Marjan Šarec je naš predsednik vlade po sili razmer. S svojo malo poslansko skupino nima kakšnega pretiranega vpliva na koalicijske partnerice, za vrat pa mu diha še nadkoalicijska Levica. Vse odločitve, ki so pokazale njegovo “odločnost”, so mu koalicijski partnerji servirali na krožniku. Odstavitev Marka Bandellija mu je podarila SAB, saj je delal več škode Alenki Bratušek kot pa Listi Marjana Šarca. Tudi medijsko zelo dobro pokrito “sankcioniranje” Bratuškove je bil le blef, saj sta se za zaprtimi vrati lepo pogovorila, Bratuškova pa je dobila, kar je zahtevala. Zadnja kaplja v morje v tej veliki levičarski burki pa je bilo odstavljanje ministra za kulturo Prešička. Socialni demokrati so piarovsko zmago podarili Šarcu. Ta bi lahko izpadel še odločnejši, če bi ministra odstavil sam, a ga je Prešiček prehitel in ponudil svoj odstop. Šarec je odstop sprejel.
Sedaj pa poglejmo odločnost Marjana Šarca pri resnih stvareh, ki so dejansko pomembne za denarnice državljanov. Ko so sindikati javnega sektorja, sicer najbolj trdovratne volilne baze levih strank, zahtevali več denarja, se je Šarec vdal. Popustil je sindikatu SVIZ pod vodstvom večnega Branimirja Štruklja, popustil je sindikatom Jakoba Počivavška. Rezultat je več kot pol milijarde evrov višja odhodkovna stran v rebalansu proračuna. Res odločna poteza Šarca, ki ne more dati 300 tisoč evrov za uresničitev odločbe ustavnega sodišča o financiranju javno veljavnih programov zasebnih osnovnih šol.
Populistični manevri v škodo državljanov
Prav tako “odločen” je bil Šarec pri vprašanju odškodnin izbrisanim, ki bi jim lahko rekli tudi izpisani, saj zaradi takšnih in drugačnih vzgibov niso vzeli slovenskega državljanstva. Ustavno odločbo so začeli realizirati takoj, ta odločitev pa nas bo stala več kot 50 milijonov evrov. Za ljudi torej, ki so špekulirali med slovensko osamosvojitvijo, se najde 50 milijonov evrov, za slovenske otroke, ki obiskujejo zasebne osnovne šole, pa ni piškavih 300 tisoč evrov? Res odločno, državotvorno.
Prav tako sta koalicija in z njo Šarec padla na testu pri vprašanju minimalne plače. Dvig je predlagala stranka Levica, ki se ji niti malo ne sanja, kaj je to ekonomija. Ta populistični manever, ki bo zaposlenim mesečno prinesel eno nakupovalno vrečko hrane, so pograbili vsi levičarji, čeprav ima za mnoge negativne učinke. Nekateri prejemniki socialnih pomoči bodo padli v višji dohodninski razred in ostali brez socialnih dodatkov. Zaradi dviga plač v javnem sektorju pa se bodo podražili vrtci, domovi za ostarele in druge storitve. Kar bo z dvigom minimalne plače dano, bo tudi vzeto. Populizem, da te kap.
Ohranimo oblast še toliko, da strici pokradejo, kar je še ostalo
Razen neumnosti, ki jih je ob ustavni obtožbi klatil v parlamentu, Šarec vsebinsko ni najsvetlejši zgled predsednika vlade. Niti ni najbolj odločen. Zdravstvo razpada, pokojninska blagajna poka po šivih, mladi odhajajo na delo v tujino. Šarec pa se ukvarja z italijanskimi fašisti, domačimi izdajalci in partizanskimi procesijami. Prioriteta te vlade kot vsake druge leve vlade je golo preživetje. Ohranimo oblast še toliko, da strici pokradejo, kar je še ostalo. Velike spremembe in reforme so le kruh za naivno ljudstvo, v resnici pa smo prepuščeni sami sebi.
Veliki igralec Marjan Šarec pa v slogu Charlieja Chaplina stopica in se spotika po državniškem odru. Iz dneva v dan ga preganjajo koalicijske in nadkoalicijske stranke. V resnici je ujet, stisnjen med interese enih in drugih predstavnikov globoke države. Ostane mu samo še vloga premierja. Vloga, ki jo igra in pri kateri mu pomagajo vsi levosučni mediji. Dejstvo pa ostaja, da ob kalibrih, kot so Židan, Bratuškova, Erjavec in drugi, Šarec igra politično drugo violino. Državni peskovnik je večji od občinskega. V njem je več velikih rib, igralcev, ki svoje vloge igrajo že bistveno dlje kot Šarec. Od njega je odvisno le eno. Se bo osvobodil spon, ki ga težijo? Se bo odrezal od popkovine globoke države? Bo prvi, ki mu bo to uspelo? Ali bo ostal le še en igralec vloge predsednika vlade, ki ga bomo po mandatu pozabili, kot smo pozabili Cerarja in Bratuškovo.
Aleksander Rant