Verjamem, da bi bili domoljubni partizani “na drugi strani”, če bi le vedeli …

Datum:

Stalin je do konca verjel Hitlerju. Ko je bil nemški napad na Sovjetsko zvezo že najslabše čuvana javna skrivnost, je še kar zaupal svojemu avstrijskemu kolegu, s katerim sta si na daljavo ne le izmenjala obljube o nenapadanju, ampak si po plenilsko razdelila Evropo. Le nekaj dni pred operacijo Barbarossa, s katero je Hitler Stalinu v hrbet zarinil nož in mu nedvoumno nakazal, da si Evropo želi zase, je Stalin sovjetskemu molju, ki se je infiltriral v Berlin, zabrusil, naj si “j*** svojo mater”, ko mu je ta boječe poročal, da se Nemci pripravljajo na ofenzivo vse od skrajnega severa do najbolj jugovzhodnih predelov Sovjetske zveze.

Tudi ko sta šla nacionalni in internacionalni socializem vsak svojo pot, zahodni zavezniki niso bili prepričani, da so sovjetski komunisti res na njihovi strani –  razen kratkoročno, oportunistično. Na daljši rok ni bil Stalin nič boljši od Hitlerja. In prav so imeli.

Ko se je rdeča armada začela braniti pred nemško ofenzivo, zahodne sile niso kar čez noč pozabile na dve desetletji pred vojno, ko je boljševizem končno pokazal svojo pravo pošastnost – od Stalinovih čistk, grozot holodomora in sistemskega siromašenje prebivalstva do osvajalskih pohodov, teptanja pravic manjšinskih narodov … Sovjetska zveza ni postala zaupanja vredna zaveznica po ključu “sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj”. Daleč od tega. Churchill Stalina ni maral. Dobro se je zavedal, da je bil t. i. “pakt” o nenapadanju med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo (ki ga je takrat Stalin zanikal) v resnici dogovor za razkosanje Evrope med dvema imperijema zla. Še leta po tem, ko so Sovjeti že bili na “pravi” strani, se mu ni zdelo okusno, da v svojo druščino sprejmejo komunistične klavce le zato, da premagajo naciste. Ko se je rdeča armada leta 1942 že usklajeno borila z zavezniki proti Nemčiji, ni dovolil, da v Londonu v čast zaveznikov zaigrajo internacionalo. Še aprila leta 1945, ko so nacisti že lep čas na pol mahali z belo zastavico, je Velika Britanija ob strateški pomoči Američanov – in v strogi tajnosti – načrtovala Operacijo “Unthinkable” (Nepredstavljivo), s katero so ob pomoči poraženih nacističnih vojakov načrtovali veliko zavezniško obrambo pred ruskim medvedom, ki je pretil, da požre velik del vzhodne in centralne Evrope. Pred izkrcanjem v Normandiji je obstajala celo bojazen, da se bodo boljševiki prebili vse do obal Atlantika in si pokorili vso Evropo, ki bi jim jo skrajno leve frakcije francoskih antifašistov z veseljem prepustile. Operacija Unthinkable je bila prikaz. kaj so si zahodni zavezniki zares mislili o sovjetskih “zmagovalcih”. Razumeli so jih pravilno: kot kladivo za opravilo določene funkcije, s popolnim zavedanjem, da bo internacionalno socialistično kladivo nekoč začelo udarjati po svobodnem svetu, ravno tako kot je nacionalno socialistično – le da morda malce bolj pritlehno, hinavsko in prikrito. Hladna vojna ni bila nobeno presenečenje.

V ZDA je bila stvar bolj zapletena. Franklin D. Roosevelt, ameriški predsednik iz demokratskega hleva, ni bil naravni sovražnik Sovjetske Zveze in marksistične težnje po vseobsegajoči državni regulaciji – bil je med prvimi, ki si je prizadeval, da se Sovjetska Zveza prizna kot legitimna država, kljub temu, da so imeli Sovjeti do kapitalističnih “imperijev”, kot sta bila Velika Britanija in ZDA, podoben odnos, kot ga danes do ZDA gojijo Iranci (beri: “Death to America!”) Prav tako je z umikom protektorata na Kubi poskrbel za komunistično okupacijo države 4 desetletja kasneje. Kot državnik je bil zagovornik velike države in keynesianskega trošenja javnega denarja za infrastrukturne projekte. Z New Dealom bi najbrž na daljši rok uničil ameriško gospodarstvo, a sta ga rešila druga svetovna vojna in velika obnova sveta, ki je sledila. Morda bi kdo celo namignil (njegovi ameriški politični nasprotniki so že!), da je na tiho koketiral z marksizmom. Morda bi bili Sovjeti resnični “zmagovalci” druge svetovne vojne, če bi Roosevelt doživel njen konec. Kljub temu je bilo že v času njegovega življenja veliko pomislekov med generali v Pentagonu o njegovem prijateljskem odnosu z že tedaj mednarodno razvpitim klavcem, ki so ga tedaj tudi na Rooseveltovo pobudo Američani klicali Uncle Joe (stric Joe). Vojaški voditelji so videli pošast, ki bo po vojni povzročila več težav kot nacisti. Niso se motili. Medtem ko je Churchill v Evropi razmišljal o tem, kako bi se po vojni ubranil sovjetskega boljševizma, je Roosevelt zapustil ta svet. Njegov naslednik Truman je bil iz drugačnega testa (na veliko olajšanje vojaških strategov). Če ne bi bilo njega in njegove Trumanove doktrine, bi danes imeli le eno Korejo (Severno), eno Japonsko (komunistično) in eno Evropo (Sovjetsko). Churchill mu je priznal, da je s povojnim oddaljevanjem od Stalina odločno pripomogel k temu, da svet ni postal homogena komunistična celota. Z dvema atomskima bombama je preprečil, da bi se Sovjeti vmešali v pacifiško areno in spremenili Japonsko in današnje azijske tigre v to, kar je danes Severna Koreja. Takoj po vojni je dodobra zajezil ruske apetite po hegemoniji nad celotno Evropo. Takrat, ko so se Rusi borili, da bi pogoltnili ves okupiran Berlin, dobili 10 milijard dolarjev vojnih reparacij od Nemčije in jo postopoma inkorporirali v svoj komunistični stroj, so že vsi vedeli, da Sovjeti niso “zmagovalci”. Ko so začeli stegovali lovke še po čim večjem kosu Vzhodne Evrope – za katero so si 6 let prej z nacisti segli v roke, jih ni nihče na zahodu – niti dirigistični DeGaule – videl kot zmagovalce svetovne vojne, prej nevarno komunistično avtokracijo, katere psihopatski despot nima nič manj osvajalskih pogledov na svet kot Adolf Hitler.

Čeprav so zahodni zavezniki sumili, da se je Stalin pogodil s Hitlerjem, uradne potrditve ni bilo do razpada Sovjetske zveze leta 1989. Marsikateri komunistični “zmagovalec” danes poudarja, da so se z nacisti pogovarjali tudi zahodni zavezniki (Neville Chamberlain), a takšne primerjave so zgrešene. Zavezniki so se res pogajali s Hitlerjem, a to so bili le naivni, obupani poskusi, da bi ukrotili Hitlerjev vedno bolj agresiven slog vladanja. Stalinov pristop je bil drugačen. Vedel je, česa si Hitler želi, in vedel je, da se skupaj dopolnjujeta. Pakt o nenapadanju je zato bil pakt o razdelitvi Evrope na nacistično in boljševiško sfero vpliva. Takšnih pogodb s hudičem nihče v razviti Evropi ni delal (razen na videz desničarskega, v resnici pa trdo levičarskega fašista Mussolinija). Stalinov načrt je bil podjarmljenje Evrope ob pomoči nacistov, nato pa še odločilen vpliv v Aziji ter Pacifiku (ob pomoči imperialistične Japonske). Za razliko od drugih paktov, podpisanih s strani zaveznikov, se je pakt Molotov-Ribbentrop začel izvajati takoj. Nacisti in boljševiki so z baletno usklajenostjo eden za drugim napadli Poljsko. Sovjeti nato še Finsko (ki je po dogovoru pripadla njim), v baltskih državah so nastavili svoje lutke, ki so takoj izvedle lažne referendume o aneksaciji s Sovjetsko zvezo. Sledili sta okupaciji Besarabije in Severne Bukovine (danes deli sodobne Ukrajine, Romunije in Moldavije). Nato pa deportacije, zasužnjevanje in usmrtitve lokalnega prebivalstva, katerim so sledile masovne selitve etničnih Rusov na okupirana območja. Sovjeti so obdobje 1939-1941 preživeli kot okupatorji vzhodne Evrope, podobno kot nacisti zahodne.  Če Stalina megaloman Hitler ne bi izdal, bi danes morda vsi govorili rusko in se učili otroških pesmic o dveh stricih – Jožetu S., Jožetu B. in njunem dobrem prijatelju Adolfu H., ki je svet ob pomoči obeh Jožetov rešil kapitalizma.

Morda malce predolg uvod, a bil je potreben, da povem, kar si res želim. Kdor še danes vidi rdečo armado kot zmagovalko, je bodisi norec, nepoučen, prikriti sadistični psihopat ali pa ima nek skrit motiv. 2. avgusta 2018 so se v Kopru zbrali slednji. Ljudje, ki niso norci, niso nepoučeni, večina jih ni sadističnih psihopatov, vsi, prav vsi pa imajo skriti motiv, zakaj rdečo armado in posledično njene podtaknjence v Sloveniji vidijo kot zmagovalce druge svetovne vojne. Ultralevičarski gromovnik Tit Turnšek ni nagovarjal partizanov (koliko jih je sploh še ostalo?!).

Protest je bil le na videz proti zgodovinskim resnicam, ki sta si jih na javni televiziji upala izreči Jože Možina in Jože Dežman. Ne želim se preveč spuščati v seciranja primitivizma in napade na neodvisno novinarstvo, ki so si ga privoščili Turnšek, Kobal in Križman. Niti o skoraj kriminalni odgovornosti nacionalne televizije, ki z varuhinjo pravic gledalcev in generalnim direktorjem subtilno podpihuje gonjo proti Možini. V tako pregretem ozračju bi se takšno početje lahko kaj hitro sprevrglo v tragedijo. Politično omejevanje svobode govora je resna stvar, a v tem primeru ni najpomembnejša. Bolj pomembno je, kaj ti “spontani” protesti v resnici predstavljajo. V resnici ZZB že zdavnaj ni več organizacija, ki bi negovala spomin na davno pozabljene bitke in jim dajala mitološko patino legendarnih zmag, ki so slovenstvo rešile pred germanizacijo. ZZB je že od Janeza Stanovnika naprej politično-ekonomsko interesno združenje, za katerega je druga svetovna vojna le naslovna tema, skozi katero zastopajo najbolj pritlehne namene globoke države. Ste opazili, da so te maškarade po navadi prepojene z dnevnopolitičnimi temami in retoriko butl-socializma, povsem identičnega tistemu, ki ga te dni na koalicijskih pogajanjih goni Levica? Vsako partizansko proslavo in spontano protestno zborovanje pospremijo transparenti proti razprodaji državnega premoženja in svareča sporočila o nevarnostih kapitalizma. Se spomnite, kako je Tit Turnšek 3 leta nazaj podprl odstavljenega ministra Vebra, ko je ta hotel z zlorabo obveščevalnih služb inkognito poskrbeti za sabotažo privatizacije Telekoma? Takrat je borbo proti privatizaciji primerjal z “borbo proti fašizmu, ki se plazi po Evropi”. V resničnosti, kot jo riše Turnšek, so mednarodni investitorji novodobni fašisti, gospodarske družbe v lasti (globoke) države pa dosežki revolucije, ki jih moramo braniti pred sovražnim prevzemom. Vas tak “nacionalni” socializem na kaj spominja?

Ja, ravno zdajle se formira na institucionalni ravni –  kot 13. Vlada RS. Pozabite na dva obupanca, ki sta de facto ostala brez službe in si na vse pretege zopet želita funkcijo (Erjavec in Bratuškova). Pozabite na izpetega Cerarja, ki je v 4 letih vlade prodal svoj strokovni ugled in dobro javno podobo v prid stricev, ki so ga potisnili na oder, kateremu ni dorasel. Pozabite na njegovega naslednika, ki se na isti manever pripravlja ravno danes. Glavna akterja te koalicije sta dve radikalni stranki, intimno povezani z revolucionarnim nasiljem, doktrino debele države in še debelejših davkov ter retoriko razrednega boja, ki ugrablja domnevne interese naivnega proletariata, da dosega svoje (povsem despotsko-kapitalistične) cilje v ozadju. To so Socialni demokrati in Levica. Dvojčka, ki veliko govorita o enakosti, demokraciji in pravičnosti, na koncu pa sta podaljšek iste revolucije kot Tit Turnšek in skupina metuzalemov z jugoslovanskimi zastavami, zbranih okoli njega. Njihovo skupno politično jedro temelji na konceptu “pravičnosti” oz. intrinzične nepravičnosti, ki jo predstavlja kapitalizem. Konec koncev se junaki njihovih epskih bitk, zaradi katerih obstajajo, izvirno niso borili proti nacizmu, ampak proti imperialističnemu kapitalizmu. Zaradi tega je nepravičnost kapitalizma osrednja točka tako reformiranih komunistov (SD) in Turnškovih borcev (ZZB) kot Kučanovega osebnega projekta bult-socialistične demokracije (Levica). Teženje k bolj “pravični” družbi, ker je bojda slovenska družba, kljub rekordni globalni egalitarnosti, zelo nepravična. Ste se kdaj zamislili, kaj s tem zares hočejo povedati? Nič drugega kot to, da je vsak, ki je kdaj zaslužil kak presežek, ki štrli iz nacionalnega povprečja, to storil krivično (beri: z izkoriščanjem delavcev), zato je nujno, da se mu nekaj pravično vzame, razdeli med reveže in tako popravi krivico.

Jaz vem, vi veste in Turnškovi borci vedo, da je bila komunistična revolucija v Sloveniji krvavi coup’d’etat, ki je narod materialno oškodoval, fizično poškodoval in mentalno pohabil vsaj za 100 let in 3 generacije. Sploh se ni potrebno pogovarjati o povojnih pokolih. Čeprav vsi vemo, da bi sovjetski boljševiki (in z njimi njihovi južnoslovanski podaljški) veselo peli Sieg Heil, če se ne bi zgodila operacija Barbarossa. Dovolj je že to, da povemo, da je socializem, kot so ga v Slovenijo uvozili moskovski agenti, gnil, nemoralen in človeka nevreden. Dovolj je, če primerjamo nekoč ponosen narod inovatorjev v Avstro-ogrskem kraljestvu s tem, kaj je postal po 46 letih stagnacije in socialistične uravnilovke. V narod, kjer desetina ljudi voli komunistične reformirance, še ena desetina pa stranko, ki bi rada iz države naredila latinskoameriško banana republiko. Ljudje, ki so v naš narod uvozili ideologijo revščine, poraza, korupcije, nepotizma, obupa in pomanjkanja motivacije, niso vredni naziva “zmagovalci”, tudi če ne bi politično neposredno kolaborirali z nacisti (kot so to počeli med letoma 1939 in 1941). Le moralni poraženci morajo vsako leto praznovati “zmago”, da bi prepričali tudi tiste, ki vanjo upravičeno dvomijo. Danes noben sodoben Američan ne goji  več romantičnih vsakodnevnih čustev do Dneva D, čeprav skoraj vsak pozna koga, čigar sorodniki so na francoskih obalah pustili svoje življenje – ni jim treba, raje živijo za danes in spreminjajo svet z visoko tehnologijo. Del slovenstva pa je globoko zasidran v to romantiko. Podobno, kot je del ruskega prebivalstva zaljubljen v Veliko patriotsko vojno, ki je bila del istega pošastnega roparskega pohoda boljševikov kot naša mikro tragedija. In dokler bo tako, je sprava dlje, kot je bila leta 1945.

Resnična sprava ni tista med Kučanom in nadškofom Šuštarjem. Niti med potomci domobrancev in partizanov. Resnično spravo bo naš narod moral narediti sam s sabo – tako, da bo požrl ponos in spregledal, da je bil 77 leti na suho nategnjen, da so bili sinovi slovenskih mater toliko let marksistično indoktrinirani, da danes pomembno število njih ni duševno normalnih in zato volijo SD, Levico, hodijo na shode ZZB NOB s simboli imperija, ki je pokončal 60 milijonov ljudi in jih v revščino pahnil še milijardo.

Verjamem, da se je kar spodobno število partizanov borilo za pravo stvar. Želeli so rešiti narod. Izbrali so napačno in se priključili ruskim morilcem in roparjem, tako kot so se domobranci priključili nemškim osvajalcem. Verjamem, da so v srcu nosili Slovenijo in družino. Danes zbrane druščine, kot tista v Kopru pred le nekaj dnevi (in vsakoletne orgije v Dražgošah), urinirajo na njihove skupne grobove in skrunijo njihov spomin. Narodnoosvobodilni boj slikajo s krvavo rdečo barvo, v svoji izvirni obliki – kot protiimperialistično fronto, ki jo je Sovjetska zveza vodila proti kapitalističnemu zahodu (in z roko v roki z nacisti). Marsikdo, ki je padel za domovino, ni vedel nič o paktu med nacisti in komunisti. Marsikdo ni razumel, kako ekonomsko zgrešen je sistem, ki ga s sabo nosijo revolucionarji. Skoraj nihče ni vedel o grozotah, ki jih je povzročil v Rusiji, in njenih podjarmljenih satelitih. Vedeli so le, da se borijo za domovino. Danes jim Tit Turnšek odreka to bona fides opravičilo njihove borbe za rdečo zvezdo. Saj jo pospremi z dnevmopolitično rdečo ideologijo. Partizane – tudi takšne, ki niso imeli nič s komunizmom, a so šli na bojišče, z ramo ob rami z boljševiki v upanju na boljši jutri – kolektivno stigmatizira kot protiimperialistično, antikapitalistično fronto.

Predstavljajte si mladega gospodarja kmetije, ki mu sredi vojne vihre ni preostalo nič drugega, kot da pograbi puško in – v skladu z omejenimi informacijami, ki so takrat bile na voljo – stopi v partizane. Prej se je spoznal na posel – prodajal je sadje na trgu, nekaj ga je z vozovi vozil v Graz, kjer je dobil več denarja kot v Kraljevini Jugoslaviji. Z denarjem je kupil nekaj njiv, 50 glav živine in hektar gozda. Še preden je imel priložnost razumeti, da so za njegove nadrejene ravno takšni, kot je on, izvirni sovražniki, je padel na slovenski zemlji. Danes skupina oportunističnih prisklednikov ždi pred njegovim grobom, slavi njegove psihopatske poveljnike, ki so po vojni ugrabili narod in ga skupaj z njegovimi soborci opisujejo kot borca za pravičnost, borca proti kapitalistični hegemoniji zahoda. Ta partizan se danes obrača v grobu.

Koliko takšnih partizanov počiva v slovenski zemlji? Verjamem, da mnogo. Žalostno je, da danes njihovo trpljenje nekdo uporablja za širitev politične ideologije, proti kateri bi se gotovo borili, če bi vedeli, kaj predstavlja.

Kako je že rekel dežurni NOB-likvidator Ivan Matija – Maček?
“Nobeden ni govoril, kako je bilo v Sovjetski zvezi – tudi jaz ne, ko sem prišel nazaj. Bil sem tiho. Nisem govoril o stvareh, za katere sem smatral, da ni treba, da jih komunisti vedo, ker sem mislil, da bi s tem razbijal partijo, če bom pripovedoval resnico. Zato so mi kasneje očitali, zakaj nisem govoril o tem ko sem prišel iz Rusije. Jaz pa sem jim odgovoril, če bi ti jaz pripovedoval, kakšno je tam stanje, ti ne bi bil več v partiji. Bil bi na drugi strani. Bil bi naš sovražnik.”

Koliko partizanov bi bilo “na drugi strani”, če bi vedeli resnico, ne bomo izvedeli nikoli. Vemo le to, da so danes, ko se rehabilitirajo socializem, egalitarizem in antikapitalistična retorika, vsi skupaj žrtev sodobnih anti-imperialistov, ki jih kot orodje uporabljajo za dnevnopolitične teme. Nategnjeni so bili v življenju. Potomci ugrabiteljev slovenskega naroda jih nategujejo še v smrti.

A jaz jim zaupam. Zaupam njihovi zdravi kmečki pameti in starodavnemu, danes skoraj pozabljenemu, slovenskemu smislu za pravično in svobodno podjetniško pobudo, ki je rodil inovatorje, kot so bili Janez Puh, Peter Kozina in Edo Rusjan. Verjamem, da bi bili domoljubni partizani “na drugi strani”, če bi le vedeli …

Mitja Iršič

Sorodno

Zadnji prispevki

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik, kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...

Bo Cirman sodno odgovarjal za medijski napad na Edvarda Kadiča?

Politični komentator in strokovnjak za komuniciranje Edvard Kadič, znan...