Veličina Trumpove zmage je v porazu Clintonove

Roman Vodeb (foto: STA).

Ko je Žižek pred ameriškimi volitvami v odmevnem intervjuju izjavil, da bi, če bi bil Američan, volil Donalda Trumpa – in ne Hillary Clinton –, je to treba prvenstveno razumeti v skladu z Žižkom kot novodobno pop ikono, ki mora skrbeti za svoj šokantni imidž. Če ne bi rekel, da bi volil Trumpa, ne bi bil Žižek. Ves ekscesni naboj bi izgubil, če bi rekel, da bi volil Clintonovo. To pa(č) ne bi bil Žižek. Čeprav … Žižkova izjava pa je bila po drugi strani vendarle genialna – in to se je izkazalo šele po volitvah.

Navidezna neumnost, ki si jo je kot (levi) marksist privoščil Žižek, je bila seveda prvenstveno naperjena proti Clintonovi oziroma kar proti ideologom ameriških demokratov. Trumpa se iz slovenske leve perspektive dejansko da prepoznati kot nekakšno poosebljeno in pretečo nevarnost. In Žižek je opredeljevanje “za” Trumpa uporabil predvsem zato, da bi ameriškim demokratom posredno sporočil, kako ponesrečeno so izbrali Clintonovo za svojo kandidatko, in s tem ugonobili vse, kar je pri (levih) demokratih dobrega. Sedaj, ko so volitve končane, se vsi, ki smo bili proti Clintonovi (in ne toliko za Trumpa), bojimo, da bo Trump, kot predsednik, prevelike “afne guncal” … Ne smemo pozabiti, da pri ameriških volitvah v resnici ni pomembno to, da je Trump zmagal, pač pa to, da je Clintonova izgubila. Ali je bilo res dobro, da je zmagal Trump, se lahko pokaže šele z leti. Vsekakor pa je že sedaj dobro, da je Clintonova izgubila.

A zdaj je, kar je … Če bi mene povprašali kaj takega in na takšen način, kot so Žižka, bi rekel, da ob tako spodletelih kandidatih ne bi šel na volitve. Sem pa o Trumpu in Clintonovi pred volitvami med drugim izjavil tudi tole: “Ampak Hillary je res obupna – že zato, ker je tako (pro)feministična. Donald Trump je po drugi strani podobno spodletel v svojih mačističnih nastavkih. Je pa dejstvo, da Donald Trump nima razvitega moralnega razsojanja. Njegov Nadjaz je šibek – vendar ne tako šibek, kot je šibko moralno razsojanje Hillary Clinton. Clintonova nikoli ne more biti dobra predsednica – lahko pa njena ekipa, četudi z njenim možem Billom na čelu, solidno in spodobno vlada (posredno tudi svetu).”

No, Clintonova ni zmagala – in to bi lahko pomenilo, da je ameriški feminizem s svojimi “moškinjami”, eklatanten primerek pa je prav Hillary, dobil smrtni udarec. Le upamo lahko, da se bo antifeministični trend razširi tudi na Evropo, torej tudi na Slovenijo. In da ne bo pomote: Trump ne sovraži žensk – ob takšni (lepi) ženi, kakršna je Melania, se žensk pač ne da sovražiti. To je bil ne nazadnje hud zdrs oziroma nesporazum, na katerega se je ponesrečeno obešala Clintonova (in njen demokratski štab), ko je hotela diskreditirati Trumpa. Tudi slovenski novinarji, predvsem nacionalni, Trumpu niso bili naklonjeni in so mu vseskozi očitali, da je mačist, ki žaljivo govori o ženskah. Po navijaštvu sta prednjačila (levo pristranska) Edvard Žitnik in Nataša Briški. Prav Žitnik je na nacionalni televiziji, ko se je že nekako vedelo, da bo Trump zmagal, svojo vključitev v eter zaključil z: “Upanje na zmago Hillary Clinton ostaja. Bodimo optimisti.” Obupno pristranski – navijal je za Hillary Clinton – je bil gost torkovih TV Odmevov, Bogomil Ferfila. Za razliko od Sebastjana Jeretiča, ki je govoril precej bolj politološko in analitično, ni znal skrivati svojih (levih) čustev.

Trumpu kot o dobrem (ali slabem) predsedniku Amerike se v tem trenutku pač (še) ne da govoriti – je preveč nepredvidljiv. Apriorno naklonjenost Trumpu si (že ves čas) lahko privoščijo le zagrizeni konservativci, tudi ameriški republikanci. Za Trumpa se v tem trenutku pač ne da napovedati, ali bo dober predsednik, ali ne; mogoče je le soglašati, da bi bila slaba predsednica falična Clintonova (ki jo bi morali njeni “suflerji”/inštruktorji, z njenim Billom na čelu, vseskozi korigirati).

Je pa ravno feminilna Melania tip ženske, ki lahko vsaj delno (u)kroti svojega nepredvidljivega moža. Melania ni tip ženske, ki v hiši/doma nosi hlače – mišljeno v prispodobi. Hillary Clinton pa se zadnja leta dejansko vseskozi ponujala kot falična “mama”, kot glava neke velike ameriške družine/nacije – njen Bill je v zadnjem času pač simbolno kastriran. Ampak Amerika ni Nemčija. Ameriški družinski oče nikoli ni bil simbolno kastriran tako kot nemški oče v II. svetovni vojni. Zato je bila zmaga Hillary ena velika utopija in zmota ideologov ameriških demokratov. Ameriški feminizem je imel prevelike oči in apetite. Iz tradicionalno konservativnih Američanov se ne da delati norca na tak način kot npr. iz Slovencev, ki vsa ta leta podlegajo feminizmu, enačenju spolov, floskulam o človekovih pravicah in enakih možnosti … Možnosti (za vse) so različne.

PS: O tem, zakaj je dobro, da Hillary Clinton ni postala predsednica Amerike, se bom, skozi psihoanalizo kritično razgovoril na prvem od petih predavanj, ki jih bom imel vsak mesec v Kavarni Union v Ljubljani – začenši na “dan filozofi”, 17. novembra 2016: Roman Vodeb – nadvse težko pričakovana predavanja

Roman Vodeb