Vzporedno vesolje Branimirja Štruklja in delavska aristokracija

Datum:

Se še spomnite Tilna Smolnikarja? To je tisti nekdanji vodja sektorja za obnovljive vire energije, ki je novinarki na vprašanje, koliko sredstev je na voljo za obnovljive vire energije, odgovoril: “Ojejej, čaki, moram pogledat.” Bilo je le nekaj minut potem, ko so na posvetu ministrstva za infrastrukturo, za katerega ministrstvo sploh ni vedelo, da je, razpravljali ravno o tem – o financiranju obnovljivih virov energije. “Slovenija si prizadeva, da bo izpolnila cilj, ki je pač postavljen,” je bil edini stavek, ki ga je Smolnikar zmogel sestaviti. Več ni šlo, vse drugo bi, kakopak, zahtevalo malo več miselnega napora, prenaporno bi bilo.

Smolnikar ni dementen, tudi nor najbrž ni, je pa kruhoborčevski nesposobnež v samem vrhu prehranjevalne verige, očitno zaposljiv zgolj v državni upravi oziroma javnem sektorju. Tistem javnem sektorju, katerega del je včeraj stavkal (vključno z nacionalno televizijo, kar ni nobena škoda, pravijo nekateri, so se pa novinarji s tem identificirali kot državni uradniki) in ki napoveduje za februar silovit stavkovni val. Zaradi odprave plačnih anomalij, pravijo, kar pomeni, da želijo višje plače. Ker so nosili največje breme finančne krize, zahtevajo odpravo Zujfa. To pa je tisti zakon (Zakon o uravnoteženju javnih financ), ki ga je morala sprejeti druga Janševa vlada, drugače bi se Slovenija (po zapravljivi vladi Boruta Pahorja) finančno potopila, bankrotirala bi.

Ampak tovariši sindikalisti javnega sektorja, neverjetno nagnjeni k zaviranju resnih protržnih reform, s tem pa tudi gospodarskega napredka in svobodne podjetniške pobude, so očitno začutili priložnost, da pred volitvami zgrabijo Mira Cerarja “tam spodaj” ter s cenenimi in primitivnimi marksističnimi floskulami grozijo z jurišno poulično ofenzivo. Retorika sindikalistov s prvim obrazom in zastavonošo Branimirjem Štrukljem na čelu ne preseneča. Po njihovo javni sektor, zastavonoša razvoja, kot bi rekel v tistem trenutku očitno okajeni Boris Koprivnikar, bije tudi boj za dobrobit ne samo zasebnega sektorja, ampak kar vseh državljanov. Slednji bi brez njih zaradi bolečih proračunskih rezov lahko postali žrtve krutega neoliberalizma. Kajti oni so vzor socialne države, zaposlovanje v javnem sektorju in dobro plačani javni uslužbenci so namreč jamstvo pri odpravljanju neenakosti, ki jo prinaša kapitalizem. In po svoje imajo prav. Kapitalizem povečuje neenakost. Kar poglejte, kako so državljani z več liberalnega kapitalizma bogatejši od držav z manj kapitalizma ali socialističnih držav.

Več kot je kapitala in manj kot je sindikalistov – bolje je
Pri tem pa sindikalisti pozabljajo dvoje. Prvič, hrani jih zasebni sektor, se pravi neto davkoplačevalci. Morali bi razumeti, da njihove vse večje zahteve (zadnje so težke okoli milijardo evrov) pomenijo slabitev zasebnega sektorja, kar pomeni, da bo sredstev za njihovo blaginjo, ki jo s silo vzamejo drugim, vse manj. Kar se že dogaja. Medtem ko podjetniki s težavo povezujejo en konec z drugim koncem, se socialistično-birokratski aparat vse bolj širi, plače se povečujejo, javna potrošnja je na najvišjih ravneh. In da bo zadeva še hujša, je skoraj nemogoče nadzorovati požrešni državni aparat. In drugič, trkanje po sindikalističnih prsih, da delavci v razvitih državah brez njih, sindikatov vseh vrst, ne bi uživali takšne blaginje, kot jo, je marksistični mit. Realnost je veliko bolj preprosta: čim več je kapitala, boljše so tehnične rešitve, večje so produktivnost in plače, več je delovnih mest. Povedano drugače. Več je kapitala in kapitalistov na eni ter manj sindikalistov na drugi strani, toliko boljše za delavca. Ljudje, ki delajo v zasebnem sektorju, to počasi dojemajo, zato tudi stavk ni, medtem pa imajo zaposleni v javnem sektorju s sindikalisti na čelu težave z razumevanjem tako trivialnih zadev, kot to, da je javni sektor na grbi zasebnega, da so (izmišljene) pravice javnih uslužbencev strošek zasebnikov in da ni zastonj kosila.

Država ne potrebuje parazitskega, zapravljivega in obsežnega, še manj izsiljevalskega javnega sektorja
Trend je, da želijo javni uslužbenci vse več denarja in da bodo naredili vse, da ga dobijo. Stavka je ena od načinov. Najbolj škodljiv način. Ironija je, da stavka javnega sektorja ne škodi ne stavkajočim, ne vladi kot delodajalcu. Vlada vedno najde pot, da zadovolji apetite stavkajočih, saj jim ne poveča plač iz svojega žepa, sindikalisti pa vedno izsilijo ugodnosti zase. Stavka vedno in izključno škoduje zasebnemu sektorju. Ne samo zato, ker od njega dobi denar, ampak tudi zato, ker med stavko prebivalstvo ni deležno storitev, ki jih za njih opravlja javni sektor. Javni sektor pa običajno opravlja storitve, nad katerimi ima monopol. Nekatere od teh storitev so monopolne že po naravi, kot sta denimo policijska zaščita ali nacionalna obramba, druge storitve so monopolizirane, ker se je tako odločila politika (zdravstvo ali šolstvo). Zato ti ljudje sploh ne potrebujejo sindikatov, katerih naloga očitno je, da zgolj ščuvajo proti zasebnikom, hkrati pa je treba prepovedati pravico do stavke v javnem sektorju.

Branimir Štrukelj (foto: STA).

In da ne bo pomote. Niso vsi uslužbenci (ali v javni ali državni upravi) nesposobni kot na začetku omenjeni Smolnikar (daleč od tega). Javni sektor sodobna država potrebuje; predvsem policijo (zagotavljanje reda in mira), vojsko (nacionalna varnost) in pravosodje (reševanje sporov). Ne potrebuje pa tako parazitskega, zapravljivega in obsežnega, še manj izsiljevalskega. A nekaj je gotovo. Javni uslužbenci in njihovi sindikalisti niso nikakršna zapostavljena, še manj pa zatirana skupina ljudi, ampak nekakšna delavska aristokracija, ki ne pozna prave stiske in si lahko obeta ugodnosti tudi v okviru kapitalizma, kjer ohranja socialistični model razmišljanja in “skrb”, da zasebni sektor ne bi imel preveč.

Jože Biščak

Sorodno

Zadnji prispevki

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...

Je vlada Metsolo zavedla glede Janševega obiska Ukrajine?

V torek je Državni zbor nagovorila predsednica Evropskega parlamenta...