje po njihovem prepričanju mora nujno biti trpljenje in priprava na posmrtni raj. Ženske dojemajo kot stroje za rojevanje otrok, ki jih je treba pred tujo pohoto zakrivati z abajo in nikabom. Druge različice islama prepovedujejo vino, ki je v koranu specifično omenjeno kot prepovedano. Vahabizem prohibicijsko prepoveduje uživanje katerega koli alkohola. Prepovedani sta glasba in ples. Prepovedano je glasno smejanje. Prepovedan je jok na pogrebih. Molitev petkrat na dan je obveza, ki jo mora izpolniti vsak odrasel moški. Pisatelj Salman Rushdie, avtor Satanskih stihov, je ob neki priložnosti izjavil, da vahabizem prepoveduje biti človek. Zato ni čudno, da je postal ideal sunitskim islamsko-političnim gibanjem, kot so Talibani, Muslimanska Bratovščina, al-Qaeda, al-Aqsa, Hamas in predvsem Islamska država.

Afganistanski talibani in v še večji meri Islamska država so državna manifestacija vahabizma. Islamska država izvaja najboljši približek temu, kar je pridigal al-Wahab. Abu Bakr Al-Bagdadi je v svojih nagovorih sledilcem večkrat poudaril nujnost dobesednega dojemanja Alahovih besed, monoteističnega fundamentalizma, petkratne molitve na dan, razčlovečenja žensk …

Treba pa je poudariti, da al-Wahabi nikoli ni pozival k nasilnemu džihadu proti nevernikom. Jedro nauka je strog ultra-konzervativen nabor življenjskih omejitev, kot ga narekuje koran. Militatni džihadizem se je okrepil po sovjetski okupaciji Afganistana. Vahabitskim pridigarjem je poziv k sveti vojni zoper nevernike predstavljal naravni preskok, katerega podlago so našli v verskih skriptah. Koran natančno opisuje način in pogoje za vojno z neverniki. Protisovjetski sentimenti so se spremenili v protiameriške in nato bolj splošno v protizahodne.

Savdska Arabija je v osemdesetih letih na ozemlju Afganistana postavila prve madrase, kamor so poslali militantne pridigarje, ki bi novačili nove mučenike proti sovjetskim okupatorjem. To so bili prvi sodobni kleriki, ki so pozivali k borbi proti tujim križarjem z vsemi sredstvi – tudi s poboji nedolžnih. Savdska Arabija in Katar sta od takrat za promocijo globalnega konzervativizma (dawah wahabya) porabila več kot 100 milijard dolarjev. Najprej proti komunističnim ateistom v Afganistanu. Nato proti zahodnim kapitalistom po vsem svetu. Danes smo priča globalni epidemiji vahabitske propagande.

Katar in Savdska Arabija z naftnimi dolarji pospešeno gradita mošeje po ZDA in EU. Donacije so delno državno in delno zasebno sponzorirane. Zasebni sponzorji so po navadi premožni konzervativni tajkuni blizu dinastije al-Saud v Savdski Arabiji in katarskemu Emirju v Katarju. Raziskovalni institut NGO Freedom House je preučeval zapise, ki jih vernikom delijo pridigarji v vahabitskih mošejah po ZDA. Ugotovili so, da so polni protizahodnjaške retorike, hujskaštva in pozivov k sovraštvu. Imami mlade učijo, da je nasilno pobijanje nevernikov ne le opravičljivo, ampak verska dolžnost, enako pomembna kot dnevna molitev. Ameriški urad za nacionalno varnost ocenjuje, da je skoraj tri četrtine borcev Islamske države v Iraku in Siriji tja prišlo, ko so jih za sveto vojno navdušili imami v zahodnih mošejah.

Kaj pa EU? Katar je v začetku tega desetletja začel ambiciozen plan načrtne gradnje vahabitskih mošej v revnih predelih španskih, francoskih, nemških, irskih in italijanskih mest, kjer revne mlade muslimane posebej v ta namen izurjeni imami učijo sovražiti vse, kar je povezano z zahodno civilizacijo – vključno z njeno vero. Mladi muslimani se odzivajo in postajajo z vsako generacijo bolj izolirani od zahodnih vrstnikov, hkrati pa zmeraj bolj konzervativni. Ultra konzervativna struja islama, kjer so ženske posredno ali neposredno prisiljene nositi burke in nikabe, prepoved glasbe, alkohola, plesa in drugih vrst zabave je bila še pred 30 leti evropskim muslimanom dokaj tuja. Danes je nova normalnost v getih velikih evropskih mest.

Kot poroča nemška televizija NDR je v Nemčiji leta 2016 –  kjer so Turki nekoč veljali za edini zgodovinski uspeh asimilacije muslimanskega prebivalstva – v vahabizem prestopilo najmanj 10.000 mladih muslimanov. Več misionarskih skupin, ki je pridigalo po državi, je bilo prepovedanih, potem, ko je prišlo na dan, da se je 800 posameznikov iz njihovih učilnic pridružilo Islamski državi v Siriji. Veliko jih je tam umrlo. Nekateri se še borijo proti nevernikom. Drugi so že na poti nazaj, manično iščoč najbližji tovornjak ali kombi, s katerim bi pokosili čim več nedolžnih ljudi na kakšni promenadi v Frankfurtu. Pomenljivo je, ko begunci iz Sirije in Iraka poročajo, da so evropske mošeje preveč konzervativne in radikalne za njih.

Države, ki na takšen način razširjajo vahabizem – poleg Katarja in Savdske Arabije, sem spada še navidezno zmeren Kuvajt, imajo svojo politično računico. Muslimani se od vseh verskih skupin v Evropi razmnožujejo eksponentno hitreje od preostalega prebivalstva. Leta 1990 so predstavljali 4 % prebivalstva, leta 2010 6 %, leta 2030 bodo po trenutnih projekcijah predstavljali 8 do 10 % (s tem, da begunske migracije v ta izračun še niso zajete). Gre za največjo spremembo v genetski in kulturni strukturi Evrope od neolitika naprej.  Leta 2030 bodo današnji najstniški muslimani, katerim se sistematično pere možgane, predstavljali odločilno politično moč v državah EU. Vahabizem je orodje politike identitete, s katerim želijo sunitski geopolitični igralci na Bližnjem vzhodu še enkrat poskusiti zavzeti Evropo in njene surogate (ZDA, Avstralijo, Kanado itd). Močna prisotnost ekstremne sunitske ideologije v srcu evropske civilizacije je odločilna zavarovalna polica, na katero stavijo Zalivski Arabci za prihodnost, ko bo nafta presahnila. Tiha vojna je veliko bolj učinkovita kot tista, ki so jo turški, arabski in maorski vojščaki prakticirali v obdobju širjenje vere z mečem. Vahabistična eksploatacija zahodne demokratične odprtosti je na nek način zelo podobna ruski hibridni vojni. Rezultati pa so zastrašujoči.

Pri tem 35 % francoskih, 24 % angleških, 13 % nemških in 25 % španskih muslimanov verjame, da je pobijanje nedolžnih civilistov včasih opravičljivo in potrebno. Kar je v povprečju več kot pri bližnjevzhodnih  muslimanih (13 %). Nadalje si 66 % evropskih Turkov in Maročanov v Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Nizozemski in na Švedskem želi šeriatskega prava, kot ga na državni ravni prakticirata Katar in Savska Arabija. Še pred 20 leti bi bile takšne številke nepredstavljive. Višje odstotke globalno zasledimo le v državah, kjer šeriatsko pravo že predstavlja pravo dežele. Tam se je pač kaznivo izpovedati proti šeriatu.

Številke na papirju se grozljivo manifestirajo v resničnosti. Evropska mesta so polna no-go muslimanskih getov, kamor si lokalna policija ne upa, razen, če gre za kakšno globalno odmevno zadevo. Ko so v Bruslju lovili pobeglega terorista iz pokola v Parizu, so policisti morali pripeljati okrepitve, potem ko je lokalno prebivalstvo želelo obračunati s policijskimi enotami. Policija je bila tujek. Terorist je bil “njihov”.

Foto: iStock

ZAKAJ JIM USPEVA? ZARADI SOCIALIZMA
Širjenje ultra konzervativnega islama ni le posledica katarsko-savdske ofenzive. Oni so z naftnimi dolarji sejali seme, a evropska zemlja bi bila veliko manj plodna brez domačih socialistov. Sinergija med socialisti in skrajnim islamom je odločilen dejavnik, ki je omogočil širjenje vahabizma. Kako?

Če razumete degradacijo Bruslja iz živahne valonsko-flamske prestolnice do glavnega legla evropskega vahabizma in džihadizma, boste hkrati razumeli tudi odločilno vlogo socialistov pri širjenju v Evropi.

Bruselj je dokaj multikulturno mesto. Ne malokdaj boste šli po ulici in zalotili pogovor mimoidočih, ko prva oseba govori flamsko (nizozemsko), druga pa odgovarja v francoščini. No, multikulturno je le v predelih mesta, kjer še vlada vladavina prava zahodne civilizacije. V zloglasnem predelu Molenbeek – džihdadističnih nebesih, od koder so prišli skoraj vsi teroristi, ki so krvavega leta 2015 sejali strah po Franciji, vlada monokulturnost. Islamska monokulturnost.

Danes večinsko muslimansko prebivalstvo se je v Molenbeek preselilo po drugi svetovni vojni, ko so okrog mesta še kopali rudo. Ko so zaprli rudnike, so migranti z urejenim stalnim prebivališčem ostali v državi. Večina jih je bila brez izobrazbe. Skoraj nobeden od njih ni več našel nove službe v mestu, ki se je spreminjalo v post-industrijski revoluciji. Preživljali so se z razkošnimi socialnimi podporami in imeli v povprečju dvakrat več otrok kot Belgijci. Nekoč delavsko okrožje se je hitro spremenilo v Bližnji vzhod v srcu Evrope. Že od sedemdesetih let je Molenbeek znan kot leglo kriminala, cvetela sta predvsem prekupčevanje z orožjem in prostitucija. Kljub temu je policija vsaj za silo brzdala okrožje, ki se je hitro spreminjalo v muslimanski geto.

Leto 1992 pa je oblast nad okrožjem prevzel socialistični župan Phillipe Moureaux (posamezna okrožja Bruslja imajo vsak svojega župana). Hitro je uvidel, da so tradicionalni muslimanski uporniki proti zahodnemu načinu življenja tudi hvaležni volivci socialistov. Kakopak – islamske skupnosti v Evropski uniji so bile od nekdaj leglo revnih in na moderno civilizacijo neprilagojenih, te pa naravno privlačijo utopične sanje socialistične demagogije. Pod županom Moureauxom je bila islamska skupnost obdana s svetniškim sijem nedotakljivosti. Policisti so zamižali na eno oko, ko so morali obravnavati prestopnike v tem predelu mesta. Kakršnokoli govorjenje o nevzdržni nasilnosti nad ženskami ali kriminalnih dejavnostih tamkajšnjih muslimanskih prebivalcev je bilo označeno za skrajno-desni rasizem. Prebivalstvo je v prvih 15 letih Moreauxovega županovanja zraslo za tretjino. Čeprav je župan pridigal o multikulturnosti in raznolikosti, so večino naravnega prirastka predstavljali arabski muslimani. Namesto zibke kulturne raznolikosti je Molenbeek skozi devetdeseta in dvatisoča postajal vse bolj muslimanski, vse bolj genetsko in kulturno homogen in vse bolj nevaren.

Moureaux se je vestno postavil na stran muslimanske manjšine, ki je hitro preraščala v večino. Tedaj, ko so nevladne organizacije in državne institucije opozarjale na alarmanten porast kriminala, nasilja nad ženskami in rasistične incidente – po navadi s strani muslimanov nad Belgijci in drugimi manjšinami, je bil Moureaux trdno regresivno levičarsko na strani islamskih prestopnikov. Vsaka kulturna in družbena transgresija, ki se je zgodila, je bila opravičena kot posledica drugačnega načina življenja tam živečih kultur. Postopoma so tudi policisti dobro vedeli, da je v njihovem najboljšem interesu, če se okrožja izogibajo in le formalno opravijo papirologijo, ko se je tam zgodilo kaj nelegalnega. Prebivalci okrožja so tako dve desetletji – do leta 2012, ko je Moureaux odslužil svoj zadnji mandat – imeli institucionalno kritje za paradržavni prevzem oblasti. Prebivalci Molenbeeka so bili nad županom presrečni – in seveda vestno volili zanj. Vsaka potrditev novega mandata je bila kvečjemu formalnost. On jim je dal kruha in iger, oni njemu večno zvestobo.

Na nek način so se lahko obnašali kot nekateri dolenjski Romi v Sloveniji. Nihče jih ni ustavljal, ko so z neregistriranimi avtomobili divjali po mestnih ulicah. Ko je prišlo do kakšnega med-uličnega boja z noži ali celo do umora iz časti, se nihče v vrstah organov pregona ni pretirano trudil, da bi primere razrešil. Za razliko od slovenskih Romov, ki so se zadovoljili s socialnimi privilegiji in policijsko imuniteto, pa se je druga generacija molenbeških muslimanov vpričo vere, v katero so jih indoktrinirali njihovi priseljenski starši, spremenila v nekaj veliko bolj strašljivega.

Arabski despoti so zaslutili zgodovinsko priložnost. V času Moureauxovega županovanja so kot gobe po dežju vzklile mošeje, ki jih je sponzoriral pretežno katarski in savdski naftni kapital. Seveda so bila pod socialistično oblastjo pridobivanja gradbenih dovoljenj mačjih kašelj. Tam so namesto domačih imamov predavali uvoženi bližnjevzhodni – Savdijci, Palestinci, Egipčani, Katarci. Pridigal se je konzervativni vahabizem v navezi s pozivi k militatnemu džihadu. Teroristi, ki so se urili v teh kalilnicah ekstremnega islamizma, niso bili le kriminalci – Abdelhamid Abaaoud glavni organizator pariških pokolov je bil sin dobro stoječega podjetnika. Mohamed Abdeslam, drugi pariški organizator in brat Salama Abdeslama, je bil lastnik kavarne v središču Bruslja.

Odločilno je bilo, da so lokalne oblasti posebnosti vahabizma – ki so bile zmernim muslimanom do tedaj tuje – enačile s splošnimi pravicami muslimanov do njihove kulturne identitete. Kar naenkrat so burke in nikabi postali simbol boja za ohranjanje muslimanskega izročila. Socialisti, ki so hoteli ugajati vsem, so zato ugajali le tistim, ki so bili najbolj agresivni in najbolj podprti z arabskim kapitalom. Skrajni islam je postal normni islam, a še vedno pod lažno tančico zmernosti. Razkol družbe se je lahko začel.

Philip Moreaux ni bil nič posebnega. Povsem povprečen levi politik. Še danes se ne počuti niti približno odgovornega za stvari, ki se dogajajo v mestu. Krivi revščino, pomanjkanje delovnih mest, odtujenost mladih muslimanov v belgijski družbi. Ne pa dejstvo, da je več desetletij ustvarjal razmere, ki so vahabitskim pridigarjem na stežaj odprla vrata v belgijsko družbo.

Podobnih, kot je Philip Moreaux, je še cel kup. Županji Barcelone in Pariza. Župan Londona. Župan Amsterdama. Vsak od njih regresivno levičarski apologet vahabizma. Vsak pripravljen prisluhniti arabskim šejkom, ki želijo mesto obogatiti z razkošnim minaretom. In zanimivo, vsak obdarjen z lastnim muslimanskim getom, kjer de jure velja pravo dežele, de facto pa šeriatsko pravo. V tistih delih mesta jo lahko kar hitro skupiš, če si odpreš pločevinko piva ali če si ženska in se nespametno sprehodiš po ulici v mini krilu. Čeprav si še zmeraj v Evropski uniji – zibki civilizacije. A tam tega ni videti. Mestne četrti, ki spominjajo na Tripoli, Islamabad, Bagdad ali Kabul. V resnici pa so Bruselj, Pariz, London, Amsterdam, Barcelona …

(Foto: epa)

POT NAPREJ
Zdaj smo tukaj. Vahabitski islam je uspešno infiltiral našo celino. Če želimo preživeti, moramo odločno posredovati. Zapirati mošeje, kjer se pridiga skrajna ideologija. Zapirati in izganjati pridigarje, ki so v resnici savdski in katarski agenti. Predvsem pa se začeti s preostankom muslimanske skupnosti pogovarjati o ideologiji, ki ne bo razkrojila le zahodne civilizacije, ampak tudi njihovo človečnost. Pri tem nas bodo nedvomno ovirale sile socialistične kontinuitete in izpostave arabskih tiranov. Nevladne organizacije, ki prikrito sponzorirajo konzervativni islam. Levi politiki, katerim koristijo novi revni volivci. Kvazi dobrodelne organizacije, za katerimi stojijo katarski šejki in muslimanska bratovščina.

V Sloveniji bo boj še bolj krut. Naši socialisti izvirajo iz moskovske revolucionarne šole. Subverzivna infiltracija družbe je njihova specialiteta. Z vahabizmom so tako rekoč na ti, kar se tiče metode trojanske pokoritve družbene ureditve. Ljubljana je pod taktirko župana Jankovića – balkanske različice Philipa Moreauxa – dobila svojo prvo mošejo. Nepresenetljivo jo je sponzoriral Katar. Kakšno interpretacijo Mohamedovih naukov bodo učili tam, ne ve nihče. Najbrž bodo Katarci s konkretnim deležem vloženih sredstev imeli besedo o tem, kaj bodo tam poslušali mladi Slovenci muslimanske veroizpovedi. Morda kaj o tem, kako so izbrano ljudstvo, ki jih evropski nemuslimani po krivici zatirajo in da je to edini vir težav pri njihovi asimilaciji v družbo? Morda o tem, kako je treba ženo pretepati le tako, da se ne dotikamo obraza, ker potem ne bo več lepa? Morda o tem, kako je nujno ohraniti čast ženske tako, da se je ne pusti same v mesto, brez spremstva brata, moža ali očeta? Bog ne daj celo o tem, kako je njihova sveta dolžnost, da se pridružijo soborcem v Iraku in Siriji?

Kakorkoli, mošeja gor ali dol, vahabitski islam je že infiltiriral tudi našo deželo. Smrad po panarabski arogantnosti in nepopustljivosti v kombinaciji z nekaterimi ultra konzervativnimi praksami je že prisoten. Porić grozi mestnim svetnikom. Bi si podobno upal pred deset leti? Slovenska Linda Sarsour, Falila Pašić Bišić, se na javnih protestih pojavlja v burkah, lažno vzbujajoč občutek, da so te povsem splošen pojav v islamu. Pa niso.

Ste opazili, da se tudi po Ljubljani in Mariboru sprehaja zmeraj več žensk odetih v nikab? Begunci? Ne … Gospe se pogovarjajo bosansko in albansko. Ena izmed redkih dobrih plati jugoslovanske komunistične diktature je bila, da so bile verske strasti dobro brzdane. V državi, kjer je bil bog le debeli maršal, ni bilo prostora za druga božanstva. Kosovski in bosanski muslimani so bili eni izmed najbolj sekularnih na svetu. Podobno kot nemški Turki. Očitno se stvari spreminjajo tudi pri nas. Najnevarnejša lastnost modernega vahabitskega islama je skoraj čudežna sposobnost njihovih imamov, da obkolijo ranljive in jih čez noč metamorfizirajo iz zmernih v ultra konzervativne in čez čas iz nenasilnih v potencialne stroje za ubijanje. Bilal Bosnić je bil le vrh ledene gore.

Čas je torej, da začnemo konstruktivni diskurz. Tudi, če nas bodo savdsko-katarski plačanci označili za fašiste. V dobro naših otrok je nujno, da se začnemo pogovarjati. Ne med seboj. Podobno kot na globalni ravni se moramo tudi v Sloveniji začeti pogovarjati z muslimani v naši okolici. Brez regresivno levičarske potuhe. Tudi oni morajo razumeti civilizacijsko erozijo, ki jo vahabizem vnaša v njihovo skupnost. Sekuarni podstat jugoslovanskih muslimanov bi morda komunikacijo celo olajšal, če ne bi arabsko-sorosovsko sponzorirani inštituti in nevladne organizacije razdvajali družbe.

Kakorkoli, antivahabistični pritisk je ključen. Za naše otroke. Za našo civilizacijo. Za našo prihodnost. Ker bi se leta 2050, ko bo Zoran Janković že zdavnaj pripravljal roštiljado med oblaki,  še zmeraj rad sprehodil po ulicah naše lepe centralno-evropske prestolnice, ne da bi moral mimoidoči verski milici v arabščini  citirati: “La ilaha ila alah. Mohamadun rasulu alah.”*

*Ni ga drugega boga od Alaha in Mohamed je njegov prerok.

Mitja Iršič