Po podatkih statističnega urada smo konec leta 2017 v Sloveniji redili nekaj več kot četrt milijona prašičev, kar je bilo manj kot leto poprej in najmanj po letu 1991. Govedi smo imeli nekaj manj kot pol milijona, kar je bilo tudi manj kot leto pred tem. Popravil pa se je stalež perutnine, ki je je bilo v letu 2017 skoraj šest milijonov in pol. Če vas zanima, kako je bilo s populacijo ovc in koz, boste podatke o tem prav tako zlahka našli na spletnih straneh državnega statističnega urada. Veliko manj uspeha boste žal imeli, če bi denimo radi izvedeli, koliko je v državi Sloveniji ta čas sploh še Slovencev.
Za prejšnja obdobja so podatki o narodnosti dostopni, kažejo pa v grobem takole sliko: ob popisu leta 1953 je imela Slovenija nekaj več kot milijon in 466 tisoč prebivalcev, od tega je bilo Slovencev milijon in 415 tisoč oziroma 96 odstotkov in pol. Pol stoletja kasneje, leta 2002, je bilo prebivalcev milijon in 964 tisoč, od tega Slovencev milijon in 631 tisoč, torej le še 83 odstotkov. V času osamosvojitve leta 1991 je bil delež prebivalcev, ki so se opredelili za Slovence, 88,3 odstotka, torej za pet odstotkov in pol višji kot ob zadnjem merjenju enajst let kasneje … Glede na to, da se je delež Slovencev v petdesetih letih zmanjšal za 13,5 odstotka, samo med letoma 1991 in 2002 pa za 5,5 odstotka, si upam trditi, da ta čas ni višji od 75 odstotkov. Preveriti pa tega ne morem, ker ta podatek domnevno sodi med občutljive osebne podatke, za katere veljajo posebni pogoji zbiranja in jih zato pač ne zbirajo več.
Tako vsaj beremo v odzivu Statističnega urada RS na pobudo iz leta 2017, v kateri je nekdo predlagal, da se znova opravi popis prebivalstva po narodnosti, in predlog utemeljil z dejstvom, da je bil zadnji popis leta 2002 in je zato po 15 letih spet čas, da se obnovijo zastareli podatki. V odzivu nadalje beremo, da so načelo občutljivosti upoštevali že ob popisu leta 2002, ko so vprašani sicer imeli možnost odgovoriti na vprašanje o narodnosti, niso pa tega od njih zahtevali. No, rezultati popisa kažejo, da večina ni imela pomislekov odgovarjati na to vprašanje. Takih, ki niso želeli odgovoriti, je bilo namreč manj kot dva odstotka in pol. To je logično v državi, kjer človeka zaradi narodnostne pripadnosti nihče ne preganja oziroma ne šikanira, človek pač rad govori o svojem rodu. V diktaturah je seveda drugače.
Da ne bo pomote – nikakršne teorije “blut und boden” ne zagovarjam. Seveda obstajajo primeri mešanih zakonov, kjer se potomci morda ne odločijo zlahka, kateremu narodu pravzaprav pripadajo, in prav tako osebe, ki čutijo večjo pripadnost nacionalnemu okolju, v katerem živijo, kot nacionalni pripadnosti prednikov. Zato je prav, da imajo pri opredeljevanju svobodo izbire v skladu z lastnim prepričanjem oziroma, če to želijo, tudi zavrnejo odgovor. Prav pa se mi zdi, da ima vsak ne ravno dolžnost, vsekakor pa pravico, da se izreče. Pa četudi za to, da je po nacionalnosti multikulti, če mu tako ustreza. Predvsem pa imamo vsi pravico vedeti, kakšna je narodnostna sestava prebivalstva. V 3. členu slovenske ustave je zapisano, da je Slovenija država, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. In to določilo morajo spoštovati vsi njeni državljani, tudi tisti, ki niso oziroma se nimajo za Slovence. Država Slovenija je namreč edina država, ki jo Slovenci imamo. Želimo si, da bi bila svobodna in demokratična. In v taki družbi noben podatek, ki govori o dejanskem stanju stvari, ne more biti tabu. Nevarno pa je, kadar se z resnico manipulira. Potem se zgodi, da se ljudje sprašujejo, kaj neki jim skuša oblast prikriti. Morda to, da nas bo vsak čas samo še milijon?
In ko smo že pri domnevno občutljivih osebnih podatkih – tudi spolna pripadnost dandanes menda ni več po naravi dano dejstvo, ampak stvar opredelitve. Na naslednjem popisu jo bo kot občutljiv osebni podatek najbrž prepovedano ugotavljati. Torej ni daleč čas, ko bo SURS lahko zaprl barako.
Zlata Krašovec