Volja po svobodi – zakaj ni prijetno živeti v totalitarnem sistemu, kjer nam vlada samooklicana “avantgarda”

dr. France Cukjati

Tudi naša slovenska zgodovina nas uči, da ni prijetno živeti v totalitarnem sistemu, kjer vlada avtokrat oziroma samooklicana “avantgarda”. V vseh časih in vseh okoljih si je človek želel biti svoboden.

Slovenci smo to svoje hotenje v okviru Demosa želeli uresničiti že v času osamosvojitve. Ker nam to očitno ni v celoti uspelo, se vedno znova pojavlja tudi želja po vzpostavitvi klasične liberalne politike ali kar nove liberalne stranke. Zato kratek premislek o svobodi, ki jo kar naprej iščemo in ki jo lahko poenostavljeno delimo na ekonomsko in osebno svobodo.

Oglejte si še: Ujeti v sovraštvo

Ekonomska svoboda
Temelji na pravici do zasebne lastnine, svobodne konkurence in svobodnega tržišča. Le če se država odpove poseganju v gospodarstvo in se raje posveti zagotavljanju gospodarske svobode in spoštovanja pogodbenih obveznosti, lahko pričakujemo vzpostavitev človeku prijaznega socialno-tržnega gospodarstva. Težnja po vse bolj napetem davčnem vijaku, vse bolj progresivni lestvici dohodnine, vse bolj razbohoteni birokraciji in vse številčnejših državnih predpisih nas vrača nazaj v totalitarizem, v katerem oblast državljane do potankosti nadzira, saj namesto načela “dovoljeno je vse, kar ni prepovedano”, uveljavlja načelo “dovoljeno je le to, kar določi oblast”.

Na zadnjih volitvah ni uspel preboj nove obrtniško-liberalne stranke. Pred leti pa se je v parlament prebila Državljanska lista, v kateri je bilo kar nekaj vidnih imen, ki se prištevajo med klasične liberalce. A je sam vodja te stranke zaslovel kot avtor plačne uravnilovke, ki je značilna za proti-liberalno politiko, in kot rušilec svojega predsednika vlade, ker si je ta privoščil “svobodo”, da je svojo lastno parcelo ob Soči prodal po normalni tržni ceni.

Foto: Twitter

Zanimivo, da tudi sedanje leve stranke želijo ustvarjati liberalni videz. Predsednik ene od njih je pred kratkim izrazil željo, da bi se za evropske volitve povezali “v dobro svobodomiselnega liberalnega bloka”. In to tisti ljudje in tiste vladne stranke, ki v svoji “svobodomiselnosti” z vsemi sredstvi preprečujejo svobodo govora, zasebno izvajanje javnega šolstva in zdravstva ter dvigajo davke, zadolženost države itn. Težnja po vse ostrejši progresivni obdavčitvi (dohodnini) spominja na Karla Marxa in Friedricha Engelsa, ki sta že leta 1849 predlagala “močno progresivni oziroma stopničasti davek na dohodek“. Iz izkušenj pa vemo, da oblast, ki vsem vse pobere, nato pa milostno deli po svojih kriterijih, res vzpostavi enakost, ki pa je enakost (drugorazrednih) “v revščini”.

Osebna svoboda
Pa temelji na pravici do lastnega svetovnega nazora in lastne vesti ter pravici svoje stališče zagovarjati in se po njem ravnati. Gre za pravico govoriti in živeti v skladu z lastno identiteto. Človek je svoboden, če je svoboden od zunanjih omejitev. Klic notranje narave in vesti ne ogroža človekove svobode, saj mu krepi identiteto in mu omogoča večjo samostojnost v soočanju z zunanjimi pritiski omejevanja svobode. Ti pritiski pa so ne le v poplavi propagandnih informacij, ampak tudi v uradnem vladno-političnem diskurzu vse ostrejši.

In tudi na tem področju javnega soočanja mnenj se kaže bolestna izključevalnost sedanje oblasti. Če nekateri javno in svobodno zagovarjajo množične protizakonite migracije, pa drugi ob tem ne smejo opozarjati na pričakovane posledice take politike. Kritična mnenja, ki želijo le korigirati enostransko uradno mainstream propagando, celo znani vladni politiki etiketirajo kot “sovražni govor”. To pa bi že lahko bil izraz pravega sovražnega – ne “govora”, ampak – “odnosa” do zagovornikov schengenskih pravil in klasične zahodne civilizacije.

In kaj s tradicijo
Spoštovanje načela, da je svoboda posameznika omejena s svobodo drugega, je temelj svobodne človeške družbe. Brez tega načela, ki ga je tradicija skozi tisočletja pregnetla in preizkusila, bi bili žrtve načela “človek človeku volk”. Spoštovanju narave in vesti je treba dodati spoštovanje tradicije, čeprav je podvržena razumski presoji. Friedrich August Hayek (Ustava za svobodo) pravi: “Svoboda nikdar ni delovala brez globoko ukoreninjenih moralnih načel. Prisilo je moč znižati na minimum le tedaj, kadar lahko pričakujemo, da se bodo posamezniki brez izjeme prostovoljno držali določenih načel. Uspešna svobodna družba bo v veliki meri vedno družba, zavezana tradiciji.”

Kdor absolutizira moč državne oblasti ter preganja svobodo govora in zahodno-krščansko tradicijo, naj se torej ne smeši z etiketo klasičnega liberalizma.

France Cukjati

Komentarji so onemogočeni.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!