Včasih je veljalo, da starši doma skrbijo za vzgojo, učitelji v šoli za izobrazbo. Resnici na ljubo so za vzgojo skrbeli tako doma kot v šoli. Sploh v časih, ko je bila fizična oblika kaznovanja nekaj običajnega, ni bil nihče presenečen, če je poredneža najprej kaznoval učitelj in nato doma še starši. Nekateri se bodo zgražali, trdili, da so to metode, ki smo jih kot družba prerasli, a priznamo lahko, da je bilo takrat za disciplino otrok veliko bolje poskrbljeno, kot je dandanes.
Na misel pride svetopisemski rek: “Kdor prizanaša šibi, sovraži svojega sina, kdor pa ga ljubi, ga zgodaj vzgaja.” Vsi ti starši, ki tako radi prizanašajo šibi, bodo trdili, da to počnejo iz ljubezni. Mogoče ljubezni do samih sebe, kajti to zagotovo ni ljubezen do njihovih otrok. Vsaj ne na dolgi rok, ko jim otroci prerastejo v nehvaležne, nadute in razvajene najstnike in na koncu odrastejo v nehvaležne, vase zagledane odtujence.
Ko danes slišim izpovedi mladih učiteljic, kako se obnašajo otroci, si domišljam, da tega včasih ni bilo. Z gotovostjo lahko trdim, da ko sem se sam šolal, nismo bili tako razvajeni, domišljavi in nevzgojeni. Še huje je, ko slišim, da so starši še večji problem od svojih otrok. Malo princesko nosijo po rokah, da ubogi otrok ne zna niti hoditi po stopnicah − čista resnica, ne pretiravam. Če sinček edinček dobi štirico pri matematiki, starši že grozijo z odvetniki in pritiskajo na učitelje, češ naj bodo bolj “človeški”, saj se vendarle vsak kdaj zmoti.
A niso vsega krivi samo starši. Tudi šolski sistem ima svoje grehe, zaradi katerih morajo učitelji delati pokoro. Priznati je treba, da vse odkar imamo institucionalizirano šolstvo, to ni nič drugega kot glorificiran sistem indoktrinacije. Tako je bilo v času Marije Terezije, tako je še danes. Kdor meni drugače, slepi samega sebe. Ravno šolski sistem je bil ključen za hitro izoblikovanje nemške nacionalne identitete v novonastalem nemškem cesarstvu proti koncu 19. stoletja.
Moja generacija je to občutila na lastni koži. Ko je Slovenija leta 2004 vstopila v Evropsko unijo, so nam pri urah državljanske vzgoje prali možgane s tem, kako je EU super. Vsi po vrsti smo znali zdrdrati, da je EU najboljša stvar, ki se je zgodila Sloveniji, da je evro zelo dobra stvar, ki bo koristila Sloveniji, da nam EU omogoča celo vrsto vseh dobrih stvari. V našo obrambo lahko rečem, bili smo otroci. Nekateri smo nato odrasli in začeli na EU gledati na nekoliko drugačen način, preizpraševati stvari, ki smo jih do tedaj jemali za samoumevne. Nekateri tega preskoka niso nikoli storili.
Če so moji generaciji prali možgane z EU, današnjim generacijam perejo možgane s čim drugim. Glede na različne iniciative, mednarodne konvencije in “neobvezujoče” globalne sporazume, ki zavezujejo, lahko hitro ugotovimo, kaj je ta čas na repertoarju. Spet bodo nekateri sčasoma spregledali, številni pa bodo naučeno ponotranjili in vzeli za svoje. Vsakega, ki bo trdil drugače, bodo razglasili za heretika in ga s tem označili za nekoga, ki se moti.
Naš izobraževalni sistem namreč ne daje otrokom, dijakom in z bolonjsko reformo tudi študentom ničesar, kar bi jim dejansko koristilo v življenju. Kritično razmišljanje ne obstaja, niti se ne spodbuja. Kako pa naj bi se, ko pa ni časa? Vsi so preobremenjeni s pomnenjem tisoč in ene stvari, ki jim nikoli v življenju ne pridejo prav. Širno kot morje in plitko kot kaluža − to je realno stanje potrebnega znanja v šolah. Vprašanje, pred katerim vsi po vrsti trepečejo, pa je preprost zakaj. Šolarji danes bodo znali zrecitirati vse kakor mali pridni roboti, a en preprost zakaj je dovolj, da doživijo kratek stik in starši začnejo groziti z odvetniki.
Prav tako je tragično, da se s prehodom v srednje šole to nič ne izboljša. Gimnazija se je iz zibelke bodočih intelektualcev spremenila v zatočišče za vse tiste, ki ne vedo, kaj bi radi počeli v življenju, in tako gredo skozi življenje. Kako naj vedo, ko pa ne znajo razmišljati s svojo glavo? Ko pa so jim vedno vse odgovore servirali drugi.
Ivan Šokić