Vereinigtes Reich – Zgodba o mladem socialistu Lucasu Mondu

Datum:

V enem od neskončnih paralelnih vesolj kvantne mehanike, ki v superpoziciji vseh mogočih scenarijev obstajajo vštric našemu ob istem času, a v neki drugi dimenziji, se v Zvezni državi Nemčiji pripravljajo spremembe. Državi gre dobro, a vedno več je nezadovoljnih iz vseh slojev življenja – razvajenih upokojencev, nikoli potešenih milenialsov, brezciljnih povprečnežev generacije Y. Standard raste, a ljudem se iz nekega čudnega razloga dozdeva, da bogati vedno bolj bogatijo, srednji sloj pa stagnira in si lahko privošči zmeraj manj. Evro je postal teuero in ljudje srednjih let se z nostalgijo spomnijo časov, ko je bil Brötchen mit Salami eno nemško marko namesto en evro – kar je dvakrat več. Nesrečni brezposelni mladeniči hodijo po ulicah s plakati o izkoriščevalskem kapitalu, neoliberalizmu, kapitalistični pokvarjenosti tovarnarjev in posledičnem modernem suženjstvu. Razočarani so, da je Opel glede na slabo prodajo v Evropi znova odpustil 10 tisoč delavcev iz svojih obratov v Rüsselheimu. Glede na to, da so lastniki Opla do nedavnega bili Američani, pridejo do zaključka, da je vse skupaj ameriška zarota. “Šestdeset let nazaj so nas bombardirali, danes pa bi nas radi uničili z zapiranjem tovarn, v katerih se potijo pridne nemške roke!” Zdaj so za dobro mero tovarno skoraj zastonj podarili Francozom – narodu, ki je hotel pred sto leti dokončno streti nemški duh in narod. Izdaja na ravni podpisa Versajske mirovne pogodbe!   

Ljudje so na robu. Ne gre jim slabo, a nekako čutijo, da jim pripada več, kot dobijo. Skupaj z osivelimi senilnimi seniorji podoživijo, kako meteorno se je iz pepela dvignilo nemško gospodarstvo pod vodstvom avstrijskega kanclerja 80 let nazaj. Druge polovice tridesetih let prejšnjega stoletja se redki preživeli spomnijo s cmokom v grlu, mladi in malce manj mladi pa jim z vnemo prikimavajo. Plavolasa dekleta so v sproščenem ritmu poskakovala na poti v pekarno, medtem ko so njihovi plečati, kvadratolici možje gradili železno ogrodje prihodnje velike Nemčije v Kruppovem kovinsko-predelovalnem obratu. Kar naenkrat so lahko vsi hodili smučati v Schladming in Kitzbühel, ki sta čez noč postala njihova. Brezposelnost je padla iz šestih milijonov na samo milijon v manj kot štirih letih. Gradile so se tovarne, ceste, mostovi, železnice. Marke so padale z neba. Zlobni jeziki so govorili, da jih kancler po malem tiska, po malem pa krade Judom, kar so bila seveda natolcevanja – to je nato v enaindvajsetem stoletju konkludentno dokazal sodoben iranski mislec in politični filozof Mahmud Ahmadinedžad. Nemški narod si je vse pridobil pošteno.

Nostalgija je nalezljiva. Čas je pravi, da se postopače in povprečneže spravi pod eno streho, pod vodstvom aktivistov, ki bi jih lahko popeljali v boljši jutri. In res se zgodi. Združi jih poklicni protestnik in najglasnejši med nezadovoljnimi anarhično nastrojenimi mladeniči z imenom Lucas Mond v svoji stranki Vereinigtes Reich. Podporo mu daje četica senilnih nekdanjih funkcionarjev, ki so razočarani nad globalističnimi neoliberalnimi spletkami Angele Merkel, nekaj propadlih umetnikov, ki so mnenja, da država ne daje zadostne podpore njihovemu umetniškemu udejstvovanju, in skupina nostalgikov, ki evro-ameriški kapitalistični svet vidi kot svetovno zaroto proti Nemčiji. Vereinigtes Reich hitro zbere nacionalno podporo in začne zborovati po državi. Ni jih strah izobešati starodavnih simbolov njihovega zgodovinskega poraza, saj v tej dimenziji Nemci ne poznajo sramu pred propadlim domorodnim totalitarizmom in ga celo poveličujejo v nerazumljeno epsko borbo dobrega proti slabemu. Nemškega proti nenemškemu. Ekonomsko pristno domačega proti imperialističnemu tujemu.

Bojte se gromovnika Lucasa
Zberejo se v berlinski filharmoniji in pred vhod izobesijo črn kljukast križ, nad katerim lebdi ponosni nemški orel s stiliranim podnapisom: “Heim ins Reich”. V dvorani soglasno izjavijo, da ustanavljajo politično smer, ki bo predstavljala obraz nove Evrope – obraz demokratične nacional-socialistične Evrope. Vereinigtes Reich pa stranka, ki bo Nemce popeljala v demokratično nacional-socialistično utopijo. Borijo se za same lepe stvari, ki povprečnega delavca z vrčkom piva v roki po težki izmeni za tekočim trakom Deutsche Panzerfabrik nikoli ne bodo pustile hladnega. Za več nemške samozadostnosti! Za manj reševanja propadlih mediteranskih in slovanskih državnih entitet! Za Nemčijo, ki najprej poskrbi zase in pridne nemške roke! Za Nemčijo, ki je ni strah mednarodno nepriljubljenih protekcionističnih ukrepov! Za Nemčijo, ki se bo uprla globalnemu kapitalističnemu redu!

Mladi Lucas Mond vzhičeno govori v megafon, ki njegov sicer miren in preudaren glas naredi bolj gromovniški in ustrahovalen: “Nemčija je preveč odvisna od izvoza.” Zahropi, med vsesplošnim navdušenjem: “To je zarota globalističnih imperialistov, ki smo jih mi nacionalni socialisti že od leta 1939, takrat še družno s komunisti, želeli izbrisati s površja zemlje, pa nam zionisti niso pustili. Naj bo VolksWagen zopet le za nemški »folk«, ne pa za Kitajce, Indijce in Američane – to nas dela ranljive. Le sami se lahko zanesemo nase. Ein Folk, Ein Führer, Ein Wagen!”

Skupini dveh milijonov ljudi se njegove bolane ideje ne zdijo bizarne
Ob vsaki besedi, ki jo mladi Lucas čutno prebere, se skozi dvorano razleze zamolklo brundanje odobravanja, vse do zadnjega stavka, kjer vsi vstanejo in zaploskajo, nekateri mahajoč s staronemškimi zastavicami, drugi kažoč na sliko pokojnega avstrijskega kanclerja, našito na staro uniformo, tretji s solzami v očeh med kimanjem in iztegovanjem roke pod kotom 45 stopinj. Fant govori resnico. Zakaj so se toliko časa pustili vleči za nos? Čas velike Nemčije je spet tu! Živel nacionalni socializem!

Preden se razidejo, na koncu zapojejo še tradicionalno udarno himno. Na hodniku in po ulicah doni: “Wir Nationalen Sozialisten, wir wollen keine Reaktion, wir hassen Juden und Marxisten, ein Hoch der deutschen Revolution.”

Če gre verjeti zakonom kvantne fizike, se bo v neskončni prajuhi vseh mogočih scenarijev zgodil tudi ta. Na srečo se pa še ni. Ker vesolje še ni dovolj staro in Nemci niso dovolj neumni. Zato bodo volkswagne še zmeraj prodajali Kitajcem, Indijcem in Američanom in nikoli več ne bodo (nacionalni) socialisti. V tej dimenziji pa se 500 kilometrov južneje od njih odvija sila podoben scenarij. A se skupini dveh milijonov ljudi sploh ne zdi bizaren.

Mitja Iršič

 

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...