V sredo je bil 20. december. Za večino ljudi običajen dan, poln takšnih ali drugačnih obveznosti, lepih in manj lepih trenutkov. Če so se lani v nekaterih medijih še spomnili, da je 20. decembra 2015 potekal družinski referendum proti kupovanju in posvajanju otrok s strani bogatih homoseksualnih elit, se 20. decembra 2017 te pomembne zmage zdrave pameti slovenskih ljudi ni nihče več spomnil.
Razen morda protidružinsko ministrstvo Anje Kopač Mrak, ki je v navezi s homoseksualnim lobijem in filozofsko fakulteto prav te dni(!) izdatno porabljalo vaš denar z izvirno stripovsko propagando homoseksualnega in lezbičnega načina življenja. Učijo nas, kako naj bomo manj “homofobni”, čeprav so prava karikatura strahu pred človekom ravno tisti, ki se bojijo celo nerojenih otrok, saj jim prav homoseksualno-feministični in levičarski aktivisti najbolj glasno odrekajo pravico, da bi se rodili. Tisti, ki se rodijo, pa bi morali biti na voljo za posvojitev bogatim, sebičnim homoseksualcem in lezbijkam, ki bi svoj jalov odnos radi popestrili s kakšno živo igračo.
S takšnimi akcijami nam sporočajo, da hočejo po nekoliko drugačni poti doseči iste cilje, kot so jih imeli ves čas, to pa je, da bi homoseksualci, lezbijke in transseksualci prišli do otrok. Prek posvojitev, umetnih oploditev in trgovine z materinstvom. Hkrati pa bi radi naše otroke po svoje vzgajali že v vrtcih in šolah ter bili ob tem še bogato plačani s strani države, kar kažejo primer Jankovićevega dodeljevanja certifikatov “LGBT prijazno” in tajne operacije homoseksualne indoktrinacije otrok po naših šolah.
Družinski referendum 2015 me je usmeril v javno zavzemanje za pravice otrok in družin
Življenje tako za večino ljudi teče dalje, meni pa je tisti 20. december leta 2015 povsem spremenil življenje. Po uspešni karieri socialnega delavca na CSD, kjer sem deloval v interventni službi in spoznal praktično vsa področja delovanja, v tako imenovani polivalenci, sem si z javnim nastopom v referendumski kampanji podpisal konec delovanja na CSD. Ostalo mi je le članstvo v Komisiji za strokovne izpite pri Socialni zbornici.
Še vedno se kdaj pa kdaj zalotim v premišljevanju, ali mi je bilo res treba vsega tega. Navsezadnje sem imel v povprečju solidno plačo 39./40. plačnega razreda, pred menoj je bilo še napredovanje, ni bilo težav pri pridobivanju posojila, ker sem imel že pisno zagotovilo direktorja o zaposlitvi za nedoločen čas, ki bi bila sklenjena po zaključku evropskega financiranja projekta svetovalcev informatorjev … No, referendum in odhod starega direktorja sta marsikaj postavila na glavo. Naenkrat je moje delovno mesto čudežno “izginilo”, jaz pa sem pristal na ulici, s kreditom, postopkom pred etičnim razsodiščem Socialne zbornice, z mizernim standardom in avtomobilom za tisoč evrov!
Za nobeno ceno si ne pustimo vzeti svobode misli in srca!
Svobode misli in srca, ki ju čutim ob dejstvu, da sem se kot edini socialni delavec iz kvote centrov za socialno delo javno uprl posvojitvam in kupovanju otrok za potrebe homoseksualnega lobija, se ne da kupiti ali plačati z bolj ali manj lagodno službico v javnem sektorju.
Niti danes, po dveh letih od tega dogajanja, pa se ne morem načuditi ideološki zagrizenosti nekaterih sodelavk, ki so se iz prijetnih deklet, mam in babic čez noč prelevile v zagovornice skrajnega feminizma in homoseksualnega lobija. Plaha podpora tihe večine kolegic in kolegov, ki je potekala bolj v ozadju, pa mi vseeno daje upanje, da večina delavk in delavcev na CSD ne podpira lobija Socialnih demokratov, ki je zažrt v centre za socialno delo in je na primeru koroških dečkov pokazal, kako razume družino.
Cilj postkomunistov ostaja enak, boj za slovenske družine in otroke še ni dobljen!
Eden glavnih problemov, s katerimi se ukvarjam v svojih oddajah na Nova24TV, se nanaša na slovensko preživetje, saj Slovenci po raziskavah in tudi po opozorilih OECD izumiramo. Vsako leto se nam rodi okoli 20.000 otrok, izseli pa se okoli 8.000 sposobnih, izobraženih ljudi. Realno imamo torej dejansko rodnost 12.000 ljudi. To pa pomeni, da nam vsako leto manjka vsaj 15.000 ljudi za normalno obnavljanje števila prebivalstva, v zadnjih 20 letih nam tako manjka že 300.000 ljudi, mlajših od 30 let!
Na volitvah pomislite na vaše otroke in vnuke!
Pred nami so nove volitve v Državni zbor RS. Predvidoma bodo 3. junija 2018. V intimi svoje volilne komorce boste odločali tudi o tem, ali bodo lobiji, ki se hranijo z nesrečo ljudi, ki živijo v homoseksualnih, lezbičnih odnosih, v poliamoriji in drugih perverznih razmerjih, smeli zahtevati posvojitve in kupovanje vaših otrok. To tako ne more biti. Tako ne morejo izigravati od Boga ustvarjene narave in skoraj dvotretjinske referendumske volje ljudi, potrjene na vseh družinskih referendumih.
“To bo treba spremeniti,” boste ob tem pomislili, se zbrali, morda celo pokrižali, vzeli svinčnik in obkrožili stranke in ljudi, ki smo bili na družinskem referendumu 2015 odločno in javno na strani otrok in družin. Ne glede na ceno maščevanja homoseksualnega lobija pod vodstvom Cerarja, Židana in Erjavca, ki jo je bilo treba plačati.
Franci Donko