Državnozborske volitve in sestavljanje vlade nista le zanimiv medijski cirkus, ampak tudi šola političnega ozaveščanja volivcev. Tudi letošnje leto, 2018, nam ponuja jasne dokaze o stvareh, ki smo jih prej morda le slutili.
Že pred začetkom predvolilne kampanje so vsi “režimski” mediji – ne vem, kako bi jih imenoval, a vsi vemo, katere mislim – skupaj z nacionalko ubrali sinhronizirano skupno akcijo. Predsednike vseh levih strank, starih in novih, so kar naprej spraševali, jim sugerirali in od njih vlekli zagotovilo, da z Janšo in SDS pod nobenim pogojem ne bodo sodelovali. Ni pomemben program, ni pomembno, kako si posamezna stranka zamišlja vodenje države, kakšne so potrebe prebivalstva in kako si zamišljajo reševanje ključnih problemov države. Pomembno je le, da so “proti Janši”, pa čeprav ne vedo, zakaj.
Vzpostavljena in na nek način “legalizirana” ter od (medijske) javnosti sprejeta in pohvaljena je bila “izključevalnost” (da ne rečem “sovraštvo”), kot edini ključ povezovanja leve koalicije. Nikoli doslej se v samostojni demokratični Sloveniji ni tako jasno pokazalo, da je zapoved sovraštva do “notranjega sovražnika”, ki je bila vzpostavljena že leta 1941, zabetonirana pa 1945, še vedno živa in negovana.
Če vlada nima jasnega skupnega in operativnega programa, pa imajo gotovo posamezne stranke ali vsaj posamezni ljudje v teh strankah jasne parcialne programe, ki pa niso za javnost. Kako se bodo te parcialne želje usklajevale in uresničevale, bo še zanimivo. Še dobro, da je NSi pravočasno zapustila čoln, v katerem je več krmarjev kot veslačev. Kaj naj NSi s svojim jasnim gospodarskim programom sploh počne v tako izključevalni in zmedeni levi vladi?!
Neka nadstrankarska ali podstrankarska “koalicija”, ki si je pridobila naziv “globoka država”, pa ni prav nič zmedena in dobro ve, kako bo uresničevala svoj program. Samo en namig naj omenim: Predlani je nekdanji prvi nadzornik Darsa Robert Ličen v Tarči dejal, da je dolgo mislil, da politika nastavlja direktorje, a je zdaj spoznal, da lobiji nastavljajo politiko, ti pa nato gledajo stran, ko lobiji nato nastavljajo svoje ljudi. Dodati bi še moral, da se potem lahko polastijo velikih državnih investicij, jih finančno napihnejo, nato pa še zasipavajo z vedno novimi aneksi.
Dobili smo torej tipično levo vlado. Ne levo-sredinsko, ampak levo vlado. Iz vsega govorjenja in koalicijskega dogovarjanja je mogoče razbrati, kaj nas čaka: višji davki in obremenitve plač, bohotenje države in birokracije, preganjanje zasebne pobude in konkurenčnosti v zdravstvu in šolstvu, izčrpavanje državnega gospodarstva in bančništva, sprostitev zadolževanja države, zanemarjanje varnosti države in nadaljevanje ter zaostritev “kulturnega boja” – tudi za ceno nespoštovanja odločb ustavnega sodišča in aplavdiranja sodnemu pregonu še tistih redkih novinarjev in medijev, ki si upajo reči bobu bob.
Že teh nekaj oznak kaže na bistveno, obsežno in pomembno razliko med slovensko levico in desnico. Če temu dodamo še odnos do tradicionalne krščansko-zahodne kulture, ki se kaže tudi v odnosu do klasične družine in migrantske invazije tujerodnih kultur, potem so razlike še bolj jasne.
Prehudo bi bilo reči, da so volitve 2018 “vsem nam v pogubo”, mirno pa lahko rečemo, da so vsem nam v poduk, kaj je politična levica in kaj politična desnica po slovensko. Upajmo, da to spoznanje ne bo zbledelo že do naslednjih volitev.
dr. France Cukjati